Jedro

Vprašanje, ali gre za zaplet ali strokovno napako, je pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. Za razjasnitev tega vprašanja je potrebna postavitev sodnega izvedenca. Naloga izvedenca je, da sodišče seznani s pravili stroke in veljavno medicinsko doktrino.

Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo tožničino stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je oškodovanka izvedela oziroma bi ob primerni skrbnosti lahko izvedela za škodo, kar je praviloma ob zaključku zdravljenja.

O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. Odškodninske odgovornosti ni, če je škoda nastala zaradi zapleta ali komplikacije med posegom, kljub dejstvu, da je zdravnik ravnal v skladu s pravili stroke. Ravnanje je nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja, pri čemer mora upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega. V skladu z določbo drugega odstavka 6. člena OZ je zdravnik dolžan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici 30.433,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 15.000,00 EUR od 30.4.2009 dalje in 15.433,88 EUR od 15.11.2008 dalje, zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2009, in odločilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Prvotoženka izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče zmotno presodilo, da terjatev ni zastarala, da je tožena stranka kršila pojasnilno dolžnost, napravilo napačen zaključek, da je tožena stranka ravnala nestrokovno in neskrbno pri odstranjevanju vijakov, in zmotno ugotovilo ključna dejstva, na podlagi katerih je določilo višino odškodnine, ki je previsoka in ne ustreza standardu pravične in primerne odškodnine. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, v čem je podana vzročna zveza med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in neskrbnim ravnanjem tožene stranke in škodo tožnice. Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 253. členom ZPP pa je podana, ker sodišče ni pridobilo dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in izvedenca ni zaslišalo na glavni obravnavi. Ker je sodišče prerekano dejstvo štelo za priznano, saj je bila višina zneska izgube tožnice pri plači sporna za toženo stranko od vsega začetka in je izračunu substancirano nasprotovala, je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Terjatev, ki jo vtožuje tožnica, je zastarala pred vložitvijo tožbe. Tožnica je za škodo izvedela 18.10.2006, ko so ji v UKC Ljubljana odstranili preostala vijaka oziroma najkasneje 18.12.2006, ko je bila rana zaceljena. Napačna je odločitev sodišča, ki je štelo, da je zdravljenje pri tožnici trajalo do 22.9.2008, saj je do takrat zdravljenje potekalo zaradi aseptične nekroze glavice desnega femurja, ki ni v vzročni zvezi z domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožbo je tožnica vložila 24.3.2010, torej več kot tri leta od dneva, ko je za škodo izvedela. Prvotoženki ni mogoče očitati opustitvene pojasnilne dolžnosti, saj je tožnica opravila razgovor z anestezistom in sprejemno zdravnico, od katerih je dobila vse potrebne informacije, vezane na pojasnilo dolžnost zdravnika, in dodatnih vprašanj oziroma pojasnil v zvezi z operativnim posegom ni postavljala oziroma zahtevala. Tožnici ni nastala škoda zaradi domnevne opustitve pojasnilne dolžnosti. Težav pri odstranitvi vijakov ni mogoče smatrati za strokovno zdravniško napako ampak za zaplet, do katerega je po