Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2012 do 19. 8. 2012 obračunati bruto plačo v višini 660,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek, zmanjšan za obveznosti iz naslova prepovedi plačila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2012 do 19. 8. 2012 plačati stroške za prehrano v skupni višini 44,32 EUR ter prevoz na delo v višini 68,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od skupnega zneska 112,32 EUR od 19. 9. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 21. 9. 2012 podala tožena stranka tožniku, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 20. 8. 2012, ampak traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna za čas od 20. 8. 2012 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje prijaviti tožnika v zavarovanje in mu priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku od 20. 8. 2012 dalje do izdaje sodbe prve stopnje iz naslova bruto plače v višini 1.285,07 EUR mesečno plačati vse davke in prispevke ter mu po obračunanih davkih in prispevkih plačati pripadajočo mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino v višini 6.425,35 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz 3. alinee izhaja zgolj dolžnost delavca obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti, kar pa je tožnik storil, saj je dne 20. 8. 2012 po telefonu o svoji odsotnosti obvestil toženo stranko. Pri obstoju razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni pomembno, ali gre za opravičeno ali neopravičeno odsotnost, odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem, da njegova odsotnost traja najmanj 5 dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. Tožnik je toženo stranko dne 20. 8. 2012 obvestil o svoji odsotnosti, zato je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala, nezakonita. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik obvestil toženo stranko o svoji odsotnosti dne 20. 8. 2012, ko je po telefonu obvestil A.A. in B.B. o svoji odsotnosti in zaprosil za izredni dopust, ki pa mu ni bil odobren. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo navedla, da jo je tožnik dne 20. 8. 2012 po telefonu zaprosil za dodatni izredni dopust od 20. 8. 2012 dalje, kar pa mu ni bilo odobreno. Tožena stranka je bila tako obveščena o odsotnosti tožnika, saj bi tožnik moral pričeti delati na dan 20. 8. 2012, vendar pa je poklical toženo stranko in jo obvestilo o svoji odsotnosti. Tako je nejasno, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da tožnik ni obvestil tožene stranke o svoji odsotnosti, če tudi samo sodišče navaja, da je ugotovljeno, da je tožnik dne 20. 8. 2012 toženko zaprosil za izredni dopust. Tožena stranka je bila tako obveščena o odsotnosti tožnika in je tožnik ravnal v skladu s 134. členom ZDR, ki določa, da je delavec dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Sodišče tako napačno ugotavlja, da je tožena stranka za odsotnost tožnika izvedela šele 27. 8. 2012. Izrek sodbe je tako v nasprotju s samo obrazložitvijo. Sodišče tudi navaja, da iz odločbe ZZZS OE C. z dne 4. 9. 2012 izhaja, da je bil tožniku odobren bolniški stalež za obdobje od 20. 8. do 31. 8. 2012 in da je šlo za odobritev za nazaj, nadalje dvomi, da je tožnik dne 20. 8. 2012 obvestil toženo stranko, da je v bolniškem staležu, saj tega tedaj še ni vedel. Tožnik poudarja, da sodišče napačno razlaga, da je pomembno, kakšen razlog je tožnik navedel dne 20. 8. 2012, ko je obvestil toženo stranko o svoji nadaljnji odsotnosti, saj je bistveno le, da je toženo stranko obvestil, četudi je šlo za neutemeljeno odsotnost. Dejstvo, da tožnik dne 20. 8. 2012 še ni vedel ali bo imel odobren bolniški dopust, za presojo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR podana nezakonito, ni pomembno. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče kljub podanemu opravičilu za odsotnost tožnika na naroku dne 14. 1. 2013, ni razpisalo novega naroka, na katerem bi zaslišalo tožnika. Z navedeno kršitvijo tožniku ni bila dana možnosti, da bi bil zaslišan na naroku. Tožnik je imel zdravniški pregled dne 14. 1. 2013 ob 11.40 uri, kar izhaja iz predloženega računa za opravljeno zdravstveno storitev. Sodišče navaja, da iz predloženega faks sporočila izhaja, da je bilo le-to poslano 14. 1. 2012, pri tem pa tožnik pojasnjuje, da je napačni datum zgolj posledica dejstva, da ob prehodu na leto 2013 na telefaks napravi ni bilo pravilno nastavljeno leto 2013. Glede na navedeno bi sodišče moralo razpisati nov narok za glavno obravnavo in tožniku dati možnost sodelovanja v pravdnem postopku. Tožnik je tudi predlagal, da se pravdni postopek prekine do odločitve sodišča glede utemeljenosti bolniškega staleža, saj je odločitev o predhodnem vprašanju bistvenega pomena za odločitev v tem delovnem sporu, vendar sodišče predlogu tožnika ni ugodilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu zahtevka, kjer je bilo tožniku ugodeno. V pritožbi navaja, da je tožniku za čas od 1. 8. do 19. 8. 2012 obračunala bruto plačo v višini 660,00 EUR, kar izhaja iz plačilnega lista in sicer za redno delo, državni praznik in redni letni dopust za čas od 13. 8. 2012 do 17. 8. 2012, od tega obračunala in plačala pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačala neto znesek (473,60 EUR), zmanjšan za obveznosti iz naslova prepovedi izplačila plače, kar je razvidno iz priložene plačilne liste za mesec avgust 2012 in bančnega izpiska D. banke z dne 21. 9. 2012. Prav tako je tožniku po navedeni plačilni listi in bančnemu izpisu za čas od 1. 8. 2012 do 19. 8. 2012 plačala stroške za prehrano v skupni višini 44,32 EUR. Do stroškov prevoza na delo pa tožnik ni bil upravičen, saj se je na delo in z dela vozil z organiziranim prevozom tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter zavrne zahtevek tožnika v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma je treba pojasniti, da postopkovna pravila omogočajo pravdnima strankama, da zahtevata uvedbo in določata meje pravdnega postopka ter razpolagata s tožbenimi zahtevki; sodišču pa nalagajo, da izpelje ustrezni postopek in razsodi. Da je sodišče tisto, ki vodi postopek (in ne pravdni stranki), izhaja iz določil, da mora sodnik oziroma predsednik senata opraviti priprave na glavno obravnavo (269. člen in naslednji ZPP), razpisati narok za glavno obravnavo (1. odstavek 280. člena ZPP) in jo voditi (298. člen ZPP). Zato je prošnja za preložitev obravnave, ki jo vloži stranka, samo predlog stranke, ki mora vsebovati opravičilo in razlog za izostanek.

