Jedro

Ker je 6. člen zakona o sodiščih združenega dela določal oficialno vodenje postopka, 24. člen istega zakona pa, da je pred sodišči združenega dela udeleženec v postopku vsak, ki je nosilec pravic in dolžnosti v razmerju, o katerem se odloča, je bila ob vložitvi tožbe (predloga), glede na to, da je bil zahtevek postavljen na plačilo plače (osebnega dohodka), plačilo razlik v plači in na plačilo odpravnine zoper delodajalca in njegove pravne naslednike, kar nedvomno predstavlja spor o medsebojnih pravicah delavca iz medsebojnega razmerja v združenem delu (19. člen ZSZD), za odločanje podana pristojnost sodišča združenega dela.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožeče stranke so 22.6.1993 pri Delovnem sodišču proti toženim strankam vložile predlog (tožbo) zaradi plačila nadomestila plače, plačila razlike v plači po kolektivni pogodbi in plačila odpravnine.

Delovno sodišče je s sklepom z dne 13.7.1999 med drugim ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi in je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču. Menilo je, da ne gre za spor med delavcem in delodajalcem in da zato za odločanje ni pristojno sodišče, ki odloča v individualnih delovnih sporih po določbah 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). Za odločanje o sporih, ki izhajajo iz določb zakona o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Uradni list RS, št. 7/93) pa specializirana delovna sodišča niso pristojna.

Okrožno sodišče z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) sprožilo spor o pristojnosti.

Ugotovilo je, da gre v spornem primeru za spor, ki izvira iz delovnega razmerja in da so za reševanje tovrstnega spora pristojna specializirana delovna sodišča. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi kot stvarno pristojno sodišče v tej sporni zadevi specializirano delovno sodišče. Predlog je utemeljen.

Ko se je specializirano sodišče odločalo o svoji nepristojnosti je spregledalo, da gre za spor, ki je bil začet 22.6.1993, to je v času, ko so se za reševanje sporov iz medsebojnih razmerij v združenem delu uporabljale določbe zveznega zakona o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84) oziroma republiškega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 38/74, 7/86, 41/87 in Uradni list RS, št. 8/90). Zato bi za ugotavljanje pristojnosti moralo uporabiti še določbe teh predpisov, ne pa le določbe ZDSS.

Po določbi 1. člena ZDSS ta zakon sicer ureja pristojnost in organizacijo delovnih sodišč ter pravila postopka, po katerih ta sodišča obravnavajo in odločajo v delovnih sporih in sporih s področja socialne varnosti, vendar je zakon pričel veljati šele 13.5.1994. Prehodne in končne določbe zakona v prvem odstavku 68. člena ZDSS določajo, da se v zadevah, ki so jih do uveljavitve tega zakona prejela sodišča združenega dela, postopek nadaljuje po tem zakonu, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred prvostopenjskim sodiščem končal. Izraz "postopek" se v tem primeru veže, po mnenju Vrhovnega sodišča, samo na strogo postopkovne določbe (funkcionalna procesna pravila), ne pa tudi na uporabo določb o stvarni pristojnosti (organizacijska procesna pravila). Drugačno, širše tolmačenje in uporabo zakona bi zakonodajalec moral izrecno opredeliti v prehodnih določbah, pa ga ni, kar pomeni, da je treba vprašanje pristojnosti v sporih, vloženih pred veljavnostjo ZDSS, reševati po starih predpisih, ki so urejala delovanje sodišč združenega dela. Tako razumevanje postopkovnih predpisov je tudi v skladu z ustavnim načelom pravne države (2. člen Ustave RS), saj le tako tolmačenje lahko zagotavlja učinkovito in za vse zainteresirane enako pravno varstvo. Zato so delovna sodišča dolžna nadaljevati postopke v sporih, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZDSS, seveda pod pogojem, da so takrat za odločanje bila pristojna.

Ker je 6. člen zakona o sodiščih združenega dela določal oficialno vodenje postopka, 24. člen istega zakona pa, da je pred sodišči združenega dela udeleženec v postopku vsak, ki je nosilec pravic in dolžnosti v razmerju, o katerem se odloča, je bila ob vložitvi tožbe (predloga), glede na to, da je bil zahtevek postavljen na plačilo plače (osebnega dohodka), plačilo razlik v plači in na plačilo odpravnine zoper delodajalca in njegove pravne naslednike, kar nedvomno predstavlja spor o medsebojnih pravicah delavca iz medsebojnega razmerja v združenem delu (19. člen ZSZD), za odločanje podana pristojnost sodišča združenega dela. Določbe zakona o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb, na katerega se je sodišče sicer sklicevalo pri sklepanju, da za odločanje v tem sporu ni pristojno, na ugotavljanje pristojnosti v tem sporu nimajo nobenega vpliva.

Zato je ob upoštevanju določb 24. člena, prvega odstavka 41. člena in prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZDSS Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Delovno sodišče.