Jedro

Trenutne družinske razmere otroku ne zagotavljajo primernega psihofizičnega razvoja, zato je treba mladoletnega otroka začasno umakniti iz domačega okolja ter mu zagotoviti v ustrezni instituciji podporo in pomoč pri premagovanju čustvenih stisk, učenju ustreznih načinov reševanja konfliktov, motiviranju na šolskem področju, predvsem pa mu zagotoviti osnovni občutek varnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo, sklep Centra za socialno delo Koper, št. 1203-40/2009 z dne 11. 4. 2011 izreklo za ničen (točka 1 izreka). Točko 1 izreka odločbe Centra za socialno delo Koper, št. 1203-40/2009 z dne 7. 4. 2011 pa spremenilo tako, da se na novo glasi: „mld. A.A., roj. ..., se odvzame očetu B.B., in materi C.C. in se namesti v Krizni center za otroke in mladostnike D. do namestitve v Mladinski dom E.. Pritožba tožeče stranke (B.B.) zoper navedeno začasno odločbo pa se kot neutemeljena zavrne (2. točka izreka odločbe). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Center za socialno delo Koper izdal začasno odločbo št. 1203-40/2009 z dne 7. 4. 2011 s katero je odločil, da se mld. A.A. odvzame B.B. in se v soglasju z materjo C.C. namesti v Krizni center za otroke in mladoletnike D. do namestitve v Mladinski dom E.. Po izdaji navedene začasne odločbe pa je Center za socialno delo Koper izdal sklep o popravi pomote št. 1203-40/2009 z dne 11. 4. 2011, s katerim je izrek začasne odločbe z dne 7. 4. 2011 popravil tako, da se otrok odvzame obema staršema ter namesti v Krizni center za otroke in mladostnike D. do namestitve v Mladinski dom E.. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je Center za socialno delo Koper že dalj časa (od leta 2008) spremljal družino mld. A.A., v kateri se je pojavljalo nasilje, zaradi česar so se pri otroku že kazale čustvene in vedenjske težave, saj se je ob stiskah odzval z umikom ali destruktivnim ali samodestruktivnim izbruhom, kot to izhaja iz mnenja psihologinje z dne 12. 8. 2009 in mnenja psihiatrinje iz Psihohigienskega dispanzerja za otroke in mladostnike Zdravstvenega doma F. z dne 18. 3. 2011. Iz poročil osnovne šole in Mladinskega doma E. pa izhaja, da se otrok nekoliko izogiba šole in šolskih obveznosti, kot tudi pravilom doma, ter da je učno uspešen pod svojimi sposobnostmi. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da oče (tožeča stranka) otroka ni mogel docela obvladati, pri čemer se je tudi pri njem pojavljalo agresivno vedenje in neustrezni vzgojni pristopi. Mati mladoletnika pa je bila ob izdaji odločbe nameščena v materinski dom in pri vzgoji otroka ni imela posebej vidne vloge, niti ni izrazila pripravljenosti, da bi otroka zaščitila, je smiselno, da se ukrep odvzema otroka, na podlagi 120. člena ZZZDR, izreče tudi zoper njo.

Ob reševanju pritožbe pa je bilo ugotovljeno, da je Center za socialno delo Koper po izdaji začasne odločbe izdal popravni sklep, s katerim je odločbo z dne 7. 4. 2011 popravil tako, da se otrok odvzame obema staršema in ne le očetu v soglasju z materjo ter namesti v Krizni center za otroke in mladostnike D. do namestitve v Mladinski dom E.. Zakon o splošnem upravnem postopku v 223. členu določa, da sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Center za socialno delo Koper pa je z navedenim popravnim sklepom dejansko odločil o vsebinskih vprašanjih, saj iz njega izhaja, da A.A. ne bo nameščen v center s soglasjem matere, pač pa se otrok odvzame tudi njej. Takšne spremembe izreka odločbe pa ni mogoče šteti kot popravek očitane pomote, pač pa za odločitev, ki posega v roditeljske pravice staršev, v tem primeru matere, o čemer je treba izdati meritorno odločitev in ne procesni sklep. Glede na navedeno je bilo treba sklep z dne 11. 4. 2011, po uradni dolžnosti, na podlagi 2. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v povezavi z 280. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, izreči za ničnega, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ni moč razbrati, kaj naj bi bil razlog za tako drastičen ukrep Centra za socialno delo in zakaj naj bi bil A.A. v škodljivem okolju. Očitno je namreč, da so motnje in težave A.A. posledica dosedanjih namestitev v domu E., zato je evidentno da otrokove koristi ne zahtevajo domske namestitve. Še posebej pa je nesprejemljivo ravnanje Centra za socialno delo in upravnega organa druge stopnje, ko se za tako drastično odločitev odloča brez pridobitve ustreznih strokovnih mnenj in ustreznega izvedenca. Zaradi povedanega je ravnanje tako organa prve kot druge stopnje škodljivo za otroka in grobo posega v njegove pravice, da živi v okviru svoje družine. Glede na vse povedano predlaga, da sodišče takoj izda sodbo s katero tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2.odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V skladu z določilom 54. člena Ustave RS imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih, zaradi varovanja otrokovih koristi, določa zakon. Otrokova korist je tudi glavno načelo Konvencije o otrokovih pravicah. Vsebino roditeljske pravice po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-uradno prečiščeno besedilo – ZZZDR) sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, te pa so v tem, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih otrok (102. člen ter 2. odstavek 4. člena ZZZDR). Odgovornost za varovanje otrokovih koristi in za skrb za otroka pa ne gre izključno staršem, temveč zavezuje tudi državo, ki zagotavlja otrokom posebno varstvo, še posebno varstvo pa otrokom, za katere starši ne skrbijo oziroma otrokom, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe (56. člen Ustave RS-pravice otrok). Po določbi 119. člena ZZZDR je tudi center za socialno delo dolžan po uradni dolžnosti storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na podlagi 120. člena ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga oddati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu v primeru, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. V skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 42/94, 41/99, 26/01, 2/04, 7/04, 105/06, 3/07-uradno prečiščeno besedilo 2 – ZSV) morajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106, 114., 120. in 121. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije.