ZPP v 115. členu določa, da sodišče narok lahko preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna ali nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Stranka mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Za preložitev naroka goli predlog ne zadošča, saj mora stranka izkazati okoliščine, ki to opravičujejo. Opravičilo mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, potem je treba navesti vsaj to, da stranka z njimi ne razpolaga, oziroma, da bodo dostavljeni kasneje, ob prvi priložnosti.

Iz podatkov spisa izhaja, da je direktor tožene stranke 28. 12. 2012 poslal sodišču predlog za preložitev naroka, ki je bil določen za dne 7. 1. 2013, v katerem je zatrjeval, da je tega dne naročen v diagnostično radiološkem centru E. d.o.o. Ljubljana, na preiskavo magnetne resonance. Navedel je, da zaradi osebnih razlogov in daljše čakalne dobe na omenjeno preiskavo, prosi za preložitev poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo in priložil obvestilo, s katerim je bil naročen na preiskavo. Sodišče prve stopnje je prošnji direktorja tožene stranke ugodilo in poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo preložilo za 7 dni in sicer na dne 14. 1. 2013. Na tem naroku je zaslišalo direktorja tožene stranke, tožnik pa na ta narok ni mogel pristopiti. Njegov pooblaščenec je opravičil odsotnost tožnika, ker je imel tega dne pri zdravniku v Avstriji pregled, pri čemer je v dokazne namene predložil faks sporočilo. Predsednik senata opravičila ni upošteval. Kljub temu, da je narok za glavno obravnavo preložil zaradi zaslišanja izvenzakonske partnerice tožnika, tožnika na naslednji narok ni vabil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje poravnalni in prvi narok za dne 7. 1. 2013 na prošnjo direktorja tožene stranke preložilo, kljub temu, da le-ta ni predložil zdravniškega potrdila, izdanega na obrazcu, predpisanem skladno z 2. odstavkom 115. člena ZPP in skladno s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka (Ur. l. RS, št. 118/2008). Takšnega potrdila tudi ni preložil pooblaščenec za tožnika, ki je opravičil odsotnost tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2013. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire (bolezni ali poškodbe) je opravičljiv razlog za izostanek z naroka (2. odstavek 115. člena ZPP). Iz obvestila o pregledu, ki ga je kot razlog za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo predložil direktor, ni razvidno, da mu udeležbo na naroku preprečuje nenadna ali nepredvidljiva bolezen, kljub temu pa je sodišče preložitvi naroku ugodilo in narok preložilo za sedem dni.

Po določbi 2. odstavka 113. člena ZPP mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. Obvestilo o preklicu poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo ter ponovno vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo so bila odpravljena v četrtek 3. 1. 2013, pooblaščenec tožnika pa je vabilo za glavno obravnavo prejel v petek 4. 1. 2013, glavna obravnava pa je bila razpisana za ponedeljek 14. 1. 2013. Po 2. odstavku 280. člena ZPP mora sodišče določiti narok za glavno obravnavo tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožnik je tako imel za pripravo le 9 dni in ne predvidenih 15 dni. Tožnik tako ni bil pravilno vabljen na sodišče in sodišče ne bi smelo opraviti prvega naroka v njegovi odsotnosti.

