Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno.
I.Pritožbi okrajne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženke v pritožbenem postopku bremenijo proračun.
1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke, potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika ter stroški postavljenega pooblaščenca mladoletnih oškodovank bremenijo proračun, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca pa je dolžan plačati oškodovanec.
2.Zoper sodbo sta se pritožila:
- državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; in
- pooblaščenec oškodovanca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.
3.Na pritožbi je odgovoril zagovornik obdolženke, ki izraža dvom v pravočasnost pritožbe državne tožilke in zatrjuje nedovoljenost pritožbe pooblaščenca oškodovanca. Višjemu sodišču predlaga, da ju zavrže oziroma da ju kot neutemeljeni zavrne.
4.Pritožbo državne tožilke je sodišče prve stopnje posredovalo v odgovor pooblaščencu oškodovanca, pri čemer je slednji nanjo tudi odgovoril, vendar to procesno dejanje v določbah ZKP ni predvideno. Skladno s 376. členom ZKP se namreč izvod pritožbe vroči v morebitni odgovor nasprotni stranki, oškodovanec pa ni državnemu tožilcu nasprotna stranka. Glede na navedeno navajanj pooblaščenca oškodovanca v odgovoru na pritožbo državne tožilke višje sodišče pri presoji ni upoštevalo.
5.Pooblaščenec oškodovanca je v pritožbi predlagal obveščanje o seji senata, čemur višje sodišče ni ugodilo. Skladno z določbo 445. člena ZKP namreč višje sodišče, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pooblaščenec v pritožbi ni pojasnil razlogov, ki bi terjali njegovo navzočnost in navzočnost oškodovanca na seji pritožbenega senata. Višje sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bilo to v obravnavani zadevi koristno za razjasnitev stvari.
6.Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.
Glede pravočasnosti in dovoljenosti pritožb
7.Upoštevaje navedbe zagovornika v odgovorih na pritožbo je višje sodišče pred vsebinsko presojo pritožb preverilo obstoj procesnih predpostavk za njihovo obravnavo. Po pregledu zadeve je ugotovilo, da so te podane, navedbe zagovornika glede nepravočasnosti pritožbe državne tožilke in nedovoljenosti pritožbe pooblaščenca oškodovanca pa neutemeljene.
8.Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana sodba tožilstvu vročena 26. 2. 2026, kar pomeni, da je tridesetdnevni rok za vložitev pritožbe (prvi odstavek 366. člena ZKP) skladno z drugim odstavkom 88. člena ZKP začel teči 27. 2. 2026. Ker je bil zadnji dan pritožbenega roka sobota (28. 3. 2026), se je skladno s četrtim odstavkom 88. člena ZKP rok za vložitev pritožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, to je ponedeljka, 30. 3. 2026. Pritožba državne tožilke, ki jo je ta podala 30. 3. 2026, je zato pravočasna.
9.Neutemeljeno nadalje zagovornik zatrjuje, da je pritožba pooblaščenca oškodovanca nedovoljena. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje status oškodovanca v obravnavani zadevi priznalo zgolj otrokoma, ne pa tudi njunemu očetu, ki mu je dopustilo sodelovanje v postopku zgolj kot zakonitemu zastopniku mladoletnih oškodovank. Vendar pa je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno. Kot utemeljeno izpostavlja pooblaščenec oškodovanca v pritožbi, namreč položaja oškodovanca pri dejanju po prvem odstavku 190. člena KZ-1 nima zgolj otrok, ampak tudi starš, v katerega pravico do izvajanja stikov je s kaznivim dejanjem poseženo. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi in sklepu I Kp 48937/2019 z dne 19. 2. 2026 odstopilo od stališča v sodbi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Poudarilo je, da je (dokler se ne izkaže drugače) korist otroka neločljivo povezana s pravico starša do stika z otrokom in da se s priznavanjem položaja oškodovanca staršu varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).1 Položaj oškodovanca ima v obravnavani zadevi torej tudi oče, v katerega pravico do stikov naj bi bilo z obdolženki očitanima kaznivima dejanjema poseženo, in je tako slednji skladno z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP upravičen do vložitve pritožbe zoper izpodbijano (oprostilno) sodbo.
Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka
10.Pooblaščenec oškodovanca po vsebini zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih: o tem, zakaj v ravnanju obdolženke ni prepoznati zlonamernosti in direktnega naklepa, čeprav stikov ni omogočila kljub veljavnim izvršljivim odločbam in pravnemu zastopanju ter je bila že 6. 4. 2020 seznanjena z dopustnostjo izvajanja osebnih stikov; ter o tem, zakaj popolna odsotnost obdolženkinega prizadevanja za izvedbo stikov v prvem obdobju (od 18. 3. 2020 do 5. 4. 2020) ne pomeni zavestnega onemogočanja izvrševanja sodne odločbe. Po njegovi oceni pa so razlogi izpodbijane sodbe tudi nejasni, saj sodišče prve stopnje z dogodki iz aprila 2021 pojasnjuje in relativizira neizvedbo stikov pred tem obdobjem.
11.Ne gre mu pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno (zlasti v točkah 74-76, 81, 114, 123, 133, 135, 148-149, 161-166, 178 ter nato sumarno v točkah 179-204 in 208 obrazložitve sodbe). Zaključilo je, da se stiki niso izvedli zaradi izrednih okoliščin (zdravstvenih razlogov otrok in upoštevanja varovalnih ukrepov ob pojavu epidemije koronavirusa) ter razlogov na strani očeta, ki otrok v prvem obravnavanem obdobju ni poklical in je z ravnanji 24. 9. 2020 ter nato še 7. 4. 2021 pri njih povzročil stisko, zaradi katerih je obdolženka upravičeno podvomila v koristnost izvedbe stikov. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila C. C. od 17. 3. 2020 do 23. 4. 2020 bolna in se stiki z njo, ter posledično tudi z Č. Č., s katero je bila v kontaktu, niso izvedli iz zdravstvenih razlogov in zaradi upoštevanja varovalnih ukrepov, je pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila obdolženka 6. 4. 2020 seznanjena z dopustnostjo izvajanja osebnih stikov, povsem nepomembna in se sodišče prve stopnje do nje niti ni bilo dolžno opredeljevati. Enako velja za dejstvo, da je v obravnavanem obdobju obdolženka imela pomoč odvetnika; navedena okoliščina namreč za presojo njene zlonamernosti ni v ničemer relevantna.
12.Ne drži niti pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje z dogodki iz aprila 2021 pojasnjevalo neizvedbo stikov pred tem obdobjem, saj je jasno navedlo, da se stiki od septembra 2020 naprej niso izvedli zaradi ravnanja očeta 24. 9. 2020, ki je pri otrocih povzročilo kontinuirano stisko v zvezi z izvedbo stikov, ki se je še poglobila v začetku leta 2021, ko so bili podani predlogi za predodelitev otrok k očetu, njuno redno psihološko obravnavo in namestitev v Mladinsko klimatsko zdravilišče A.
13.Razloge za zaključek, da obdolženka ni zlonamerno onemogočala stikov, je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. Če se pritožnik z njimi ne strinja in meni, da bi moralo upoštevati tudi druge, pritožbeno izpostavljene okoliščine ali posamezne okoliščine presojati drugače, pa s tem ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.
