Jedro

Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 1373/2019 z dne 26. 5. 2021 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, odločilo pa je še, da mora plačati stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo sicer izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ter da mora plačati krivdno povzročene stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP. Pod točko II izreka sodbe je obdolženca iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in glede tega dela kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdati obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper obsodilno sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec se smiselno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da se mu kazen zapora ne izreče. Obdolženčev zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da se pritožuje zoper odločitev o sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti in postopek zoper njega ustavi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo glede kazni spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo in ga zaradi slabih premoženjskih razmer in pomanjkanja sredstev za preživljanje oprosti plačila vseh stroškov postopka.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožba zagovornika nima prav, ko navaja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, ali je oškodovanka B. B. predlog za kazenski pregon obdolženca podala pravočasno. Dvom v pravočasnost predloga je pritožbi narekovala okoliščina, da je sodišču na glavni obravnavi predložila izvod predloga za kazenski pregon, ki ga je sestavila 14. 3. 2018, a to ne pomeni, da predloga ni podala pravočasno, v roku treh mesecev, in tudi ne, da predloga za kazenski pregon, ko je en izvod predložila sodišču med svojim zaslišanjem, ni bilo v spisu, kot trdi pritožba. Iz predloga in njene izpovedbe je razvidno, da je predlog za kazenski pregon sestavila in podala 14. 3. 2018, v spisu pa se predlog nahaja v prilogi A11 – 12 (v prilogi C2 je enak predlog, ki ga je predložila oškodovanka na glavni obravnavi), 31. 5. 2018 pa je predsednik Okrajnega sodišča v Murski Soboti Okrožnemu državnemu tožilstvu v pristojno poslovanje k njenemu predlogu poslal še pisanje obdolženca v zvezi s kazensko zadevo I K 14488/2016 (listina št. 27 spisa). Iz podatkov spisa je torej razvidno, da je oškodovanka predlog za kazenski pregon podala pravočasno.

5. Pritožba zagovornika ne pojasni uvodne trditve, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

6. Obdolžencu očitani kaznivi dejanji po oceni zagovornikove pritožbe nimata zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Trditev, da niso podani znaki kaznivega dejanja grožnje, pritožba pojasnjuje z oceno, da se oškodovanka ni počutila prestrašeno in da je povedala, da je obdolženec besedo "bedak" že prej uporabljal ter da so bile besede, ki jih je zapisal, zanjo zgolj žaljive, ker so presegale to, kar mora kot sodnica še prenašati pri svojem delu, zato jo je prizadelo v njeni časti in dobrem imenu, ni pa bila prestrašena in se ji ni zdelo, da bi bil obdolženec zmožen tega, kar je napisal. Zapisano zato zanjo ni predstavljalo resne grožnje, da bi obdolženec napadel njeno življenje ali telo. Znaki kaznivega dejanja razžalitve pa niso podani, saj je oškodovanka povedala, da mora kot sodnica do neke mere trpeti kritiko svojega dela in da je v določenem delu obdolženčeva pisanja tako tudi videla. Glede na njeno izpovedbo, da je želela s podajo prijave povsem prekiniti ta pisanja, pa je podan dvom v to, ali je bila zaradi napisanih besed tudi razžaljena, sicer pa obdolženec glede na njegovo izobrazbo ter splošno razgledanost, ki je razvidna iz oblike in vsebine njegovega pisanja, ni imel namena žaliti, ampak je na neroden način izrazil svoje nezadovoljstvo, ker je imel občutek, da se mu godi krivica. Oškodovanka je povedala, da mora kot sodnica do neke mere trpeti kritiko svojega dela, ta mera pa je različna od posameznika do posameznika in je subjektivne narave ter odvisna predvsem od tolerance posameznika in pomena takih pisanj zanj.