ugotovitvi izvedenca prišlo, ker se je glavica vijaka z ležiščem deformirala, zaradi česar vrtenje z izvijačem ni bilo več mogoče. Da gre za zaplet, pa izhaja tudi iz dejstva, da prvotoženki s standardnim inštrumentarjem, med katerim je imela tudi cevaste klešče (kar izhaja iz izpovedbe zdravnika L. J. in dopisa zdravnika R. z dne 24.5.2010), ni uspelo v celoti odstraniti dveh vijakov. Za ugotovitev, da je prišlo do zdravniške strokovne napake, sodišče prve stopnje nima podlage v izvedenskem mnenju primarija R. S.. Slednji se ni izjasnil, ali gre pri neuspelem poskusu odstranitve vijakov pri tožnici za zaplet ali strokovno napako. V ta namen je sicer prvotoženka predlagala zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, ki mu sodišče prve stopnje ni ugodilo in je s tem ravnalo nezakonito in nepravilno. Opustitev ustnega obravnavanja izvedenskega mnenja stranki onemogoča, da uresniči svoje pravice oziroma možnosti v zvezi z razčiščevanjem dejanskega stanja. Zaslišanje bi bilo nujno potrebno zaradi natančnejšega pojasnila, ali gre za zaplet ali strokovno napako zdravnikov tožene stranke. Previsoko je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je pretežni del nepremoženjske škode tožnici nastal s poškodbo (padec pri smučanju) in zaradi aseptične nekroze, ne pa zaradi zdravljenja oziroma operativnega posega pri toženi stranki. Odškodnina za telesne bolečine v višini 10.000,00 EUR je v nasprotju s sodno prakso in ne ustreza standardu pravične in primerne odškodnine. Upoštevaje trajanje in intenziteto bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primerna največ v znesku 6.000,00 EUR. Upoštevati je treba, da so bile telesne bolečine pri tožnici prisotne izključno zaradi aseptične nekroze glavice desnega femurja. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj bi bilo treba razmejiti strah, ki ga je tožnica doživljala zaradi posledic aseptične nekroze, torej propada oziroma odmiranja kosti zaradi motnje v prekrvavitvah kosti in v posledici glede tega funkcionalnosti celotne noge, in strah, ki ga je doživljala zaradi ravnanja zdravnikov tožene stranke, ki je imel zgolj kozmetične posledice. Zaradi ravnanja zdravnikov tožene stranke tožnica gotovo ni trpela takšnega sekundarnega strahu, ki bi opravičeval dosojeno višino odškodnine in bi bila primerna višina največ 1.000,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je previsoka. Glede na pravne standarde bi bila primerna največ v višini 1.000,00 EUR. Če se upošteva, da bi tožnici obravnavana škoda (v manjšem obsegu) nastala tudi ob uspešni odstranitvi vijakov pri toženi stranki, potem bi bila utemeljena še nižja odškodnina. Odškodnina za premoženjsko škodo pa je neutemeljena tako po temelju kot po višini. Dolgotrajni stalež tožnice ni posledica zdravstvenih težav zaradi zapleta pri odstranjevanju vijakov, ampak posledica razvijajoče se aseptične nekroze, ki jo je ugotovil izvedenec. Celoten stalež tožnice ni posledica operativnega zapleta, zato bi moralo sodišče razmejiti škodo, ki je tožnici nastala zaradi operativnega zapleta, od škode, ki jo je trpela zaradi aseptične nekroze. Sodišče je v celoti sledilo izračunu razlike pri plači, ki ga je predložila tožnica, čeprav je tožena stranka temu izrecno nasprotovala. Ker se s predloženimi izračuni ni strinjala, bi morala tožnica izgubo na plači izkazati z izvedencem finančno računovodske stroke. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