14.Pooblaščenec oškodovanca nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo izvesti za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tako bi po njegovem mnenju moralo vpogledati v posnetek nadzornih kamer pri McDonald'su, natančneje presojati komunikacijo med staršema, pridobiti celotno relevantno komunikacijo z institucijami ter opraviti vsebinsko primerjavo strokovnih stališč in izvedenskih ocen v različnih povezanih postopkih. S takšnimi pritožbenimi navedbami očitno meri na neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
15.Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge strank utemeljeno zavrnilo, za kar je v točkah 211-213 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razumne razloge, ki jih pooblaščenec s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more ovreči. Pri tem je ustrezno upoštevalo merila (ustavno)sodne prakse za odločanje o dokaznih predlogih strank, skladno s katerimi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka. Izvede zgolj pravno relevantne dokaze, zavrne pa izvedbo dokaza takrat, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2
16.Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo pritožbeno problematiziran dokazni predlog za vpogled v posnetke nadzornih kamer srečanja otrok z očetom, saj je bilo dejansko stanje v tej zvezi že dovolj razjasnjeno na podlagi mnenja izvedenke mag. D. D. Pritožnik prezre, da tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje (točki 131 in 137 obrazložitve) deklici nista v celoti zavračali stikov z očetom ter sta kazali naklonjenost do njega, zaradi česar dokaz, ki naj bi dokazoval enako, ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja.
17.Pritožbena graja zavrnitve preostalih dokazov, ki bi jih po oceni pritožnika sodišče prve stopnje moralo izvesti zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, pa je preveč posplošena, saj pritožnik ne navede, kateri konkretni zavrnitvi dokaznega predloga nasprotuje, še manj, kako bi naj to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Če s pritožbenimi navedbami o opustitvi izvedbe dokaza z "vsebinsko primerjavo strokovnih stališč in izvedenskih ocen v različnih povezanih postopkih" meri na zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev izvedenskih mnenj E. E. in F. F. iz drugih postopkov, pa višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 211 obrazložitve, da se ti dve izvedenski mnenji nanašata na čas pred obravnavanim obdobjem (leto 2014 in 2018), medtem ko je bilo dejansko stanje ugotovljeno z aktualnim izvedenskim mnenjem izvedenke mag. D. D., ter tako njuna izvedba za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna. Pri tem ne gre prezreti, da je navedeni dokazni predlog na prvi stopnji podala obramba, pooblaščenec oškodovanca pa mu je izrecno nasprotoval ter navajal diametralno nasprotno kot v pritožbi, namreč, da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer služila razjasnitvi dejanskega stanja. Zakaj sedaj meni drugače, pritožnik ne pojasni.
18.Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo "natančneje presojati komunikacijo med staršema in pridobiti celotno relevantno komunikacijo z institucijami", brez navedbe, kateri konkretni zavrnitvi dokaznega predloga nasprotuje, pa so posplošene do te mere, da ne omogočajo pritožbene presoje.
Glede kršitev kazenskega zakona
19.Uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona pooblaščenec oškodovanca obrazloži z navedbami, da izpodbijana sodba temelji na materialnopravno zmotnem razumevanju zakonskega znaka zlonamernosti. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da že samo sklicevanje obdolženke na korist otrok, njeno procesno ravnanje v družinskih postopkih ter zatrjevana skrb za zdravstveno stanje otrok zadoščajo za izključitev zlonamernosti. Takšen pristop po njegovi oceni v celoti izvotli pomen izvršljivih odločb in kazenskopravnega varstva po prvem odstavku 190. člena KZ-1, saj odpira prostor, da o obveznosti spoštovanja sodnih odločb ne odloča več sodišče, ampak starš. Pooblaščenec s takšnimi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Višje sodišče povzetim pritožbenim navedbam, s katerim pooblaščenec podaja lastno (napačno) razumevanje razlogov in zaključkov izpodbijane sodbe, ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonskega znaka zlonamernosti izhajalo iz pravilnih izhodišč, povzetih v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na stališča Ustavnega sodišča RS v odločbah Up-383/11-26 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/15-17 z dne 20. 9. 2018, ki jih pritožnik povsem prezre: 1. da spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb ne more biti absolutno, kadar je treba glede na okoliščine primera dati prednost načelu največje koristi otroka; 2. da mora sodišče v primeru kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi v vsakem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati prednost; in 3. da je zlonamerno onemogočanje stikov takšno ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj opravičljivih razlogov za neizvršitev stikov; prav tako je po ugotovitvi kolizije načela varovanja otrokovih koristi in spoštovanja izvršljivih odločb opravilo skrbno presojo vseh okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da je treba dati prednost načelu varovanja otrokove koristi. Zakonski znak zlonamernosti je torej razumelo materialnopravno pravilno ter skladno z izpostavljenimi stališči (ustavno)sodne prakse, zaradi česar zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.