7. Pritožba nima prav. V pisnih navedbah obdolženca, ki so povzete v točki 1 izreka sodbe, so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, v zapisanem pod točko 2 izreka sodbe pa vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve v prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi pravilno in podrobno obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec s povzetim pisanjem oškodovanki B. B., zato da bi jo vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njeno življenje, in zakaj se je zaradi tega počutila vznemirjena, prav tako pa, zakaj se je zaradi zapisanega, navedenega pod točko 2 izreka sodbe, počutila prizadeta in razžaljena. Z razlogi prvostopenjske sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, pritožba pa z navedbo, da zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 niso podani, ker se oškodovanka ni počutila prestrašena ter da so bile zapisane besede zanjo zgolj žaljive, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je napisano predstavljalo resno grožnjo, ki bi vznemirila vsakega povprečnega človeka, na katerega bi bilo naslovljeno, in da je bilo iz besed možno razbrati, da so bile naperjene zoper življenje oškodovanke in da si mora besede zapomniti, sicer bi v nasprotnem primeru lahko umrla in da ne bo „več teh lažnivih sojenj ponavljala“. Tako pa je utemeljeno zaključilo tudi iz izpovedbe oškodovanke, ki je povedala, da je zapisano razumela kot grožnjo, da je bila vznemirjena in se ji zdelo toliko bolj resno, ker so pisanja kazala na obdolženčevo vztrajnost in niso bila napisana zgolj v trenutni jezi, ki se ohladi, temveč premišljeno, z namenom žaljenja, ustrahovanja in vznemirjenja in da se lahko razume kot grožnja zoper življenje in telo, ko je bilo zapisano, da obdolženec bo prišel iz zapora, ona pa iz centra ne, obdolženec pa je imel, ker ji je kar naprej grozil, očitno tudi namen, da ji grozi (zapisnik o zaslišanju oškodovanke - listine št. 132 - 134). Tudi glede besed, ki jih je obdolženec zapisal 12. 3. 2018 in so povzete v točki 2 izreka sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da predstavljajo kaznivo dejanje razžalitve, kar je v sodbi prav tako tehtno pojasnilo in pravilno zaključilo, da obdolženčevi očitki oškodovanki kot sodnici, izraženi z besedami, kot so razvidne iz izreka sodbe, za oškodovanko nedvomno predstavljajo objektivno in tudi subjektivno izredno žaljiv in boleč način izražanja, ki je nedvomno močno in neutemeljeno posegel v njeno čast in dobro ime ter ustavno zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva in varstva osebnih pravic ter da je z zapisanim znatno presegel mejo še dopustne kritike. Pravilnost navedene ugotovitve prav tako potrjuje izpovedba oškodovanke, ki je povedala, da so jo zapisane besede razžalile in se je počutila razžaljeno ter prizadeto v časti in dobremu imenu.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ocenilo tudi, da je obdolženec obe kaznivi dejanji storil v krivdni obliki direktnega naklepa, kar je prav tako tehtno obrazložilo (točki 21 in 24 obrazložitve sodbe) in nobene podlage ni imelo za dvom v obdolženčevo zavestno in voljno ravnanje. Neutemeljena je zato pritožba zagovornika, ko trdi, da je bila obdolžencu prekršena ustavna pravica do obrambe, ker sodišče zaradi njegovih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je za dokazovanje izvedlo dokaze z zaslišanjem zdravnice obdolženca in prebralo izvedensko mnenje iz drugega spisa. Navaja še, da je izpovedba zdravnice presplošna, izvedensko mnenje psihiatra C. C. pa se nanaša na drugi čas in ne na čas, ko je obdolženec pošiljal oškodovanki obravnavana pisanja, zato dejansko stanje obravnavane zadeve glede obdolženčeve prištevnosti tudi ni v zadostni meri razjasnjeno.

9. Mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke psihiatra C. C. je sodišče prve stopnje v tem postopku v dokazne namene uporabilo na predlog obrambe. Navedeno mnenje je bilo izdelano v drugi zadevi in je podalo odgovor na vprašanje, ali je bil obdolženi A. A. v času od 11. 5. 2018 do 20. 7. 2018 zmožen razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, in sicer v postopku, v katerem je bil obravnavan zaradi razžalitve druge sodnice. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje upravičeno uporabilo tudi v tem kazenskem postopku ter v sodbi pravilno ocenilo, da je bilo izvedensko mnenje izdelano za obdobje dveh mesecev po obravnavanih dopisih, ko je bil obdolženec subjekt še nadaljnjih kazenskih postopkov in je bilo lahko njegovo stanje, glede na frustracije, s katerimi se je soočal ter nastop zaporne kazni, takrat zgolj še slabše, da je izvedenec podal mnenje, da je obdolženec normalno inteligentna oseba, sicer s paranoidno osebnostno motnjo in da si je s svojim vedenjem povzročil stiske, zaradi katerih se je pri njem razvila tudi prilagoditvena motnja in je zaključil, da je bila obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi čustvene stiske - prilagoditvene motnje zmanjšana, vendar ne do stopnje bistveno, in sicer zgolj v posledici osebnostne in prilagoditvene motnje, ne pa duševne motnje ali bolezni kot kazensko pravno relevantnega vzroka neprištevnosti. Pojasnilo je tudi, da je izvedenec to potrdil tudi med zaslišanjem, kjer je povedal, da je šlo pri obdolžencu zgolj za nebistveno zmanjšano sposobnost razumeti svoje dejanje in da bi bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja bistveno zmanjšana le, če objektivno in intelektualno ne bi bil zmožen presojati stvari, kar se tiče odnosov, a je bil takšne presoje zmožen (točka 15 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C. Dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje tudi glede tega ugotovilo pravilno in popolno, zato sta pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, ki dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotujeta, neutemeljeni.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravne in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v napadeni sodbi, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožb za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde ter v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in pojasnilo v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer obsežna predkaznovanost obdolženca ni dopuščala ponovnega izreka pogojne obsodbe. Iz izpiska iz kazenske evidence je razvidno, da je bil obdolženec pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj že večkrat pravnomočno obsojen, in sicer za kazniva dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, krive ovadbe, poškodovanja tuje stvari, za kar so mu bile izrečene zaporne kazni in ga tudi te očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožba zagovornika ima sicer prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu kot obteževalno okoliščino ne bi smelo šteti, da je bil obsojen za kazniva dejanja, ki jih je storil po obravnavanih kaznivih dejanjih, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede na težo storjenih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in obsežno obdolženčevo predkaznovanost določeni posamezni zaporni kazni ter izrečena enotna kazen zapora ustrezne in kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Neutemeljen je tudi predlog obdolženčeve pritožbe pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da odloči, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist sodi v pristojnost sodišča prve stopnje, če mu obdolženec poda takšen predlog.

12. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP). Izrek o plačilu potrebnih izdatkov in nagrade obdolženčevega zagovornika pa je odpadel, ker je zagovornika postavila Služba za brezplačno pravno pomoč, ki odloča o tem, ali bo obdolženec moral plačati potrebne izdatke in nagrado za zagovornika, ki mu ga je postavila. Pritožbeno sodišče zato ni moglo presojati utemeljenosti pritožbenega predloga, da se obdolženca plačila teh stroškov oprosti.