4. Drugotoženka izpodbija sodbo iz enakih razlogov kot prvotoženka in ponavlja njene razloge. Dodatno še navaja, da se ne strinja s tolmačenjem sodišča, da izključitev zavarovalnega kritja na podlagi 2. točke Klavzule za zavarovanje zdravniške odgovornosti KL-OZD/04-12 X d.d., ne velja za primer, ko škoda nastane kot posledica zdravniške napake. Sicer pa zdravniška napaka ni izkazana, ker je po mnenju izvedenca šlo za zaplet pri zdravljenju. Sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Meni, da gre za zmotno stališče sodišča prve stopnje, saj takrat toženka ni mogla priti v zamudo, ker temelj in obseg škode še nista bila znana. Zakonske zamudne obresti bi lahko tekle šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa sodbo spremeni samo.

5. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zoper višino prisojene odškodnine, ker je prenizka in ni skladna s sodno prakso. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela velik obseg škode, ki je izključna posledica protipravnega ravnanja prvotožene stranke. Utrpela oziroma prestala je gnojno vnetje podkožja, sekrecijo rane, dvakratno perfuzijo, nekretomijo, toaleto rane, večkratno previjanje rane pri splošnem zdravniku, dolgotrajno je morala jemati antibiotike, imela je bolečine do konca zacelitve rane po odstranitvi vseh vijakov, in plastično operacijo z odstranitvijo brazgotine. Po dokončni odstranitvi OSM 17.10.2006 je bila iz kirurške klinike odpuščena šele 18.2.2007, to je po treh mesecih po spornem posegu pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnica bolečine srednje intenzitete prestajala ves čas od odpusta pri prvotoženki, pa vse do popolne odstranitve vijakov v UKC, kar znaša mesec dni. Bolečine so se intenzivirale ob vsakem gibanju. V vmesnem času je imela tudi večkrat dvodnevne hujše, trajne telesne bolečine, zaradi katerih je potrebovala analgetike. Srednje hude bolečine je trpela po vsakem operativnem posegu, te so prešle v občasne bolečine, ki so se pojavljale med poskusi intenzivnejše hoje. Trpela je tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, med katerimi posebej izpostavlja odpust z napol odstranjenimi vijaki, ki so štrleli 1,5 cm in drugi 2 cm v podkožje, hojo in gibanje z vijaki v podkožju, kar je izredno boleče in moteče, štiri operativne posege, kirurški poseg na kliniki za plastično kirurgijo s hospitalizacijo od 29.4.2008 do 30.4.2008, ter ponovno punkcijo neposredno po posegu. Tožnica je vseskozi morala uporabljati bergle, kar je predstavljalo dodatno neugodnost. Škoda v tožničinem primeru je bila precej večja od škode v primeru VS RS II Ips 317/2009, ki jo kot primerljivo upošteva sodba. V zadevi VS RS II Ips 862/2008 je šlo za manjši obseg škode, pa je kljub temu oškodovanec prejel 12.518,80 EUR odškodnine. Sodišče bi moralo tožnici za telesne bolečine priznati 11.500,00 EUR, kolikor je vtoževala, saj takšno višino narekuje sodna praksa. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja potrdil, da je bila tožnica motena pri opravljanju vseh življenjskih opravil in je zmanjšanje življenjskih aktivnosti nedvomno trajalo vsaj 2 in pol meseca, česar toženki nista prerekali. Zmanjšana življenjska aktivnost pa je v manjši meri podana še vedno. Tožnici je ostala brazgotina, ki je moteča pri daljši hoji zaradi slabše gibljivosti fascije v globini. Sodišče tega ni ustrezno vrednotilo. Takšna motnja za tožnico nedvomno predstavlja oviro, ki vpliva tudi na zmanjšanje njenih splošnih življenjskih aktivnosti. Kot trajna posledica je tožnici ostalo tudi šepanje, ki predstavlja trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče ni vezano na izvedenčevo ugotovitev, da naj bi pri tožnici ne prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je opisno povzel vse znake, ki predstavljajo omenjeno zmanjšanje v obliki šepanja. Sicer pa toženki tožničinega zatrjevanja glede šepanja nista prerekali in je ta dejstva treba šteti za dokazana. Tožnici je kot trajna posledica škodnega dogodka ostala dobrovidna brazgotina dolga 10 cm in 2,5 cm udrta, ki je po mnenju izvedenca slabše premakljiva od podlage, in je zato zelo dobro vidna in očitna. Tožnica je vsekakor upravičena do odškodnine iz tega naslova v zahtevani višini 3.000,00 EUR. Sodišče bi tožnici iz naslova nepremoženjske škode moralo prisoditi znesek 35.000,00 EUR, kar bi bilo tudi v skladu s primerljivo sodno prakso, ki je bila v podobnih primerih prisojena (sodba VS RS II Ips 322/98, ko je oškodovanec za primerljiv obseg škode prejel 41 povprečnih plač, sodba VS RS II Ips 921/2007, ko je oškodovanec prejel 33 povprečnih plač, sodba II Ips 862/2008, ko je oškodovanec prejel 46 povprečnih plač, sodba VS RS II Ips 317/2009, ko je oškodovanec prejel 23 povprečnih mesečnih neto plač in sodba II DoR 499/2010, kjer je oškodovanec prejel 31,9 povprečnih neto plač). Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje dosedanjo sodno prakso bi moralo sodišče tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s stroškovno posledico.