Višje sodišče je nadalje presojalo morebitno kršitev kazenskega zakona tudi v zvezi s pomisleki sodišča prve stopnje v točki 209 obrazložitve sodbe glede (ne)zadostne konkretizacije zakonskega znaka zlonamernosti.
Sodna praksa kot zlonamerno opredeljuje tisto ravnanje storilca, ki zasleduje edini cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči, in se kaže v tem, da onemogočanje stikov ni imelo podlage v objektivnih razlogih (npr. hujši bolezni, nepričakovani zadržanosti ipd.) oziroma, da za ravnanje ni bilo nobenih opravičljivih razlogov.3 To pomeni, da je treba v opisu dejanja zakonski znak zlonamernosti opredeliti z navedbo tistih okoliščin, iz katerih izhaja edini cilj storilca, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
V konkretnem primeru iz opisa obdolženki očitanega dejanja v bistvenem izhaja, da je kot zakonita zastopnica mladoletnih otrok C. C. in Č. Č. njunemu očetu A. A. zlonamerno onemogočila uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletnih oseb, ko po v izreku navedenih izvršljivih odločbah slednjemu brez opravičljivih razlogov ni omogočila stikov s hčerkama na posamezne v izreku določene dneve, niti ni želela omogočiti nadomestitve odpadlih stikov, čeprav bi to lahko storila, pa tega ni hotela, s čimer je samovoljno in proti koristi hčerk preprečila izvedbo stikov skladno s sodno odločbo. Iz takšnega opisa obdolženki očitanih dejanj po oceni višjega sodišča izhaja povsem zadostna konkretizacija zakonskega znaka zlonamernosti obdolženke. Zlonamernost je namreč konkretizirana z navedbo, da obdolženka ni imela nobenih opravičljivih razlogov za neizvedbo stikov in je pri tem ravnala samovoljno ter stikov ni hotela izvesti, čeprav jih bi lahko. Pomisleki prvostopenjskega sodišča v tej zvezi so zato povsem odveč. Očitno pa je tudi sodišče prve stopnje (kljub v sodbi navedenemu dvomu) vendarle štelo, da sta obdolženki očitani dejanji zadostno konkretizirani, saj je izvedlo obširen dokazni postopek ter nato izdalo sodbo, s katero je obdolženko oprostilo očitkov storitve kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej, ker ji storitev kaznivih dejanj ni dokazana, in ne po 1. točki 358. člena ZKP, kar bi sicer storilo, če bi ugotovilo, da dejanji, ki se ji očitata, nista zadostno konkretizirani in posledično nista kaznivi dejanji.
Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
S preostalimi pritožbenimi navedbami državna tožilka in pooblaščenec oškodovanca nasprotujeta na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da obdolženki storitev očitanih kaznivih dejanj ni dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev in višje sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožnika pa ne navajata ničesar takšnega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.
