Jedro

Kadar sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, v pritožbi ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1926/99-7 z dne 8.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 6.12.1999, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š., z dne 24.2.1999. Z njo je bila zavrnjena zahteva tožnikov za denacionalizacijo, ker ni podan pravni temelj upravičenosti do denacionalizacije ne po 3. in ne po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnika sta namreč zahtevala denacionalizacijo parcele št. 55/2 k.o. D., ki je bila razlaščena z odločbo Oddelka za finančne zadeve občine L. Š. z dne 14.10.1963 na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilna ocena tožene stranke, ko je podržavljeno parcelo v času podržavljenja ovrednotila kot kmetijsko in ne kot stavbno zemljišče, saj tožnika ne zatrjujeta in ne dokazujeta, da bi bilo zemljišče že takrat stavbno zemljišče. Dejstvo, da je bilo zemljišče odvzeto za gradnjo v splošno korist ter da bi ga bilo po njunih navedbah mogoče opremiti z minimalnimi stroški, za ugotovitev statusa zemljišča niso pravno relevantna.

Navedena dejstva bi bila upoštevna le v primeru, če bi tožnika izkazala status zemljišča kot stavbnega. Tudi mnenje sodne cenilke, iz katerega je razvidno, da ocenjuje zemljišče kot stavbno, pri tem pa ne obrazloži, iz katerih aktov izhaja takšna ocena, pač pa se sklicuje le na okoliščino, da bi ga bilo mogoče komunalno opremiti z minimalnimi stroški, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Pritožniki v pritožbi navajajo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. Predvsem z dopolnitvijo izvedenskega mnenja z ugotovitvami, kateri prostorski plani so bili veljavni na dan odvzema in da se ob novo izvedenih dokazih določno razišče, da je bil odvzem parcele 55/2 k.o. D., v izmeri 1992 m2, izveden za potrebe I. iz K., za gradnjo specializiranih tovarn na območju občine L. - Š. Nikoli niso bili pozvani, da naj poleg izvedeniškega mnenja priložijo še prostorske plane. Prav tako se tudi izvedenki ni naložilo, da obrazložitev svojega mnenja dopolni. Iz razlastitvene odločbe izhaja namen razlastitve (predvidena gradnja za splošno korist), pa tudi, da je na večini razlaščenih parcel koristnik razlastitve že pričel z gradnjo. Iz tega izhaja, da so bili prostorski plani (v katerih je bila parcela št. 55/2 k.o. D. določena kot nezazidano stavbno zemljišče) ob dnevu izdaje, najkasneje pa na dan pravnomočnosti razlastitvene odločbe, že sprejeti. Ker bi bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pridobiti dopolnjeno izvedeniško mnenje, da bi se ugotovilo, ali je izvedenka pregledala takrat veljavne prostorske plane in če jih ni, da svoje mnenje v tem delu popravi, predlagajo, da pritožbeno sodišče odloči skladno z določbami 74. do 78. člena ZUS.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki v pritožbi sicer navajajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da dejansko izpodbijajo le dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku in na katerem temelji tudi izpodbijana sodba.

Po določbi 5. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) je pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, zato je vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na dejansko stanje, presodilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ker izpodbijana sodba v celoti temelji na tem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče ugovorov, ki se vsebinsko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkušalo. Preizkusilo jo je le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker ti razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.