Jedro

Večinska sodna praksa in teorija je sprejela stališče, da imajo vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne posledice le, če so dela, ki so bila izvedena, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da 1/30 nepremičnin vpisanih pri vl. št. 170 k.o. X ne sodi v zapuščino po pok. A. K., roj. 26. 08. 1915, umrlem 15. 11. 19XY, nazadnje stanujočem v XY, ker je navedeni delež premoženja last tožeče stranke R. K. V preostalem delu (glede ugotovitve, da v zapuščino po pok. A. K. ne spada še nadaljnjih 9/30 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 170 k.o. X, ker so last R. K.) se tožbeni zahtevek tožeče stranke R. K. zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka ugodilo zahtevku prve tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da 1/3 premičnin (specificiranih v izreku sodbe) ne sodi v zapuščino po pok. A. K., roj. 26. 08. 1915, umrlem 15. 11. 1995, nazadnje stanujočem J. 17, ker je navedeni delež premoženja last R. K. Pod točko II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke na ugotovitev, da v zapuščino po pok. A. K. ne sodi 1/3 nepremičnin vpisanih pri vl. št. 170 k.o. X, ker je ta delež last R. K.. Pod točko III. izreka je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da v zapuščino po pok. A. K. ne sodi ¼ premičnin, specificiranih v izreku sodbe, in ¼ nepremičnin, vpisanih v vl. št. 170 k.o. X, ker je ta delež last drugo tožeče stranke. Glede stroškov je odločilo, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženi pravdne stroške v višini 617,83 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper odločitev pod točko II. in III. sodbe ter odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo celoten zahtevek R. K., ki se nanaša na izločitev nepremičnin. Toženec je ta zahtevek že v odgovoru na tožbo delno priznal, saj je navedel, da materi priznava izločitveni zahtevek v višini 1/30 ocenjene zapuščine. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se pri zavrnitvi izločitvenega zahtevka zapustnikove vdove sklicuje le na večinsko sodno prakso. Opozarja, da je vdova delala na zapustnikovi kmetiji več kot 50 let in brez njenega dela objekti sploh ne bi bili več sposobni za prebivanje ali za uporabo v gospodarske namene, kmetijska zemljišča pa bi bila zaraščena. Delo vdove v postopku ni bilo ovrednoteno. Izvedenec, ki je ocenil vrednost vlaganj, je pojasnil, da bi ocena tega dela zahtevala velik obseg dela in visoke stroške, zato bi sodišče o tem lahko odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP. Ne glede na to pa že vrednost vlaganj tožeče stranke v zapustnikove nepremičnine ni tako zanemarljivo, da bi opravičevalo popolno zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz sodbe tudi sicer ni mogoče izluščiti, kje je tista meja, ki bi sodišče prepričala, da je bilo ustvarjeno neko novo skupno premoženje in zato sodbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Tudi tožnica V. S. se ne strinja s popolno zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka, ki ga opira na 32. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da pri odločanju o velikosti prispevka potomcev k povečanju premoženja niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Zakon ne pozna omejitve ne glede načina prispevka, ne glede njegove višine. Glede vrednosti njenega dela na zapustnikovi kmetiji bi sodišče, enako kot glede zapustnikove vdove, lahko odločilo po prostem preudarku, to je na podlagi 216. člena ZPP. Neutemeljen je očitek sodišča, da ni razvidno, koliko se je povečala vrednost zapustnikovega premoženja zaradi prispevka vsake od tožečih strank. Najmanj kar je dokazano je to, da se je vrednost premoženja povečala za 2,08/12. Priglašata stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka R. K. 5. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ne bi smelo zavrniti celotnega zahtevka, ki ga je postavila R. K. in se nanaša na nepremičnine vpisane v vl. št. 170 k.o. X. Toženec je namreč del zahtevka pripoznal že v odgovoru na tožbo, ko je izjavil, da materi priznava izločitveni zahtevek v višini 1/30 ocenjene zapuščine. Upoštevajoč 316. člen ZPP, bi moralo prvo sodišče v tem delu brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo in zahtevku ugoditi (delna sodba na podlagi pripoznave). Gre za kršitev relativne narave po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker pri sodbi na podlagi pripoznave sodišče ne ugotavlja dejstev in tudi ne uporablja materialnega prava, ni ovire, da pritožbeno sodišče kršitve, glede na njeno naravo, ne bi samo odpravilo (1. odstavek 354. člena ZPP). V tem delu je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II. izreka spremenilo tako, da je zahtevku v pripoznanem obsegu ugodilo.