V zvezi z izpodbijano odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, s katero je bil mld. A.A. odvzet očetu B.B. in materi C.C. in nameščen v Krizni center za otroke in mladostnike D. do namestitve v Mladinski dom E. sodišče ugotavlja, da je bila le ta izdana skladno s 119. členom ZZZDR, ki določa, da je Center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Iz poročil osnovne šole in Mladinskega doma E. ter mnenj psihiatrinje G.G. iz Psihohigienskega dispanzerja za otroke in mladostnike Zdravstvenega doma F., psihologinje H.H., poročil Centra za socialno delo Ljubljana-Center, poročil policije in ukrepov le te zoper tožečo stranko ter razgovorov s staršema in mld. A.A. predvsem pa iz ugotovitev multidisciplinarnega teama sestavljenega iz predstavnika Osnovne šole ..., pedopsihiatrinje iz ZD I., defektologinje ter Materinskega doma J., kjer je bila nameščena mati mld. A.A., in še posebej iz strokovnega mnenja komisije, ki je bila oblikovana v skladu z 88. členom ZSV, iz katerega izhaja, da je odvzem mld. A.A. očetu B.B. in oddaja otroka v zavod po 120. členu ZZZDR umestna in v korist otroku. Navedena strokovna komisija v obrazložitvi svojega mnenja navaja, da je razvidno psihično in fizično nasilje očeta nad otrokom in ostalimi družinskimi člani. Tako nad otrokom izvaja psihično nasilje (grožnje, izsiljevanje, manipulacija, pogojevanje kazni itd.) v veliko situacijah pa se je pokazal kot čustveno nezrel tako v vzgoji in skrbi za otroka, kot v izražanju čustev. Očitno je očetovo neustrezno vzgojno ravnanje (prelaganje odgovornosti na otroka, neprimerne vzgojne metode, pretirano zaščitništvo, podkupovanje, diskreditacija matere). Oče tudi ne prepoznava otrokovih potreb in ne sledi otrokovim koristim. Mati mld. A.A. pa je skozi obravnavo izražala in izkazovala nemoč in pasivnost v materinski vlogi. Večkrat je popuščala pritiskom otrokovega očeta in otroku ni nudila ustrezne zaščite (v nasilnih situacijah je reagirala s podrejenostjo in umikom). V nadaljevanju strokovna komisija ugotavlja, da je pri mld. A.A. opaziti psihosomatske težave, kot posledica neurejenih družinskih razmer in čustvene stiske. V kriznih situacijah reagira na psihično nižjem nivoju (uporablja neobičajne obrambne mehanizme, sam pove, da se transformira). V času bivanja v Domu E. in namestitvi KCM D. pa se je otrokova vedenjska slika vidno spremenila in izboljšala (upošteva pravila, ni destruktivnega vedenja, drži se dogovorov). Glede na vse navedeno komisija ugotavlja, da trenutne družinske razmere otroku ne zagotavljajo primernega psihofizičnega razvoja, iz poročil strokovnih služb, ki so obravnavale otroka in družino od leta 2008 do izdaje mnenja je namreč razvidno, da je stopnja ogroženosti otroka s strani staršev visoka, zato je treba mladoletnega otroka začasno umakniti iz domačega okolja ter mu zagotoviti, v ustrezni instituciji podporo in pomoč pri premagovanju čustvenih stisk, učenju ustreznih načinov reševanja konfliktov, motiviranju na šolskem področju, predvsem pa mu zagotoviti osnovni občutek varnosti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilne in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je bila tožba zavrnjena trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).