Jedro

V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom Ks 129/2010 z dne 2. 6. 2010 odločilo, da se obsojeni A. L. kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo istega sodišča K 323/2003 z dne 17. 5. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 773/2008 z dne 17. 9. 2009, nadomesti s 350 urami dela v splošno korist, ki jih mora A. L. opraviti v roku petih mesecev. Z istim sklepom je sodišče obvezalo obsojenko, Center za socialno delo v Mariboru in organizacijo, pri kateri bo obsojenka opravljala delo, da sklenejo dogovor o začetku opravljanja del, ki se bo upošteval kot poziv za nastop kazni. Center za socialno delo bi tudi vodil in nadzoroval izvrševanje dela v splošno korist in bil dolžan obvestiti sodišče, če obsojena ne bi izpolnjevala nalog, izvirajočih iz dela v splošno korist. V primeru, da obsojenka ne bi izpolnjevala navedenih nalog, bi lahko sodišče odredilo, da se izrečena kazen zapora izvrši. 2. Zoper navedeni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru se je pritožila okrožna državna tožilka, Višje sodišče v Mariboru pa je v pritožbenem postopku odločilo, da se pritožbi ugodi in je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se predlogu obsojenkinega zagovornika za nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist, ne ugodi.

3. Zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik in v njej uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej ne navaja, katere objektivne in katere subjektivne okoliščine je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi in iz njega ni razvidno, katere konkretne okoliščine so bile odločilne za zavrnitev predloga za alternativno prestajanje kazni zapora. Predlagal je, da se izpodbijani sklep spremeni in izvršitev kazni zapora nadomesti z delom v splošno korist, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal, da se jo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne.

5. Glede odgovora vrhovnega državnega tožilca se je pisno opredelil zagovornik obsojene in vztrajal pri navedbah iz zahteve.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Čeprav zagovornik obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti citira razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi katerega izpodbija napadeni sklep sodišča druge stopnje, je iz vsebine zahteve razvidno, da dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sklicuje se namreč na objektivne in subjektivne okoliščine na strani dejanja in obsojenke, ki da jih sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo in se do njih ni razumno opredelilo. Izpodbijani sklep naj tako ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer se sklicuje tudi na obstoječo sodno prakso (citira sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009), po kateri morajo biti iz sklepa sodišča razvidne vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev.

8. Kolikor se vložnik zahteve sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki naj bi izhajala tudi iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča, je treba poudariti, da v obravnavani zadevi ne gre za enak primer. V zadevi I Ips 130/2009 je Vrhovno sodišče dejansko ugotovilo, da sklep sodišča druge stopnje ni navajal konkretnih okoliščin, ki bi bile odločilne za zavrnitev obsojenčevega predloga za alternativno prestajanje kazni, temveč le posplošna, nekonkretizirana merila. V tu obravnavani zadevi pa je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo povsem konkretne okoliščine in dejstva, ki so bila odločilna za spremembo odločitve sodišča prve stopnje, tako da predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ni ugodilo. Pri tem se sodišče druge stopnje ni oprlo le na težo storjenega kaznivega dejanja in pri tem izkazano vztrajnost obsojenke ter zasledovanje koristoljubnega motiva, temveč se je opredelilo tudi do trenutnega zdravstvenega stanja obsojenke in do možnosti izvajanja ustrezne zdravstvene oskrbe tudi v času prestajanja zapora (pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. T., ki je zdravljenje obsojenkinih motenj v času prestajanja zapora ocenila kot možno). Opredelilo se je tudi do socialnih in družinskih razmer obsojenke ter ocenilo, da jim je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo, pri čemer je povsem razumno sklepalo, da izvršitev kazni zapora praviloma že sama po sebi povzroči posledice na teh življenjskih področjih vsakega obsojenca. Iz navedenega je torej razvidno, da izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, ki mu jih očita zagovornik obsojenke, kolikor pa se ne strinja s pomenom in oceno posameznih dejstev in okoliščin, kot jo je sprejelo sodišče, gre pa za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu torej ni ugotovilo kršitev zakona, na katera se je sklicevala zahteva; vložitev zahteve zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoča in je bila zato zahteva kot neutemeljena zavrnjena.

10. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.