6. Tožeča stranka je na pritožbo toženk odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Tožnica s tožbo zahteva odškodnino za škodo nastalo zaradi operativnega posega 18. 9. 2006 (odstranitev osteosintetskega materiala; v nadaljevanju OSM) pri prvotoženki, ker so ji zaradi pomanjkanja ustreznih instrumentov, potrebnih za odstranitev vijakov, odstranili le enega od treh vijakov v desni stegnenici, dva pa so le premaknili za cca 2 cm, in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti (niso ji bili pojasnjeni riziki operativnega posega, da lahko pride do situacije, ko se vijakov ne da izvleči, še manj, da sam poseg ni nujen in da pri prvotoženki ne razpolagajo z ustreznim orodjem za odstranitev vijakov).

9. Sodba ima jasne in prepričljive razloge za stališče, da je škoda (razen škoda zaradi aseptične nekroze) posledica strokovne napake delavcev prvotožene stranke (nestrokovni, neuspel poskus odstranitve OSM). Pomanjkanje razlogov o obstoju vzročne zveze med opustitvijo pojasnilne dolžnosti, ki jo sicer sodba ugotavlja, in nastalo škodo zato ni odločilna in ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba navede razloge (5. točka obrazložitve) za zavrnitev dokaznega predloga toženk za zaslišanje izvedenca, ki je sicer mnenje podal pisno in na pripombe strank tudi pisno odgovoril. Vprašanje, ali gre za zaplet ali strokovno napako, je pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. Zaradi razjasnitve tega vprašanja (potrditvi toženk je zato potrebno zaslišanje izvedenca) ni potrebno niti zaslišanje izvedenca niti morebitna dopolnitev izvedenskega mnenja. Naloga izvedenca je, da sodišče seznani s pravili stroke in veljavno medicinsko doktrino. Ob jasnem zaključku izvedenca, da bi z uporabo cevnih klešč prišlo bodisi do popolne odstranitve vseh vijakov ali pa bi se z njimi vijaki lahko odtrgali pod nivojem (ostanek vijaka z navojem v kosti ne bi bil moteč), je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da v času operativnega posega pri tožnici prvotožena stranka s cevnimi kleščami ni razpolagala, imelo zadostno podlago za stališče, da je pri prvotoženi stranki prišlo do strokovne napake. Opustitev zaslišanja izvedenca (toženki sta njegovo zaslišanje predlagali na zadnjem naroku) ne predstavlja kršitve dokazovanja z izvedenci (253. člen ZPP) in tudi ne uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa tudi ni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo na pripombe toženk v zadostni meri strokovno odgovorjeno v pisnem dopolnilnem mnenju. Postopkovne določbe ne narekujejo obveznega ustnega zaslišanja izvedenca, kot je očitno zmotno prepričana prvotožena stranka. Ne drži trditev toženk, da sta (obrazloženo) nasprotovali vtoževani višini izgube na plači. Predloženim plačilnim listom (pripravljalna vloga tožnice 17.6.2011), s katerimi je tožnica dokazovala izgubo na plači, toženki substancirano nista ugovarjali. Posledično bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP) ni podana.

10. Sodba zavzame stališče, da je prvotoženka opustila zahtevano skrbnost profesionalke na področju odstranitve OSM (ni razpolagala s cevastimi kleščami, ki so potrebne za tak operativni poseg), in ni postopala po predpisanih standardih. Opustila je tudi pojasnilno dolžnost, saj bi nepripravljenost za operativni poseg morala predvideti in v okviru pojasnilne dolžnosti tožnico s tem seznaniti, ali pa jo napotiti drugam (s cevastimi kleščami je razpolagal UKC).

