Jedro

V delovnem pravu je sicer možno zahtevati odškodnino, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji splošnega civilnega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,200.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1994 dalje in ji prav tako z zamudnimi obrestmi povrniti pravdne stroške, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče in tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajala, da sodišče ni upoštevalo možnosti, da gre za specialni civilni delikt, kjer ni potrebno, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Že vzročna zveza med škodo in ravnanjem povzročitelja je lahko v določenih primerih tista, zaradi katere je povzročitelj škode zanjo odgovoren brez svoje krivde. Po določbi 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi lahko drugemu povzročil škodo. Zato za odškodninsko odgovornost zadošča, na splošno nedopustno ravnanje, ne da bi bilo to posebej prepovedano. Zdravstveno stanje tožnice pa je tisto, ki je bilo potrebno posebne zaščite. Tožnici se je zdravstveno stanje po določitvi za trajno presežno delavko poslabšalo. Ker je toženo stranko opozarjala na to, da spada v kategorijo zaščitenih delavcev, in je zaradi ravnanja tožene stranke nato res prišlo do posledic, ji je ta odškodninsko odgovorna, saj so se ji bistveno zmanjšale možnosti za splošne življenjske aktivnosti. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo, prav tako pa tudi sodbo sodišča prve stopnje, spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revidentka pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 154. člena ZOR, ko sta zaključili, da ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost. Revizija pravilno navaja, da je temeljno načelo odškodninskega prava, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, če so kumulativno podani pogoji - teorija jih označuje kot splošne - odškodninskega ali civilnega delikta. Ti pogoji so, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Od tega odškodninskega delikta se v teoriji razlikuje specialni civilni delikt, ki ne zahteva za odškodninsko odgovornost kumulacije vseh naštetih pogojev, ker je zanj dovolj tudi, če manjka kakšen od sicer zahtevanih elementov. Tak primer je urejen v tretjem odstavku 156. člena ZOR, ki opredeljuje povrnitev škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti. Pri opravljanju takšne dejavnosti manjka pogoj nedopustnega ravnanja (dano je dovoljenje pristojnega organa), vendar je tudi škoda omejena samo na škodo, ki presega normalne meje.

V spornem primeru ni mogoče uporabljati pravil, ki se uporabljajo pri specialnem civilnem deliktu, saj v primeru opredelitve delavca za trajni presežek ni mogoče govoriti o opravljanju splošne koristne dejavnosti z dovoljenjem pristojnega organa. Tudi sicer se je ta določba razvila iz načela, da je treba, v kolikor je to mogoče, preprečiti že nastanek škode. Če pa gre za opravljanje dejavnosti, ki je splošnega pomena in pride do škode, je možno, da se v takem primeru sicer prizna odškodnina, vendar samo za tisto škodo, ki presega normalne meje. To določbo se zato lahko največkrat uporablja za priznavanje odškodnin zaradi raznih imisij oziroma zaradi varovanja okolja. Delovna razmerja pa v ta sklop ne sodijo, zato tega načela pri priznavanju odškodnin iz tega naslova ni možno upoštevati.

V delovnem pravu je sicer možno zahtevati odškodnino, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji splošnega civilnega delikta. V spornem primeru ni zazreti vseh zahtevanih pogojev, saj ni možno ugotoviti niti pogoja nedopustnega ravnanja. Organ (ozirma organi) tožene stanke, ki je vodil postopek za določitev trajno presežnih delavcev, je bil za vodenje postopka pooblaščen z veljavnimi predpisi, sam postopek ni bil protizakonit, prav tako pa tudi ne določitev in izbira presežnih delavcev. To je bilo ugotovljeno že s pravnomočno sodno odločbo (s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnih presežkov), v kateri, kljub napačnemu zatrjevanju revidentke, tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica spadala v kategorjo, kot to sama imenuje, "zaščitenih delavcev", ki morajo soglašati z uvrstitvijo med trajno presežne delavce. Ta sodna odločba predstavlja za sodišče glede odškodninske odgovornosti rešitev predhodnega vprašanja v smislu prvega odstavka 12. člena ZPP, ki sodišče pri odločanju veže. Zato v spornem primeru ni podlage za odškodninsko odgovornost, kot jo predvidevajo določbe 154. člena ZOR, kar sta pravilno zaključili že obe nižji sodišči. Revizijsko sodišče zato na podlagi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč zaključuje, da je bila zavrnitev tožničinega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna in je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).