Bistvo njunih pritožbenih navedb je v nasprotovanju zaključku sodišča prve stopnje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno. Državna tožilka navaja, da obdolženka v času od 17. 3. 2020 ni izkazala voljnosti dogovarjanja za alternativni način izvršitve osebnega stika (zdrave) Č. Č. z očetom, prav tako se ni aktivno vključila v izvajanje stikov prek elektronskih sredstev ter osebnih stikov ni omogočila niti po predočitvi pojasnil ministrstva glede dolžnosti izvajanja sodnih odločb v času epidemije. Obširno se sklicuje na obrazložitve odločb sodišča v postopkih glede spremembe stikov ter dele izpovedbe G. G. in izvedenskega mnenja, ki naj bi po njenem mnenju potrjevali, da obdolženka ni imela opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Izpostavlja ravnanje obdolženke, ko je ta brez soglasja očeta poskrbela za razgovor C. C. v Svetovalnici za žrtve nasilja in zlorab, ter izraža dvom v zdravstveno nezmožnost otrok za izvedbo stikov ter njuno stisko glede izvajanja stikov. Po njenem mnenju je obdolženka konfliktno razmerje z bivšim partnerjem postavila pred koristi otrok, njen negativni odnos do bivšega partnerja pa je vplival tudi na dojemanje hčerk do izvrševanja stikov. Poudarja, da volja otroka ni vedno istovetna z njegovo koristjo in zato zgolj otrokovo odklanjanje stikov ne odveže starša od prizadevanja za njihovo realizacijo. Izpostavlja še pravico do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), da je treba v razmerjih med starši in otroki stremeti k temu, da otrok ohrani čim več stikov z drugim staršem, razen v primeru, ko bi to škodovalo njegovemu zdravju in razvoju.
Pooblaščenec oškodovanca ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje z navedbami, da sodišče prve stopnje pri presoji obdolženkine zlonamernosti ni dalo zadostne teže okoliščini kontinuiranega onemogočanja stikov v daljšem časovnem obdobju in dejstvu, da je obdolženko ves čas zastopal odvetnik ter je tako morala vedeti, da je treba izvršljive odločbe spoštovati. Po njegovi oceni obdolženka pri različnih institucijah ni iskala poti za dosledno izvrševanje sodnih odločb, temveč opravičila za njihovo neizvrševanje ter zato okoliščine, da se je posluževala pravnih sredstev ni mogoče šteti njej v prid. Poudarja, da vlaganje pravnih sredstev ne daje dovoljenja za samovoljno neizvrševanje obstoječih odločb, ki jih je treba spoštovati, dokler jih pristojno sodišče ne spremeni. Izpostavlja, da si obdolženka v obdobju od 18. 3. 2020 do 5. 4. 2020 ni resno prizadevala za izvedbo stikov, da je bila po 6. 4. 2020 seznanjena z dopustnostjo izvajanja osebnih stikov, pa teh kljub temu ni omogočila in si tudi ni prizadevala za nadomeščanje odpadlih stikov ter da t.i. balkon stik ni izvajanje stika v smislu izvrševanja sodne odločbe, ampak je z njim obdolženka zgolj skušala ustvariti videz sodelovanja. Navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno in selektivno presojalo izpovedbo oškodovanca ter se v preveliki meri oprlo na mnenje izvedenke, ki je bila izrazito naklonjena ravnanju obdolženke ter je po presoji pritožnika presegla okvir nevtralnega strokovnega pojasnjevanja.
Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da obdolženki storitev kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena KZ-1 ni dokazana. Ugotovilo je namreč, da obdolženka pri neizvršitvi stikov, kot izhajajo iz izreka sodbe, ni ravnala zlonamerno, saj je imela za vsakega od neizvršenih stikov opravičljiv razlog. Podlago za tak zaključek je imelo v izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je ustrezno dokazno ocenilo zagovor obdolženke in izvedene dokaze, zaradi česar pritožnika z navedbami o selektivni dokazni oceni in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ne moreta biti uspešna.