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in je v izvedenih dokazih (zaslišanju zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri operacijskem posegu tožnice) imelo zadostno podlago za zaključek, da prvotožena stranka s cevastimi kleščami v času operativnega posega ni razpolagala. Trditve, da je s cevastimi kleščami razpolagala, pa je prvotoženka podala šele po prejetem izvedenskem mnenju, in jih je že sodišče pravilno štelo za prepozne. Sicer pa prvotoženka, ki v pritožbi vztraja, da je s cevastimi kleščami razpolagala, razlogom sodbe o prepoznosti trditev ne oporeka. Sklicuje se le na izpovedbo zdravnika L. J. in dopis zdravnika R. z dne 24.5.2010. K sicer pravilnim razlogom sodbe, pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, lahko pravočasno podala substancirane trditve glede dejstev (v predmetnem primeru uporabe cevnih klešč), ki nasprotujejo obstoju t.i. strokovne napake. V prid pravilnosti ugotovitve, da toženka z ustreznimi kleščami ni razpolagala, pa nedvomno govori tudi zaključek izvedenca, ki ga povzema sodba, da dejstvo, da vijaki niso bili odstranjeni, pomeni, da prvotoženka cevastih klešč ni uporabila.

12. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje: - da je bil pri tožnici pri prvotoženki opravljen 18. 9. 2006 operativni poseg z namenom odstranitve treh vijakov (odstranitev OSM, ki je ostal po operaciji zaradi nezgode pri smučanju v letu 2005 v Italiji), - da je bil odstranjen le en izmed treh vijakov, - da je bila tožnica odpuščena z na pol odstranjenimi vijaki, ki so štrleli 1,5 cm in drug 2 cm v podkožje, - da sta bila druga dva vijaka odstranjena šele 18. 10. 2006 na tožničino samoiniciativo na travmatološkem oddelku UKC Ljubljana, - da je bilo tožnici rečeno, da gre za rutinski poseg, in da, razen pogovora z anestezistko, pogovora o samem operativnem posegu ni z njo opravil noben zdravstveni delavec, - da iz zapisnika o sprejemu ne izhaja, da bi bili pregledani izvidi, ki jih je tožnica prinesla sama s sabo, - da je bil primarni poseg (vstavitev vijakov) opravljen v Italiji, prvotoženka pa je opravila le poseg odstranjevanja OSM, - da vijakov ni bilo mogoče odstraniti, ker bolnišnica ni razpolagala z ustreznimi instrumenti (cevastimi kleščami), - da so bili uporabljeni običajni standardizirani, tako imenovani AO vijaki, ki se uporabljajo pri osteosintezi zloma vratu stegnenice, - da zaraščenost oziroma zagozditev vijakov s kostjo ni zaplet (ni nepredvidljiva in neznana okoliščina), ker v kolikor je operacija uspešna (vselej in zaželeno), pride do vraščanja OSM v kost, - da neredko pride do težav pri odstranitvi OSM, redoma so predvidljive, zato je uporaba cevastih klešč nujno potrebna, - da cevaste klešče zagrabijo glavico in se vijak z močnim prijemom teh klešč odvije, - da se da vijak s cevastimi kleščami vselej odstraniti ali vsaj obrezati do te mere, da lahko nemoteno ostane v kosti.

13. Glede ugovora zastaranja, pri katerem vztraja prvotoženka v pritožbi, sodba zavzame stališče, da ni utemeljen. Zavzeto stališče utemeljuje z ugotovitvijo, da je bilo zdravljenje končano 22. 9. 2008, zato je bila tožba, ki jo je tožnica zoper prvotoženko vložila 25. 3. 2010, vložena v okviru triletnega zastaralnega roka za odškodninske obveznosti za povzročeno škodo (352. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je bila šele z izvidom 22. 9. 2008 tožnica seznanjena s posledicami zdravljenja in je šele takrat pridobila podatke, da je lahko uveljavila svoj zahtevek. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo tožničino stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je oškodovanka izvedela oziroma bi ob primerni skrbnosti lahko izvedela za škodo, kar je praviloma ob zaključku zdravljenja. Zmotno je stališče prvotoženke, da je tožnica za škodo izvedela najkasneje 18. 12. 2006, ko je bila rana zaceljena, po dokončni odstranitvi vijakov. Brazgotina, ki je, kot je razvidno iz izvida travmatološke ambulante UKC Ljubljana z dne 22. 9. 2008, povzročala bolečine, je bila posledica odstranitve OSM, ravno tako pa je bila tudi plastična operacija z odstranitvijo brazgotine, po kateri se je pojavil serom (1). Izvid 22. 9. 2008 pa tudi ne nudi podlage za pritožbeno trditev, da je zdravljenje potekalo zaradi aseptične nekroze glavice desnega gemurja (po ugotovitvi sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju, aseptična nekroza ni posledica operativnega posega odstranitve OSM), saj šele predvideva možnost njegovega nastanka (2). Prestrogo bi bilo od tožnice zahtevati, da loči posledice aseptične nekroze od posledic neuspelega posega odstranitve vijakov. Po povedanem se izkaže, da toženka ni uspela dokazati, da bi tožnica lahko za škodo zvedela pred 22. 9. 2008 (3).