V obravnavanem primeru je tožena stranka prosila sodišče, da preloži glavno obravnavo zaradi tega, ker je naročena na magnetno resonanco in sodišče je njeni prošnji ugodilo ter narok preložilo. Ker pa se tožnik preloženega naroka 14. 1. 2013 ni mogel udeležiti iz razloga, ker je bil naročen pri zdravniku v Avstriji, sodišče dokaz z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, kljub temu, da je pooblaščenec tožnika predlagal, da sodišče tožnika zasliši na novem naroku in mu da možnost, da se izjavi o vseh bistvenih dokazih in dejstvih, ki jih je navajal že v pripravljalnih vlogah in o navedbah nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je narok preložilo na dan 11. 3. 2013, vendar je na naroku zaslišalo le izvenzakonsko partnerico tožnika, medtem ko tožnika na narok ni niti vabilo.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz 1. odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se tudi nanaša na dokazni postopek. Stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Sodišče prve stopnje je z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov tožniku onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva (da je toženo stranko obvestil dne 20. 8. 2012 in zaprosil za izredni dopust ter ga obvestil, da ga na delo ne bo). Dokaz zaslišanja stranke je predlagal tako tožnik kot tožena stranka. Glede na to je sodišče z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da je tožnik toženo stranko 20. 8. 2012, ko bi moral nastopiti delo, obvestil o svoji odsotnosti, kar izhaja tudi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kar je tudi sodišče ugotovilo v dokaznem postopku (torej, da je tožnik vedel, da odsotnost od 20. 8. 2012 ni odobrena, ker je zakoniti zastopnik zavrnil koriščenje dopusta). Tožnik naj bi bil torej 5 dni neupravičeno odsoten (samovoljno koriščenje dopusta) saj mu direktor koriščenja dopusta ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca. Gre za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožniku te kršitve ne očita, ampak kršitev po 3. alinei 3. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki temelji le na razlogu iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (glede na takšno opredelitev se tudi presoja zakonitost izredne odpovedi s strani sodišča lahko omeji le na ta razlog), ni ukvarjalo s tem, ali je tožnik svojo odsotnost z dela od 20. 8. 2012 dalje opravičil oziroma o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca (saj tožnika sploh ni zaslišalo) in ali morda že dejstvo, da je za odsotnost zaprosil zaradi izrednih razmer, zadošča za ugotovitev, da je delodajalec vedel za razlog njegove odsotnosti v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje govori tudi o neopravičenem izostanku tožnika (točka 6 obrazložitve) in povzema tudi opredelitev izredne odpovedi na podlagi kršitve iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki naj bi jo tožnik storil (7. in 8. točka obrazložitve), vendar je iz ostale obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno, da je kot razlog za izredno odpoved štelo neupravičen izostanek tožnika, ker mu nadrejeni ni odobril odsotnosti z dela. To jasno izhaja tudi iz dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v katerem se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo, ugotavljalo in obrazložilo neupravičenost izostanka tožnika z dela in ne okoliščin, ki so pomembne za presojo očitane kršitve po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje ni usmerilo v ugotavljanje in presojo relevantnih okoliščin očitane kršitve - torej ali je tožnik ob dejstvu, da bi dne 20. 8. 2012 moral priti na delo in ni prišel, tega dne je po telefonu o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za izplačilo plače za čas od 1. 8. 2012 do 20. 8. 2012, ker med strankama naj ne ni bilo sporno, da je bil tožnik na delu od 1. 8. 2012 do 12. 8. 2012 in od 13. 8. 2012 do 19. 8. 2012 na letnem dopustu. Tožnik je v tožbi navajal, da mu tožena stranka za to obdobje ni plačala plače, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je plačo obračunala in tudi plačala ter v dokazne namene tudi predložila plačilno listo. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke povedal, da je bila plača za avgust 2012 tožniku tudi izplačana. Ker sodišče tožnika ni vabilo na drugi narok za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2012, da bi se lahko izjasnil o navedbah in dokazih zakonitega zastopnika, je samo štelo, da tožena stranka ni izkazala dejstva, da je izplačala plačo tožniku, ker ni predložila potrdila o nakazilu plače, čeprav takšen dokazni predlog sploh ni bil podan. V dokaznem postopku tudi ni ugotovilo, ali je tožnik prejel plačilo stroškov za prehrano na delu, še manj pa, če mu pripadajo stroški prevoza na delo in iz dela, na kakšni razdalji in v kakšni višini. Teh dejstev sodišče ni ugotavljalo in se do njih ni opredelilo, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno in v skladu s 1. odstavkom 354. člena in 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče zasliši tožnika, pred tem pa naj v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) poskrbi za navedbo vseh odločilnih dejstev oziroma dopolnitev nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma na vprašanje utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v zvezi z obračunom ter izplačilom vtoževanih plač.

V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP se pridrži odločitev o stroških postopka za končno odločbo.