V prvem obravnavanem obdobju (18. 3. 2020 do 5. 4. 2020) se je obdolženki očitalo, da ni omogočila vzpostavitve vsaj neosebnega stika hčerk z očetom s pomočjo telefona, računalnika oziroma drugih tehnoloških sredstev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 194 obrazložitve je obdolženka v tem obdobju omogočala stike prek telefona, ki so se izvršili petkrat. Glede pritožbenih navedb, da bi se obdolženka morala bolj aktivno vključiti v izvajanje in dogovarjanje stikov ter tudi samoiniciativno vzpostaviti stike, je treba izpostaviti, da oče v tem obdobju otrok ni poklical niti enkrat, kar po pravilni prvostopenjski oceni ne more predstavljati razloga za neizvedbo stika na strani obdolženke. O tem bi namreč lahko govorili le, če bi oče poklical in na tak način poskušal vzpostaviti stik z otrokoma, pa obdolženka tega brez opravičljivega razloga ne bi omogočila, kar pritožnika niti ne zatrjujeta, še manj dokažeta. Ob popolni pasivnosti očeta, ki stika z otroki prek telefona ni niti poskusil vzpostaviti, razloga za neizvedbo stikov v večjem obsegu prav gotovo ne gre pripisati zlonamernosti obdolženke.
Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe državne tožilke, da obdolženka v tem obdobju ni pokazala volje za dogovarjanje glede določitve (alternativnega) načina izvršitve osebnega stika (v naravi, v stanovanju z zaščitnimi maskami) z zdravo Č. Č. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje v točki 192 obrazložitve, je bila namreč Č. Č. v kontaktu z bolno C. C. in tako v tem obdobju tudi alternativni način izvršitve osebnega stika z Č. Č. ne bi bil možen zaradi upoštevanja varovalnih ukrepov. Ob tem je treba upoštevati še takratne specifične okoliščine, kot jih je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje v točkah 184-191 obrazložitve, zlasti družbeno klimo strahu in negotovosti ob pojavu epidemije koronavirusa ter stališče institucij glede izvrševanja stikov v tem času, da naj starši sami presodijo, kaj je v največjo korist otroka, kar sta obdolženki svetovali tudi strokovni delavki Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) G. G. in H. H. Obdolženki, ki je ravnala v skladu s tem navodilom, upoštevaje vse predhodno navedene okoliščine, zato ni mogoče očitati zlonamernosti pri neizvršitvi osebnih stikov.
Enako velja tudi za obdobje od 8. 4. 2020 do 23. 4. 2020. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v točkah 192 in 193 obrazložitve, je bila C. C. tudi v navedenem obdobju bolna in so stiki z C. C., ter posledično tudi z Č. Č., s katero sta bili v kontaktu, v tem obdobju odpadli iz zdravstvenih razlogov ter iz razloga upoštevanja varovalnih omejitev. Državna tožilka, ki poskuša vzbuditi dvom v dejansko obolelost deklice, ne more biti uspešna, upoštevaje, da to izhaja iz zdravstvene dokumentacije v spisu, kot to utemeljeno navaja sodišče prve stopnje v točki 193 obrazložitve sodbe. Glede na navedeno je brez teže tudi pritožbena navedba, da je bila obdolženka že 6. 4. 2020 seznanjena z odgovorom ministrstva o dopustnosti izvajanja osebnih stikov in bi lahko omogočila stik vsaj z zdravo Č. Č. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje bi namreč zaradi bolezni C. C. šlo za rizični stik pri obeh deklicah, saj sta bili v kontaktu in zato izvedba stika ne bi bila primerna. Ob tem je treba upoštevati še predhodno omenjene specifične družbene razmere ob pojavu epidemije koronavirusa ter zmedo pri institucijah glede načina izvrševanja stikov, zaradi česar je pri presoji razlogov za neizvedbo stikov v tem obdobju treba biti še posebej previden in skrbno presoditi vse okoliščine konkretnega primera. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je obdolženka v tem obdobju vendarle omogočila nekontaktne stike z balkona (točka 194 obrazložitve). Navedeno kljub drugačnemu mnenju pooblaščenca nedvomno kaže na to, da obdolženka ni imela splošno odklonilnega odnosa do izvršitve stikov, ampak je te omogočala, upoštevaje takratne razmere. Po pravilni prvostopenjski oceni zato tudi v tem obdobju v ravnanju obdolženke ni prepoznati zlonamernosti.
