Jedro

Izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve revizije, je pravilna in skladna z zakonom. Razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena v dejanskem in pravnem pogledu, tožnik konkretno ne ugovarja. Dejstva, ki jih navaja v tožbi, pa ne morejo vplivati na odločitev, saj se ne nanašajo na vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka, o katerem je bilo odločeno s sodbo višjega sodišča, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg ... z dne 19. 11. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg ... z dne 3. 5. 2012. Iz obrazložitve sledi, da tožnikova zahteva za vložitev revizije ne izkazuje pogojev, zaradi katerih se revizija lahko vloži v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), revizija pa glede na razloge, s katerimi je utemeljena sodba Višjega sodišča, nima možnosti za uspeh. Ugovor bistvenih kršitev pravil postopka je pavšalen, zatrjevana zmotna uporaba določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja odškodninskega zahtevka pa je nujno povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Sicer pa se je po mnenju tožene stranke pritožbeno sodišče do ugotovitev glede zastaranja v sodbi določno in natančno opredelilo. Ker pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni izpolnjen, je v zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s (smiselnim) predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku omogoči ustavno zagotovljeno pravico do povračila pravnomočno ugotovljenih terjatev.

Sodišči nista uporabili dokaza, da je terjatev ugotovljena pred sodiščem oziroma pri Stalni arbitraži pri Gospodarski zbornici Slovenije in da zato terjatev zastara v desetih letih. Kot oškodovanec je dokazal, kdaj naj bi terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena 19. 8. 2002, zastarala. Ne glede na dejstvo, da je odvetnik A.A. kot zastopnik stečajnega dolžnika odločal v sporu pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije in je terjatve tožnika kot upnika do stečajnega dolžnika prenesel na družbo B. d.o.o., v lasti C.C., ki je bil dolžnik stečajnega dolžnika v višini preko 1 700 000 000,00 SIT, pa terjatve od dolžnika družbe B. d.o.o. ni zahteval pravočasno, jih ni zavaroval, čeprav je vedel in bi moral vedeti, da je imel C.C. več družb v tujini, ni sprožil kazenskega pregona zoper dolžnika in osebe, ki so neupravičeno nakazovale denar družbi B. oziroma C.C. Zato je sklepati, da je s protipravnim dejanjem zmanjšal stečajno maso stečajnega dolžnika in s tem dejanjem oškodoval tožnika kot upnika stečajnega dolžnika. Tožnik zato meni, da je upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije iz razloga, da terjatev ni zastarala, da je pravnomočno ugotovljena pred pristojnim organom in je zato postopek razumno začeti.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena v dejanskem in pravnem pogledu tožnik konkretno ne ugovarja. Dejstva, ki jih navaja v tožbi, pa ne morejo vplivati na odločitev, saj se ne nanašajo na vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka, o katerem je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča, na katero se tožnikova prošnja za dodelitev BPP za vložitev revizije nanaša. Iz izpodbijane odločbe skladno s podatki upravnih spisov sledi, da je tožnik s tožbo uveljavljal odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi mu nastala kot posledica škodnih ravnanj, ki jih je toženec (A.A.) storil kot stečajni upravitelj v stečajnem postopku Č., zahtevek pa je sodišče zavrnilo zaradi absolutnega zastaranja odškodninske terjatve in odločitev oprlo na 352. člen OZ.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.