6. Neutemeljen je v nadaljevanju pritožbe vsebinsko zatrjevan očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče se tako pri zavrnitvi zahtevka prve tožnice ne sklicuje le na sodno prakso, ampak sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi obrazložitev, zakaj na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev zahtevku ni bilo mogoče ugoditi (primerjaj razloge na straneh 4 do 6 sodbe), kar vse omogoča pritožbeni preizkus.

7. R. K. je v tem postopku iz zapuščinskega premoženja med drugim izločala 1/3 nepremičnin vpisanih v vl. št. 170 k.o. X. Trdila je, da je do takšnega zahtevka upravičena na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj je od leta 1943, ko se je z zapustnikom poročila, na kmetiji delala in vanjo vložila tudi svojo doto.

8. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Skupno premoženje je skupnost vseh premoženjskih, to je vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj po enakih delih. Premoženje je torej sestavljeno tako iz stvarnopravnih kot obligacijskih in drugih premoženjskih pravic. V skupno premoženje zakoncev glede na povedano spada tudi njuno morebitno vlaganje v posebno premoženje zakonca, če gre pri tem za vlaganje dela ali vlaganje sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. Skupno premoženje tvori v tem primeru tisto povečanje vrednosti posebnega premoženja (v konkretnem primeru nepremičnin), ki je nastalo s temi vlaganji (1).

9. Sodna praksa in teorija sta se dolgo časa ukvarjali z vprašanjem, ali ima zakonec, ki vlaga in ni lastnik nepremičnine, le obligacijski ali tudi stvarnopravni zahtevek, saj določb o tem, kdaj je del skupnega premoženja obligacijska, kdaj pa stvarnopravna pravica, ZZZDR ne vsebuje. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, je večinska sodna praksa (2) in teorija (3) sprejela stališče, da imajo vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne posledice le, če so dela, ki so bila izvedena, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Takšno stališče ob že omenjenem pomanjkanju specialnih določb v ZZZDR-ju temelji na splošnih pravilih stvarnega prava, to je določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času pred uveljavitvijo SPZ.

10. Ob neizpodbijani ugotovitvi prvega sodišča, da so bile sporne nepremičnine posebno premoženje pokojnega A. K. in zatrjevanem obsegu in vrsti izvršenih vlaganj (potrditvah pritožnic je pri njih z delom in deloma finančno sodelovala tudi druga tožnica) (4), ki v konkretnem primeru nedvomno niso bila takšna, da bi se spremenila identiteta nepremičnin, je odločitev prvega sodišča, ki je stvarnopravni zahtevek zavrnilo, pravilna. Šlo je namreč le za obnavljanje in izboljšave, ne pa za spremembo identitete stvari (5).

11. Višina prispevka pok. R. K. k ustvaritvi skupnega premoženja (ki ga predstavlja vrednost izvršenih vlaganj) v obliki dela ter v obliki dela sredstev, ki sta jih zakonca pridobila iz dohodkov kmetije in ki bi jih lahko šteli za skupno premoženje, bi bila pomembna šele pri določitvi njenega deleža na tako ustvarjenem skupnem premoženju. Ker je bilo predhodno ugotovljeno, da zahtevek, kot je bil postavljen, že iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljen, je vprašanje višine prispevka nerelevantno in zato pritožbeno sodišče na pritožbena izvajanja glede tega prispevka posebej ne odgovarja.

Glede zahtevka V. S. 12. Po 1. odstavku 32. člena ZD imajo zapustnikovi potomci (in posvojenci ter njihovi potomci), ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

13. Zakon, kot pravilno opozarja pritožba, ne pozna omejitev glede načina oziroma vrste prispevka, prav tako ni potrebno, da bi se zapustnikovo premoženje oziroma njegova vrednost povečala, ampak zadostuje, da se je ohranila, vendar pa mora biti ohranitev vrednosti v vzročni zvezi s prispevkom zapustnikovega potomca.