Pritrditi je nadalje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da obdolženka tudi pri neizvršitvi stikov od konca septembra 2020 ni ravnala zlonamerno, ampak je bil razlog za odpadle stike kontinuirana stiska otrok, ki jo je povzročilo ogrožujoče ravnanje očeta najprej 24. 9. 2020 in nato še 7. 4. 2021 ter (delno) še zdravstveno stanje otrok, povzeto v točki 199 obrazložitve izpodbijane sodbe. Podlago za tak zaključek je sodišče imelo v izvedenih dokazih - zlasti izpovedbah strokovne delavke CSD G. G. in svetovalne delavke šole I. I., poročilih CSD in šole, zdravstveni dokumentaciji in izvedenskem mnenju izvedenke mag. D. D., ki jih je v izpodbijani sodbi ustrezno povzelo in dokazno ocenilo. Tako sta priči G. G. in I. I. podrobno opisali očetovo ravnanje 24. 9. 2020, ki so ga na CSD ocenili kot ogrožujočega za otroka, in stisko, ki se je v posledici tega ravnanja pojavila pri otrocih. Pritožbene navedbe državne tožilke, s katerimi izraža dvom v dejansko stisko otrok, so neutemeljene. Iz izpovedb navedenih prič namreč izhaja vztrajno zavračanje stikov s strani deklic, ki sta iz tega razloga celo izostajali od pouka na dneve, ko bi se moral izvršiti stik z očetom, ter kljub trudu obdolženke nista hoteli k pouku in sta se obdolženke oklepali, zaradi česar so bili tudi na CSD mnenja, naj se stiki ne izvedejo. Da je bila stiska otrok pristna in globoka ves čas po septembru 2020, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi na podlagi izpovedbe I. I., da se je C. C. v oktobru 2020 in nato še konec februarja 2021 samoiniciativno obrnila nanjo v zvezi s stisko zaradi izvrševanja stikov z očetom; ter zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja, da je bila pri urgentnem pedopsihiatričnem pregledu deklic 13. 10. 2020 zaznana njuna čustvena stiska ob odhodu k očetu, v januarju 2021 pa je bila pri C. C. v posledici stiske pred stikom z očetom postavljena diagnoza akutna stresna reakcija. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je stisko otrok, povzročeno z ravnanjem očeta v septembru 2020, še dodatno poglobil predlog CSD v februarju 2021 za njuno redno psihološko obravnavo, namestitev v Mladinsko klimatsko zdravilišče A. in predodelitev k očetu, ter zlasti vnovično ravnanje očeta v začetku aprila 2021, ko je poklical na CSD in zagrozil, da bo vzel otroka in jih ne bo več vrnil, zaradi česar so bili na CSD ter šoli sprejeti varovalni ukrepi in angažirana policija.
Da sta deklici doživljali stisko, je nadalje potrdila tudi izvedenka mag. D. D., katere mnenje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi korektno povzelo in ustrezno dokazno ocenilo. Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam pooblaščenca oškodovanca, da je izvedenka presegla okvir strokovnega dela. Odgovarjala je namreč na vprašanja sodišča glede razlogov za čustveno stisko ter odpor deklic do stikov, medtem ko je presojo obstoja zlonamernosti pri obdolženki opravilo sodišče po oceni vseh izvedenih dokazov. Pavšalnih navedb, da naj bi bila izvedenka izrazito naklonjena obdolženki, s čimer nakazuje na njeno pristranskost, pritožnik ne konkretizira ter takšne navedbe po oceni višjega sodišča temeljijo izključno na njegovem nestrinjanju z izvedenskim mnenjem.