14. Obe toženki v pritožbi vztrajata, da pri operativnem posegu ni prišlo do strokovne napake, temveč do zapleta, za katerega prvotoženka ne odgovarja.

15. O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. Odškodninske odgovornosti ni, če je škoda nastala zaradi zapleta ali komplikacije med posegom, kljub dejstvu, da je zdravnik ravnal v skladu s pravili stroke. Ravnanje je nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja, pri čemer mora upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega. V skladu z določbo drugega odstavka 6. člena OZ je zdravnik dolžan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka.

16. Sodba ugotovi in ustrezno obrazloži (točka 24 obrazložitve), da so tožničine težave (razen aseptične nekroze) posledica strokovno neustreznega, neuspelega poizkusa odstranitve vijakov pri prvotoženki in posegov, ki so mu sledili. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je s cevastimi kleščami (sodba ugotavlja, da jih prvotoženka ni imela) vselej mogoče odstraniti ali vsaj obrezati vijake do te mere, da nemoteče ostanejo v kosti, je brez pomena sklicevanje pritožbe na ugotovitve izvedenca, zakaj z uporabo izvijača odstranitev ni bila mogoča. Toženki sta, kot pravilno ugotavlja že sodba, gradili svojo neodgovornost na nerazpolaganju z ustreznim instrumentom, kar so potrdili vsi zaslišani in v poseg vpleteni zdravstveni delavci prvotoženke.

17. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov glede kršitve pojasnilne dolžnosti, kar pa ob ugotovitvi, da je bila storjena strokovna napaka, niti ni pomembno. Posledično, kot je bilo že obrazloženo, tudi ni pomembno, kakšna je vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastankom škode.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago sodbe, da 2. točka Klavzule za zavarovanje zdravniške odgovornosti KL-ozd/04-12, X, del (priloga B3), s katero se drugotoženka skuša razbremeniti svoje odgovornosti, ni mogoče razlagati, kot vztraja drugotoženka v pritožbi (da izključitev velja tudi za primere, ko bi škoda nastala kot posledica zdravniške napake). Drugačna razlaga, kot pravilno pojasni že sodba (13. točka), ne bi ustrezala namenu zavarovanja.

Glede odškodnine za nematerialno škodo

19. Materialnopravni preizkus primernosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pokaže, da sodba pravilno upošteva merila 179. člena OZ (subjektivna in objektivna), pri čemer je prisojena odškodnina tudi v okviru primerljivih škod. Ni podlage niti za višjo niti za nižjo odškodnino, kot se zavzemajo pritožniki.

20. Predmetni primer je poseben, saj kot pravilno ugotavlja sodba, terja razmejitev posledic dveh dogodkov: aseptične nekroze zaradi zloma kolka - posledica smučarske nesreče in posledic, ki imajo vzrok v neskrbnosti in malomarnem ravnanju prvotoženke ob operacijskem posegu 18. 9. 2006 in z njo zvezanimi nadaljnjimi posegi. Razmejitev posledic je sodišče prve stopnje opravilo s pomočjo izvedenca, kar je pri odmeri odškodnine za posamezne vrste odškodninskih postavk tudi ustrezno upoštevalo.

