Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je imel sodelavec ob enako ocenjeni delovni uspešnosti višjo strokovno izobrazbo od revidentke, kar ob upoštevanju določb 36b člena ZDR in ustreznih določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo pomeni, da je v primerjavi z revidentko izpolnjeval pogoje, določene za ohranitev delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke B. P. za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 17.8.1994 in 13.10.1994, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki in posledično tudi zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji je dolžna tožena stranka plačati nadomestilo plače. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev programa razreševanja ni obravnavala tako, da bi najbolj omejila število presežnih delavcev, zmotno pa je odločalo tudi glede tožničinega sodelavca M. Č. in to v škodo tožnice. V primerjavi z njim bi namreč ob upoštevanju datuma zaposlitve, delovnega mesta in strokovne izobrazbe, tožnica morala ohraniti delovno mesto, on pa bi moral postati trajno presežni delavec. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožeča stranka je revizijo vsebinsko opredelila glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tako, da je navajala, da je iz sodbe Delovnega sodišča v Kopru, oddelek v Postojni opr. št. Pd 67/94 z dne 6.7.1994 razvidno, da je M. Č. začasno nadomeščal revidentko in je zato nepomembno, kakšno odločbo je od tožene stranke prejel. Ker je tako navedbo podala že v pritožbi in sodišče o tem dejstvu ni navedlo razloga, naj bi bila to bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ta točka določa, da gre za bistveno kršitev določb postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, revizijski očitek ni sprejemljiv. Izpodbijana sodba je utemeljena z ugotovljenimi dejstvi, tako da jo je mogoče preizkusiti, nasprotja ki jih zatrjuje revizija pa (v izpodbijani sodbi) niso take narave, da bi lahko pomenila nasprotje v smislu postopkovnih določb. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejelo pa sodišče druge stopnje, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, izpeljala v skladu s predpisi. V postopku so bile upoštevane zahteve zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), in to določbe 35. člena ZDR, kot tudi določbe 36. b člena ZDR. Glede prvega očitka je iz listin v spisu ugotoviti, da je tožena stranka sprejela ustrezen program razreševanja presežnih delavcev (za nekatere delavce je predvidena sklenitev pogodb o zaposlitvi z drugim delodajalcem), kar pomeni, da ne drži očitek revizije, da tožena stranka ni skušala omiliti posledic prenehanja delovnega razmerja večjega števila trajno presežnih delavcev. Dejstvo je, kar opozarja že sodišče v izpodbijani sodbi, da v času sprejema programa tožena stranka še ni imela možnosti za razporeditev delovnih invalidov v invalidsko podjetje in zato te možnosti pri pripravi programa ni mogla upoštevati. Glede očitka, da je tožena stranka favorizirala sodelavca M. Č., pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je imel ob enako ocenjeni delovni uspešnosti višjo strokovno izobrazbo od revidentke, kar ob upoštevanju določb 36. b člena ZDR in ustreznih določb splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93 do 8/2001) pomeni, da je v primerjavi z revidentko izpolnjeval pogoje, določene za ohranitev delovnega mesta. Tudi revizijski ugovor, da je bil razporejen na drugo delovno mesto ni sprejemljiv. Na podlagi dokaznih listin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil od 1.2.1994 dalje zaposlen kot telefonist, kar pomeni, da ga je tožena stranka morala uvrstiti v skupino telefonist, ko je odločala o trajno presežnih delavcih.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče v izpodbijani sodbi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka in da materialno pravo pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev ni bilo zmotno uporabljeno, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.