Ne gre slediti niti državni tožilki, ki z obsežnim in hkrati selektivnim povzemanjem delov izvedenskega mnenja poskuša prepričati, da je bil razlog za odpor deklic do stikov v njuni indoktrinaciji s strani matere. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je izvedenka ugotovila zgolj blage znake odtujenosti, ki ima različne vzroke tako na strani obeh staršev kot deklic, ter pojasnila, da odtujeni otroci starša doživljajo črno-belo, česar pri deklicah ni zasledila. Pri obdolženki ni ugotovila specifičnih manipulativnih poskusov in sovražnih strategij odtujevanja otrok od očeta, ampak njen zaščitniški odnos do otrok. Po njenem mnenju je vzrok stisk otrok pripisati konfliktnemu odnosu ločenih staršev in očetovi zahtevi za zaupanje deklic v varstvo in vzgojo njemu. Poudarila je, da je očetovo vedenje in ravnanje pri deklicah vzbujalo nelagodje, občasno negotovost in strah ter nekaj sramu, medtem ko je obdolženka bolj realistično zaznavala psihološke potrebe deklic in ju je na stike tudi pripravljala.
Po obrazloženem ne gre pritrditi državni tožilki, da je obdolženka konfliktno razmerje z bivšim partnerjem postavila pred koristi otrok. Nasprotno. Stisko otrok v zvezi z izvedbo stikov z očetom je pravilno prepoznala in nanjo tudi ustrezno odreagirala. Njenega ravnanja, ko se je za pomoč obrnila na različne institucije, med drugim na Svetovalnico za žrtve zlorab in nasilja, in stike želela ustrezno urediti po pravni poti, tako ne gre pripisati iskanju opravičil za neizvrševanje stikov, kot to neuspešno poskuša prepričati pooblaščenec oškodovanca, ampak iskanju rešitve za stisko otrok. Neuspehu obdolženke, da v takšni situaciji kljub njenemu nesporno izkazanemu trudu otrok ni uspela pripraviti na stike z očetom, pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne more predstavljati njene zlonamernosti. Še zlasti, ko se tudi po stališču stroke v primerih hujše in pristne stiske otrok stik ne izvede, kot sta izpovedali tako izvedenka kot strokovna delavka CSD G. G.
Državna tožilka ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na obrazložitve odločb sodišča v postopku glede sprememb stikov, ki naj bi po njenem mnenju potrjevale, da obdolženka ni imela opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Prezre namreč, da so bile navedene odločbe pozneje razveljavljene, kot je to utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, predvsem pa so temeljile na mnenjih CSD, za katera je sodišče prve stopnje v točkah 103 in 146 navedlo razumne razloge, zakaj jim ne sledi, ampak sledi ugotovitvam izvedenke mag. D. D.
Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je bila odločitev obdolženke, da otrok ne pošlje na stik (oziroma niti tega glede na močno voljo otrok ni mogla storiti) v skladu z načelom največje koristi otrok. Navedeno načelo je tako pretehtalo nad načelom spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb in so zato navedbe pooblaščenca oškodovanca, da je treba sodne odločbe spoštovati, dokler jih sodišče ne spremeni, neutemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe državne tožilke, da je volja otroka že ustrezno upoštevana v izvršljivi odločbi. To namreč velja le v primeru, ko se ne dokaže, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera dati prednost načelu koristi otrok, kot je to primer v obravnavani zadevi. Izpostaviti je treba, da ustavna dolžnost ravnati v skladu z načelom največje koristi otroka (54. člen Ustave) velja tudi za starše in zato staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera tako tudi ravnal, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, katerega sankcioniranju je namenjeno kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1. Ob vsem navedenem je povsem brez teže tudi sklicevanje državne tožilke na določbe EKČP in sodno prakso ESČP ter pritožbeno izpostavljena okoliščina neizvrševanja stikov v daljšem časovnem obdobju, ki pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne moreta ovreči.
Po obrazloženem, in ker pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki zajema potrebne izdatke in nagrado zagovornika za odgovora na pritožbo, temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.
-------------------------------
1Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Kp 48937/2019 z dne 19. 2. 2026 (12. in 13. točka obrazložitve).
2Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in I Ips 47145/2011-109 z dne 9. 4. 2015.
3Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 5998/2019 z dne 9. 2. 2023.