21. Zaradi neuspelega poskusa odstranitve vijakov pri prvotoženki, je tožnica, po neizpodbijanih ugotovitvah izvedenca prim. dr. R. S., na čigar mnenje se je oprlo sodišče, utrpela gnojno vnetje podkožja, sekrecijo rane, dvakratno perfuzijo, nekretomijo, toaleto rane, večkratno previjanje rane, dolgotrajno jemanje antibiotikov. Imela je štiri operativne posege (poskus odstranitve vijakov, revizija zagnojene rane, dokončna odstranitev vijakov, revizija vnete rane) in plastično operacijo z odstranitvijo brazgotine, ki je tudi posledica odstranjevanja vijakov, zaradi katere je bila hospitalizirana na kliniki za plastično kirurgijo od 29. 4. 2008 do 30. 4. 2008. Ugotovljen obseg trajanja in jakost bolečin (28. točka obrazložitve), ki mu nobena od strank ne nasprotuje (en mesec srednje hude bolečine, ki so se okrepile z gibanjem, usedanjem in vstajanjem, po vsakem revidiranju dva dni hujše bolečine, ki so terjale analgetike in po vsakem posegu še srednje hude bolečine, ki so se nadaljevale do sprejema v UKC Ljubljana) ter številne nevšečnosti, ki jih ugotavlja sodba, še zlasti odpust z na pol odstranjenima vijakoma, ki sta štrlela en 1,5 cm in drugi 2 cm v podkožje (vsako gibanje z vijaki v podkožju je bilo izredno boleče in moteče), nudijo podlago za prisojo odškodnine za telesne bolečine v višini, kot jo priznava sodba, to je 10.000,00 EUR.

22. Brez podlage je prikazovanje toženk v pritožbi, da je tožnica imela telesne bolečine le zaradi aseptične nekroze glavice desnega femurja. V konkretnem primeru je treba posebno težo dati nevšečnostim med zdravljenjem. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/2009, ki jo sodba upošteva kot primerljivo (v bistvenem zelo podoben primer obravnavanemu), primerljiva, kljub drugačnemu bolečinskemu obdobju in večkratnem rentgenskem slikanju, s čimer tožnica izpodbija primerljivost, kot je bilo že rečeno, glede na posebnost primera. Sodišče je okoliščine, ki nudijo podlago za odmero odškodnine za telesne bolečine v zadostni meri in pravilno upoštevalo. Drugačni očitki tožnice so neupoštevni, tudi, če se upošteva začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga ugotavlja sodba (31. točka obrazložitve). Za začasno zmanjšanje aktivnosti, ki je po ugotovitvi sodbe trajalo vsaj 2 meseca in pol (tožnica je bila motena pri opravljanju vseh življenjskih opravil, imela je težave pri oblačenju, hoji, opravljanju običajnih dejavnosti doma, ni bila sposobna za kakršnokoli športno rekreativno dejavnost, pohodništvo, daljšo hojo, izlete in podobno), se ne prisoja samostojna odškodnina, temveč se upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

23. Po povedanem se izkaže, da sta glede priznanja odškodnine za telesne bolečine, neutemeljeni tako pritožba tožnice kot obeh toženk.

24. Pri odškodnini za strah je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo zelo hud strah, ki ga je tožnica doživela po prvem posegu, ko se je zbudila iz kome in vijaki niso bili odstranjeni, pa tudi strah po vsakem nadaljnjem posegu, upravičeno pa je bila zaskrbljena tudi za izid zdravljenja, glede na že prej opisan potek zdravljenja. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da je odškodnina v višini 2.500,00 EUR primerna. Za trditev toženk, da je dolgotrajnejši strah za izid zdravljenja tožnica trpela le zaradi aseptične nekroze, ni podlage. Plastična operacija za odstranitev brazgotine, pri čemer je brazgotina tožnici povzročala bolečine, je bila opravljena 29. 4. 2008. 25. Tožnici je kot posledica neuspele odstranitve vijakov in z njo zvezanih posegov ostala brazgotina, dolga približno 10 cm in do 2,5 cm udrta, slabše premakljiva od podlage, ki jo tožnica lahko prekriva z obleko. Sodba upravičeno sledil tožnici, ki je stara 35 let, da trpi duševne bolečine. Odškodnina 2,500,00 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna.

