Jedro

Oče se moti, da so lahko potrebe, za katere sodišče oceni, da morajo biti pokrite, le v korelaciji s kvantitativnim povečanjem dohodkov zavezanca. Za tako stališče ni nikjer podlage.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo predlogu predlagateljice in mesečno preživnino za mld. otroka obeh udeležencev A. (roj. 2009) in B. (roj. 2005), ki je bila določena s sodno poravnavo 13. 4. 2015 na 100 EUR, in je po zadnji valorizacija znašala 104,98 EUR, zvišalo na 235 EUR za mld. B. in na 180 EUR za mld. A. (I.), v presežku (do zahtevanih 320 oz. 250 EUR) pa zahtevek zavrnilo (II.) in odločilo o stroških postopka (III.).

2. Proti sodbi se pritožujeta oba udeleženca, predlagateljica proti zavrnilnem delu, nasprotni udeleženec pa proti obsodilnem delu, oba predlagata spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje, predlagateljica opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Predlagateljica nasprotuje enakomerni porazdelitvi preživninskega bremena med oba roditelja. Opozarja, da nasprotni udeleženec svoje dohodke oz. premoženje očitno prikriva, poleg tega pa je sodišče po njenem premalo ovrednotilo njeno vsakodnevno nematerialno skrb za oba otroka. Predlaga, da se plačevanje preživnine porazdeli v razmerju 60-40 v breme očeta.

4. Nasprotni udeleženec pa navaja, da ni jasno, kdo je aktivno legitimiran v tem sporu, nato pa navaja, da se razmere od sodne poravnave dalje niso bistveno spremenile. Njemu se dohodki niso povečali za 120 oz. 80 %, kolikor se je povečala preživnina za oba otroka. Meni, da se toliko tudi niso povečale njune potrebe, lahko pa bi preko študentskega servisa tudi že sama poskrbela za lastno preživljanje. Navaja, da imata sicer možnost, da več časa preživita pri njem in na ta način bi mater razbremenil direktnih stroškov. Pravi, da ima minimalno mesečno plačo in nima možnosti za dodatni zaslužek. V dopolnitvi pritožbe pritožnik še navaja, da je res zamolčal lastništvo nad traktorsko prikolico, ki pa je stara in skoraj brez vrednosti.

5. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje nadaljnje stroške postopka.

6. Nasprotni udeleženec na njeno pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna sporna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovilo in pri tem ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določilo 197. čl. Družinskega zakonika (DZ), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. V tem primeru ni več niti sporno, da so se bistveno izboljšale toženkine pridobitne zmožnosti, konkretno njena plača. 9. Ni dvoma, kdo je v tej zadevi predlagateljica (21. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), to je mati in zakonita zastopnica obeh preživninskih upravičencev, mladoletnih A. in B. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo v skladu z 2. odst. 45. ZNP-1, ko je mld. B., ki je že dopolnil 15 let, omogočilo, da sam opravlja procesna dejanja v postopku. Aktivne legitimacije pa to ne spreminja.

10. Nadalje je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je bistveno spremenjena okoliščina, ki vpliva na preživninsko obveznost, prehod mld. A. iz vrtca v šolo ter prehod mld. B. iz osnovne v srednjo šolo. Zato je pravilno ravnalo, ko je preživnino odmerilo na novo in pred tem ugotovilo dejanske potrebe upravičencev ter zmožnosti zavezancev.

11. Tudi potrebe upravičencev ter zmožnosti zavezancev so ugotovljene pravilno, in sicer potrebujeta B. 470, A. pa 360 EUR na mesec, pri čemer mati zasluži okoli 1250 EUR, oče pa okoli 865 EUR. Vendar se je sodišče na podlagi okoliščin prepričalo, da so očetove zmožnosti boljše, in sicer je tako ocenilo zaradi očetovega nadstandardnega voznega parka (ki med drugim obsega tudi motor in avtodom). Ni torej spregledalo, da oče očitno prikriva svoje dohodke oz. premoženje. Pritožbeno izpostavljena okoliščina iz njegove strani, da je traktorska prikolica že izrabljena, ni posebej pomembna.

12. Niti ni sodišče prve stopnje spregledalo dejstva, da je mati tista, ki nosi praktično vso nematerialno vsakodnevno skrb za oba otroka (glej 23. tč. na str. 9). Tega ni premalo ovrednotilo, kot trdi pritožnica. Ob tem, da je ugotovilo, da mati zasluži vendarle bistveno več, čeprav očetu ni verjelo, da zasluži le toliko, kot prikazuje, je sodišče posebej upoštevajoč vsakodnevno materino skrb ocenilo, da lahko oče prispeva (le) polovico. Ta ocena torej ni posledica ugotovitve, da so očetove zmožnosti enake materinim. Pritožba predlagateljice pa ne uspe zamajati te dejanske ocene, čeprav drži, da je imelo sodišče omejene spoznavne možnosti glede dejanskih očetovih zaslužkov oz. premoženja in da tega ni natančno ugotovilo.

13. Na podlagi navedenih okoliščin senat ocenjuje, da je zvišanje preživnine ustrezno in ni prenizko, še manj pa previsoko. Oče se moti, da so lahko potrebe, za katere sodišče oceni, da morajo biti pokrite, le v korelaciji s kvantitativnim povečanjem dohodkov zavezanca. Za tako stališče ni nikjer podlage. Sodišče prve stopnje je zato tudi breme preživljanja ustrezno porazdelilo med oba roditelja in torej pravilno uporabilo tudi določbo 189. čl. DZ, ki določa, da se preživnina določi glede na zmožnosti zavezanca in potrebe upravičenca. Prav tako je brez podlage očetovo stališče, da bi lahko otroka z lastnim delom poskrbela za svoje preživljanje, saj so po zakonu starši tisti, ki so dolžni preživljati svoje mladoletne otroke (1. odst. 183. čl. DZ).

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 42 ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP v zv. s čl. 42 ZNP-1), skupaj s pritožničino stroškovno zahtevo (1. odst. 40. čl. ZNP-1).