Jedro

Izrek sklepa ni v nasprotju z izrekom sodbe, prav tako razlogi sklepa ne nasprotujejo njegovemu izreku in sodišče prve stopnje ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu. V skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 je utemeljeno odločilo, da se obsojencu izrečena kazen zapora izvrši, ker dela v splošno korist ni opravil, dela pa mu niso preprečevale objektivne okoliščine, temveč se je takšnemu načinu izvršitve zaporne kazni izmikal. Okoliščina, da lahko obsojenec opravi delo v splošno korist v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, ne pomeni, da se pozivom Probacijske enote lahko izmika in da lahko sam odloči, kdaj bo delo opravil ter da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna zato, ker dve leti od izvršljivosti sodbe še nista potekli.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega R. V. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 50662/2018 z dne 11. 11. 2020 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se kazen štiri mesece zapora, izrečena obsojenemu R. V. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 50662/2018 z dne 20. 12. 2018, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz naloženega mu opravljanja dela v splošno korist, v celoti izvrši, obsojencu pa se v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 11. 12. 2018 od 13.50 ure do 20. 12. 2018 do 12.20 ure. Z navedeno sodbo je bil obsojeni R. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora, ob tem pa je bilo odločeno, da se kazen, upoštevaje čas, prestan v priporu, nadomesti z 220 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, pri čemer je sodba postala pravnomočna in izvršljiva 17. 5. 2019. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Odločitve glede napadenega sklepa pritožbenemu sodišču ne predlaga, iz pritožbe, ki ji je priloženo odpustno pismo bolnišnice za obsojenca z dne 3. 11. 2020, pa smiselno izhaja, da se zavzema za razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu podrobno povzelo številna ravnanja prvostopenjskega sodišča in Probacijske enote Maribor, namenjena izvršitvi sodbe, ki je bila izrečena obsojenemu R. V., in s katero je bilo slednjemu omogočeno, da izrečeno kazen zapora prestane tako, da opravi 220 ur dela v splošno korist. Prav tako so iz razlogov sklepa podrobno razvidna ravnanja obsojenca, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da si je prizadeval za to, da svoje obveznosti, da opravi delo v splošno korist, ne bi opravil. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu utemeljeno zaključilo, da razlogov, ki jih je obsojenec navajal za to, da dela sploh ni začel opravljati, ni mogoče šteti kot opravičljive, z zaključki, ki jih je glede tega navedlo (v točki 6 obrazložitve prvostopenjskega sklepa), pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jim pritrjuje ter jim ni potrebno ničesar dodati. Obsojenčevo ravnanje nedvomno kaže na to, da pravnomočno obsodilne sodbe ne spoštuje in se opravi dela v splošno korist očitno izmika.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naj bi bila po oceni pritožbe podana, ker izrek sklepa nasprotuje njegovim razlogom, podana pa naj bi bila tudi kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker je z odločbo o izvršitvi zaporne kazni sodišče po njeni oceni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko ni upoštevala roka po pravnomočni sodbi z dne 20. 12. 2018. Rok dveh let, v katerem bi moral obsojenec opraviti 220 ur dela v splošno korist, poteče šele 17. 5. 2021, zato je sklep v nasprotju s sodbo z dne 20. 12. 2018, pri čemer sodišče prve stopnje v sklepu samo ugotavlja, da je dvoletni rok za opravo dela v splošno korist začel teči s 17. 5. 2019. 6. Pritožba nima prav. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona nista podani, kot zmotno navaja pritožba. Izrek sklepa ni v nasprotju z izrekom sodbe, prav tako razlogi sklepa ne nasprotujejo njegovemu izreku in sodišče prve stopnje ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu. V skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 je utemeljeno odločilo, da se obsojencu izrečena kazen zapora izvrši, ker dela v splošno korist ni opravil, dela pa mu niso preprečevale objektivne okoliščine, temveč se je takšnemu načinu izvršitve zaporne kazni izmikal. Okoliščina, da lahko obsojenec opravi delo v splošno korist v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, ne pomeni, da se pozivom Probacijske enote lahko izmika in da lahko sam odloči, kdaj bo delo opravil ter da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna zato, ker dve leti od izvršljivosti sodbe še nista potekli.

7. Pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da obsojenec svojih obveznosti še ni mogel izpolniti, ker živi v tujini in je imel številne zdravstvene probleme, ni upoštevalo zdravstvene situacije od februarja 2020 naprej, ko so se v Republiki Sloveniji in v tujini omejevali stiki med ljudmi in celo prehodi iz občine v občino ter iz ene države v drugo zaradi razglašene epidemije, prav tako pa ni upoštevalo, da je obsojenec prosil za termin pri Probacijski enoti v drugi polovici januarja 2021, ko bi z lahkoto opravil delo v splošno korist v naslednjih štirinajstih tednih.

8. Tudi okoliščine, ki jih navaja pritožba, je sodišče prve stopnje v sklepu ocenilo, kot je razvidno iz tehtnih in podrobnih razlogov prvostopenjskega sklepa. Pravilno je zaključilo, da je šlo zgolj za navedbe obsojenca, ki niso bile opravičljive, da je imel v navedenem času možnost, da bi se na Probacijski enoti v Mariboru oglasil in se dogovoril za delo v splošno korist ter ga začel opravljati, če bi imel takšen namen, a se je očitno zgolj izgovarjal ter pri tem navajal okoliščine ter zavajal zaposlene pri Probacijski enoti, da so se še naprej poskušali z njim dogovoriti za razgovor in opravljanje dela v splošno korist, a niti do razgovora, kljub številnim terminom, ki jih je imel na razpolago, nikoli ni prišlo. Iz obsojenčevih navedb o njegovem zdravstvenem stanju in epidemioloških razmerah, prav tako pa iz priloženega odpustnega pisma, iz katerega je razvidno, da je bil med 29. 10. 2020 in 3. 11. 2020 v bolnišnici, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhajajo takšne objektivne okoliščine, ki bi mu v vsem tem obdobju, od prvega poziva 17. 6. 2019 naprej, preprečevale razgovor na Probacijski enoti in sklenitev dogovora ter opravljanje dela v splošno korist. 9. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločba o plačilu sodne takse kot strošku pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in je odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).