26. Le s pavšalnimi, neobrazloženimi trditvami, da bi bila upoštevaje sodno prakso primerna odškodnina 1.000,00 EUR, kot se zavzemata toženki, toženki ne moreta uspeti. Trditve, da bi tožnici škoda (v manjšem obsegu) nastala tudi ob uspešni odstranitvi vijakov pri prvotoženki, pa so nedopustna pritožbena novota. Prvotoženka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala in ne izkaže nekrivdnih razlogov za njeno neuveljavljanje. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP teh trditev pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

27. Neupoštevno pa je tudi zavzemanje tožnice, da bi ji sodišče moralo priznati višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zaradi šepanja (tožnica šepanje sicer uveljavlja tudi kot razlog za priznanje odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti). Izvedenec šepanja ni izpostavil kot posledice odstranjevanja vijakov in je tožničine bolečine pripisal predvsem posledici aseptične nekroze kolka, ki pa ni posledica nepravilnega operativnega posega pri prvotoženki.

28. Pravilna je tudi odločitev sodbe, da tožnici ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker globoka podkožna brazgotina, ki je sicer moteča pri daljši hoji, ne vpliva bistveno na tožničino delazmožnost niti na splošno življenjsko aktivnost. Nanjo vpliva napredujoča aseptična nekroza kolka, ki je ne gre pripisati posledicam neuspele odstranitve vijakov. Podlago za oceno, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti posledica napredujoče aseptične nekroze kolka, ima sodba v izvedenskem mnenju. Brez pomena je sklicevanje tožnice, da toženki njenih trditev glede šepanja nista prerekali (po načelu afirmativne litiskondacije mora sodišče neprerekana dejstva šteti za dokazana), saj sta toženki ves čas postopka ugovarjali, da so vse posledice, ki so tožnici ostale, posledica aseptične nekroze kolka.

29. Končno velja v zvezi z zadevami, na katere se tožnica sklicuje v oporo trditvi, da bi bila upravičena do odškodnine v višini 35.000,00 EUR, dodati, da je v primerih, ki jih kot primerljive ponuja tožeča stranka, zajeta tudi odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sicer pa je tudi šlo za hujše poškodbe, zato pravilnosti dosojene odškodnine s sklicevanjem nanje ne more uspešno izpodbiti.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo

30. Podlago za prisojo odškodnine za škodo na izgubi plače je sodišče prve stopnje imelo v priloženih potrdilih o razliki plače in obračunih plač, ki jim, kot je bilo že obrazloženo, toženki obrazloženo nista nasprotovali. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme, da celotno obdobje bolniškega staleža (od septembra 2006 do oktobra 2008) ni posledica operativnega posega pri prvotoženki, na toženkah. Toženki s ponavljanjem v pritožbi, da dolgotrajni stalež tožnice ni posledica zdravstvenih težav zaradi zapleta pri odstranjevanju vijakov, pravilnosti odločitve ne moreta uspešno izpodbiti. Dokazati bi morali, do kdaj bi bila tožnica na bolniški, če ne bi imela nekroze, podali pa nista niti tovrstnih trditev.

31. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek drugotoženke glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Kot pravilno ugotavlja sodba (42. točka obrazložitve) je druga toženka 30. 4. 2009 že razpolagala s podatki o obsegu škode (tožnica je obrazložen zahtevek poslala 14. 4. 2009), zato bi, vsaj nesporen del odškodnine, morala izplačati. S pavšalno pritožbeno trditvijo, da ji temelj in obseg škode takrat še nista bili znani, pravilnosti odločitve ne more izpodbiti.

32. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice in obeh toženk zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Stranke s pritožbo niso uspele, zato do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičene (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. točko 165. člena ZPP). Tožničin odgovor na pritožbo toženk ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato ne gre za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).

34. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) V izvidu 22.9.2008 je med drugim navedeno: "V stoječem položaju se še vedno pokaže serom velikosti 10x5 cm. Brazgotino po plastični operaciji si še vedno pokriva z obližem. Še vedno hodi na punkcije k plastičnemu kirurgu, serom se je namreč pojavil po plastični operaciji".

(2) „Možno je, da pride do poslabšanja stanja. V kolikor bi prišlo do aseptične nekroze glavice stegnenice s posedanjem, izboljšanja pa ni moč pričakovati.“

(3) Primerjaj sodba VS RS II Ips 699/2009 z dne 24. 1. 2013.