14. Druga tožnica bi torej v postopku morala zatrjevati in dokazati, da se je vrednost zapustnikovega premoženja zaradi njenega prispevka (v delu, zaslužku ali kako drugače) povečala in za koliko, oziroma da se je njegova vrednost zaradi njenega prispevka ohranila. V zvezi s slednjim pa bi seveda morala trditi in dokazati, da bi bila vrednost brez prispevka manjša in za koliko.

15. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, ni zmogla, saj na podlagi ponujene trditvene podlage ter predlaganih in izvedenih dokazov zgolj prispevka pritožnice ni bilo mogoče ugotoviti. Predvsem je v tej smeri potrebno opozoriti na izvedeniško mnenje, ki ne obravnava ločeno vrednosti vlaganj prvo tožeče stranke od vrednosti prispevka, ki ga je zatrjevala drugo tožena stranka in tudi ne ovrednoti prispevka v obliki dela. Ne glede na to, da je na prvo pomanjkljivost opozorila tožena stranka v svojih pripombah, pritožnica dopolnitve mnenja ni predlagala. V zvezi z vrednotenjem prispevka v obliki dela, pa je izvedenec opozoril, da brez podatkov, kako je kmetija obratovala, kako so bila polja obdelana, kolikšno je bilo število živine itd., dela niti ne more ovrednotiti. Ker pritožnica v tožbi navedb v tej smeri ni ponudila, tega pa tudi ni storila vsaj po prejemu izvedeniškega mnenja, njenega prispevka v obliki dela (kar je bistven del njenega prispevka) sploh ni mogoče ugotoviti, posledično pa seveda tudi ne, ali je le-ta povečal ali ohranil vrednost zapustnikovega premoženja.

16. Nobene podlage tudi ni, da bi sodišče, tudi če bi bila trditvena podlaga zadostna, pri vrednotenju prispevka v obliki dela uporabilo 216. člen ZPP, ki pod določenimi pogoji dopušča t.i. prosti preudarek. Po 1. odstavku 116. člena namreč lahko sodišče po prostem preudarku odloči le o višini zneska oziroma količini stvari, če ima sicer stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari (ob nadaljnjem pogoju, da se višina ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami). V konkretnem primeru pa tožnica uveljavlja popolnoma drugačen zahtevek, saj zahteva izločitev ¼ nepremičnin iz premoženja zapustnika. Tudi 2. odstavek 216. člena ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev že zato, ker pritožnica ni postavila več zahtevkov, ampak enega samega.

17. Zmotno je tudi stališče, da za utemeljenost zahtevka pritožnice zadostuje, da sta tožnici skupaj dokazali povečanje vrednosti nepremičnin, pri čemer sta sami ocenili vsaka svoj prispevek. Gre namreč za dva različna zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Tožeči stranki sta bili zato dolžni vsaka zase zatrjevati in dokazati odločilna dejstva, kar seveda v pogledu druge tožnice vključuje tudi dokaz višine (njenega) prispevka.

18. Ker pritožba glede na obrazloženo v tem delu ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo.

19. Ker delna sprememba odločitve sodišča prve stopnje na uspeh pravdnih strank v tem postopku (uspeh tožeče stranke je prvo sodišče ocenilo v višini 25 % ter tožene stranke v višini 75 %) ne vpliva, saj gre za majhen del zahtevka, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

20. Iz istih razlogov je pritožbeno sodišče tudi glede stroškov pritožbe odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama (154. člen v zvezi s 156. členom ZPP).

(1) Primerjaj V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 846/2008. (2) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 905/2008, II Ips 603/2007, II Ips 280/2007, II Ips 383/2007 in druge.

(3) Primerjaj stališče dr. Viktorije Žnidaršič in stališča drugih teoretikov v delu Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, stran 389 do 392. (4) Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila v času od leta 1967 dalje izvedena obnova streh na vseh objektih, da so bila izdelana betonska tla v kozolcu, izdelana kopalnica in WC ter klet v stanovanjski hiši, obnovljena je bila notranjost kuhinje ter izvedena obnova kmečke peči, izdelana lopa pred hišo, izdelana gnojna jama, obnovljena notranjost hleva ter napeljana elektrika v hlev in skedenj.

(5) Do takšne spremembe pride npr., če se na zemljišču, ki je posebno premoženje zakonca, zgradi povsem nov objekt; ali če bi na nepremičnini prišlo do tako obsežnih vlaganj, da bi sicer prvotno obstoječ objekt lahko šteli za novo stvar.