Jedro

Če je dolžnik v izvršbi porok, je treba po naravi stvari obrazloženost njegovega ugovora presojati drugače, kot če bi nastopal na strani dolžnika glavni dolžnik.

Izrek

Sklep o neutemeljenosti ugovora se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo predlagano izvršbo, stroške upnika pa odmerilo na 45.524,98 SIT.

Zoper sklep sta ugovarjala dolžnika. Sodišču predlagata, naj sklep v celoti razveljavi. Navajata, da sta res sklenila posojilno pogodbo kot poroka, vendar pa posojilodajalec svoje obveznosti ni v redu izpolnjeval. Kršil naj bi 6. člen pogodbe, saj je denar posodil le enkrat. Poleg tega ima pogodba vse značilnosti oderuške pogodbe, saj so bile dogovorjene kar 2% mesečne obresti, kar znese 2.000 DEM mesečno. Dalje trdita, da je posojilojemalec dolg vrnil v celoti z obrestmi vred. Teh pa ni mogoče preveriti, saj upnik obračuna obresti ni predložil. Posojilojemalec naj bi vse svoje obveznosti iz posojilne pogodbe do posojilodajalca poravnal. Upnik naj bi namreč kompenziral svoje obveznosti tudi s trgovskim blagom, katerega višina se nahaja v dokumentaciji družbe L... d.o.o.. Dolžnika zato ne dolgujeta ničesar, vendar pa ne moreta pridobiti dokumentacije, iz katere bi bilo to dejstvo razvidno. V dokaz svojih navedb zato ponujata naslednje dokaze: vpoled v dokumentacijo L... d.o.o., ki se nahaja v spisu pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr.št. St ..., dalje poizvedbe pri stečajni upraviteljici O. T. ter zaslišanje dolžnikov.

Upnik v odgovoru na ugovor zanika resničnost ugovornih navedb. Navaja, da sta dolžnika oba družbenika družbe L... d.o.o in jima je poslovanje dobro znano. Upnik je svoje obveznosti po pogodbi izpolnjeval vse dokler mu je posojilojemalec dolg vračal. Upnik je svojo terjatev prijavil v stečajnem postopku, kjer ni bila prerekana ter je bila tako ugotovljena. Dolžnika naj bi ne predložila nobenega dokaza. Ker terjatev velja za ugotovljeno, pa tudi ne moreta ugovarjati kakršnihkoli ugovorov glede višine dolga.

Sodišče ne more presoditi o utemeljenosti ugovora.

Dejstvo, da naj bi bila terjatev med upnikom in glavnim dolžnikom ugotovljena v stečajnem postopku, ne pomeni, da je izvršilno sodišče, ki odloča o utemeljenosti predloga za izvršbo v razmerju med upnikom in porokoma, torej v drugem pravnem razmerju, na takšno ugotovitev vezano. Razlog je v tem, ker ti dve pravni razmerji nista identični ne po procesni in ne po materialnopravni plati. Iz tega razloga sta dolžnika upravičena v tem postopku uveljavljati ugovorni razlog prenehanja terjatve, čeravno naj bi ta prenehala pred izdajo sklepa stečajnega sodišča. Ugovorni razlog prenehanja terjatve (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) je namreč omejen zgolj s tem, da je morala terjatev prenehati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnika tega nista mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Izvršilni naslov v obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ni sklep stečajnega sodišča, marveč izvršljiv notarski zapis.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnika navajata takšen ugovorni razlog (8. točka 55. člena ZIZ), ko trdita, da je bil dolg plačan z obrestmi vred, način plačila pa naj bi bil delno tudi kompenzacija obveznosti s trgovskim blagom. Pri presoji, ali ugovor ustreza standardom obrazloženosti, kot jih uveljavlja pravilo drugega odstavka 53. člena ZIZ, je treba v obravnavani zadevi upoštevati naravo dolga. Dolžnika sta namreč poroka in ne glavna dolžnika, zato je ugovorna navedba, da podrobnosti ne moreta navesti ter da dokazov ne posedujeta, sprejemljiva. Dolžnika namreč za svojo trditev, da je dolg prenehal, med drugim predlagata vpogled v dokumentacijo glavnega dolžnika, ki se nahaja v stečajnem spisu. Sodišče ima spis možnost pribaviti, izvedba tega dokaza pa bi skupaj z ostalimi predlaganimi dokazi (poizvedbe pri stečjani upraviteljici in zaslišanji samih dolžnikov) lahko potrdila njune ugovorne navedbe, da je terjatev glavnega dolžnika prenehala. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče šteje, da je ugovor obrazložen v skladu s 53. členom ZIZ in ga iz tega razloga ni mogoče šteti za neutemljenega. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor vsebinsko obravnavati. Ker je odločitev o ugovoru odvisna od rešitve dejanskih vprašanj, pritožbeno sodišče o njegovi (ne)utemeljenosti ne more presoditi. Iz tega razloga je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj vnovič odloči o ugovoru (3. odstavek 58. člena ZIZ; glej tudi načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS 9.12.1999). V ponovljenem prvostopnem ugovornem postopku bo moralo izvršilno sodišče najprej v skladu z noveliranimi pravili izvršilnega postopka (ZIZ-A, Ur.l. 75/02) razčistiti sporna dejanska vprašanja ter nato vnovič odločiti o ugovoru.