Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da ni utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik nepremičnin parc. št. 262/0 in 268/0, obe k .o. ..., do celote.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da ni utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik nepremičnin parc. št. 262/0 in 268/0, obe k .o. ..., do celote?

Obrazložitev

1. Tožnik je bil v zapuščinskem postopku po njegovi sestri D. A. napoten na pravdo zaradi ugotovitve, da 1/2 nepremičnin parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., ne spada v zapuščino zapustnice. Prvi in drugi toženec sta sinova D. A., tretji toženec je njen zunajzakonski partner, četrti toženec pa je njen bivši mož. Dejansko stanje in pravna podlaga, na katerih je temeljil svoje zahtevke, sta sledeča: Tožnikova oče in mati, A. A. in B. A., sta z darilno pogodbo z dne 13. 3. 1996 svoji hčerki D. A. in njenemu takratnemu možu H. A. kot obdarjencema podarila nepremičnine parc. št. 262/0, parc. št. 265/0, parc. št. 268/0, parc. št. 270/0, parc. št. 275/0, vse k. o. ... Darilna pogodba je bila realizirana v zemljiški knjigi, tako da sta kot solastnika teh nepremičnin v zemljiški knjigi vpisana D. A. in H. A., vsak do 1/2. Tožnik je trdil, da sta bili nepremičnini parc. št. 262/0 in 268/0, obe k. o. ..., po pomoti vneseni v darilno pogodbo z dne 13. 3. 1996, kar je bilo prvič ugotovljeno šele v zapuščinskem postopku po D. A., ter da zato ti dve nepremičnini ne spadata v zapuščino po pokojni D. A. ter da je on lastnik teh dveh nepremičnin, ker jih je podedoval po materi oziroma priposestvoval. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., nista bili predmet darilne pogodbe z dne 13. 3. 1996, kar so toženci dolžni priznati. Presodilo je, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe s podano vsebino, ker je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku na priposestvovanje. Iz istega razloga je zavrnilo tožbeni zahtevek v točki III, da je četrti toženec dolžan tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero je dolžan dovoliti, da se pri njemu do 1/2 celote solastnih parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. .., vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do 1/2 celote v 15 dneh, ker bo sicer po preteku navedenega roka nadomestila tako listino ta pravnomočna sodba, pod izvršbo. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da 1/2 celote parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., ne spada v zapuščino po pokojni D. A., kar so prvi, drugi in tretji toženec dolžni priznati; da je tožnik kot sin in oporočni dedič po pokojni B. A. solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar so prvi, drugi in tretji toženec dolžni priznati; da je tožnik solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar je četrti toženec dolžan priznati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so ti zahtevki utemeljeni, saj je tožeča stranka uspela dokazati, da so posestni predniki sedaj dobrovernega lastniškega posestnika - tožnika imeli nepremičnini v posesti kot dobroverni lastniški posestniki (prvi in drugi odstavek 45. člena SPZ). Zato je še odločilo, da navedeni nepremičnini ne spadata v zapuščino po pokojni D. A., ker je tožnik navedeni nepremičnini priposestvoval. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi prvega, drugega in četrtega toženca pa ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v delu, v katerem jim je sodišče prve stopnje ugodilo, v celoti zavrnilo. Glede ugotovitve, da je tožnik kot sin in oporočni dedič po pokojni B. A. solastnik do 1/2 celotne parcele št. 262/0 in 268/0, k. o. ..., kar so prvi, drugi in tretji toženec dolžni priznati, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da sklep zapuščinskega sodišča po pok. B. A. ni vseboval odločitve, da v zapuščino po pokojni spada tudi polovica nepremičnin parc. št. 262/0 in 268/0, obe k. o. ... Sklep je postal pravnomočen. Spremembe pravnomočnega sklepa o dedovanju pa ni mogoče doseči z ugotovitvenim zahtevkom, kot ga je podala tožeča stranka, saj je pravnomočen sklep o dedovanju mogoče izpodbijati iz razlogov po določbah pravdnega postopka glede obnove postopka. Takšnih obnovitvenih razlogov pa tožeča stranka v tožbi ni navedla, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo, ker je zahtevku s takšno vsebino ugodilo. Prav tako prvi, drugi in tretji toženec niso lastniki spornih nepremičnin, so samo dediči po pokojni D. A. in zapuščinski postopek se še ni pravnomočno zaključil. Tožbo na podlagi priposestvovanja je mogoče vložiti le zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremične stvari, ki pa prvo do tretje tožena stranka v trenutku vložitve tožbe in sprejema sodbe še niso bile. Zato je potrebno tudi iz tega razloga, ker še ni podana pasivna legitimacija teh toženih strank, pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti, tudi v kolikor je ta odločitev sprejeta v zvezi z institutom priposestvovanja. Glede ugotovitve, da je tožnik solastnik do 1/2 celote parc. št. 262/0 in parc. št. 268/0, obe k. o. ..., z na teh parcelah stoječih gradbenih objektov, kar je četrti toženec dolžan priznati pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da tožnik ni pravni naslednik pokojnega A. A., saj po njem ni bil dedič. Glede priposestvovanja pravne prednice B. A. pa tožba ni vsebovala substanciranih navedb o pogojih za njeno priposestvovanje polovice teh nepremičnin, ki jih je podarila četrtemu tožencu.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. V njem uveljavlja: - da ne drži stališče sodišča druge stopnje, da gre pri zahtevku na ugotovitev, da sporni nepremičnini nista bili predmet darilne pogodbe, za ugotovitev dejstva, temveč gre za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravnega razmerja in iz njega izhajajoče pravice; - da je nesprejemljiv zaključek sodišča druge stopnje, da ni podana aktivna in pasivna legitimacija pravdnih strank za to pravdo in trdi, da bi moralo sodišče v takem primeru tožbo zavreči in ne zavrniti; - da sodišče druge stopnje zmotno sklepa, da med dediči ni bilo spora o obsegu zapuščine. Tretji toženec je namreč ves čas priznaval, da sporni nepremičnini nista bili predmet darilne pogodbe. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj glede solastniškega deleža 1/6 od celote; - da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnik priposestvovanje nepremičnin parc. št. 262/0 in 268/0, k. o. ..., izkazal in dokazal. V okviru te kršitve tožnik ponavlja navedbe, na katerih je temeljil tožbeni zahtevek na ugotovitev priposestvovanja. Opozarja na neenotno sodno prakso in navaja relevantne odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpolnjeni glede pravnega vprašanja, kot je opredeljen v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP). Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da predlagatelj sicer konkretnega pravnega vprašanja v predlogu ni zastavil, se pa da to pravno vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, enostavno izluščiti iz vsebine samega predloga za dopustitev revizije, ko tožnik izrecno trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožnik priposestvovanja parc. št. 262/0 in 268/0, obe k. o. ..., ni izkazal in dokazal. Stališče, da bi moral tožnik to trditev postaviti v vprašalni obliki, da bi zadostil formalnim pogojem za dopustitev revizije, bi bilo prestrogo za predlagatelja in samo sebi namen.