Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da tožniki, ki so kot Bošnjaki pripadniki večinskega bošnjaškega prebivalstva v njihovem domačem kraju, istočasno pa tudi pripadniki narodnostne manjšine na območju Republike Kosovo, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega izmed dveh statusov mednarodne zaščite. Po opravljenih razgovorih s tožniki je namreč logično prepričljivo zaključila, da jim ni mogoče verjeti, da so se dogodki, ki jih zatrjujejo, zares zgodili, ter da ne verjame, da je bil prvi tožnik novinar in zato posledično ne verjame, da je bil deležen takih groženj, zaradi katerih je moral iz tega razloga s celotno družino zapustiti izvorno državo. Tudi sodišče na podlagi na glavni obravnavi opravljenega ustnega zaslišanja prvega tožnika in druge tožnice ugotavlja, da se njune izjave o številnih okoliščinah medsebojno bistveno razlikujejo ali pa so si celo nasprotujoče in izključujoče, razlikujejo pa se tudi od njunih predhodno, med upravnim postopkom podanih izjav.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po tem, ko je na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, št. 80/99 in nadaljnji) s sklepom združila v en postopek zadeve tožnikov na podlagi njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

2. Pri odločitvi se je tožena stranka oprla na izjave polnoletnih tožnikov in mladoletnega tožnika B.A. ob vložitvi prošnje in na ustnih zaslišanjih, ne da bi posebej ustno zaslišala mladoletni C.A. in Č.A., pač pa je preverjala notranjo skladnost izjav ustno zaslišanih tožnikov glede razlogov za odhod iz izvorne države Kosovo, tako da je natančno preučila izjave teh prosilcev, podane ob vložitvi prošenj ter na osebnih razgovorih in jih nato primerjala tudi med sabo. Na podlagi tako opravljene primerjave pa tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi za utemeljen dvom v njihovo resničnost, saj se njihove izjave na nekaterih mestih razlikujejo tudi glede ključnih dogodkov, ki so jih izpostavili sami, pri čemer tožniki nastalih nejasnosti niso uspeli zadovoljivo pojasniti. Zato tožena stranka ne verjame, da so se opisani dogodki, ki naj bi bili vzrok za to, da je družina A. zapustila izvorno državo, zares zgodili. V nadaljevanju obrazložitve analitično navaja ugotovljena nasprotja med izjavami prosilcev v zvezi z dogodkom leta 1999, ko naj bi se maltretiranje družine A. začelo, v nadaljevanju pa še ugotovljena nasprotja v zvezi z napadom na prosilca Benjamina B.A. pred šolo in dogajanjem po njem, nadalje v zvezi s krsto strica D.A. ter glede incidenta s podjetjem E., zaradi katerih tožena stranka meni, da ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki zares zgodili, ker prosilci nastalih nasprotij niso uspeli zadovoljivo pojasniti.

3. V nadaljevanju obrazložitve še navaja, da so bili prosilci v postopku večkrat opozorjeni na pravice in dolžnosti, ki jih imajo kot prosilci za mednarodno zaščito v Sloveniji, med drugim na dolžnost govoriti po resnici in izpovedati vsa dejstva, ki so jim znana. V postopku jim je bilo omogočeno, da sodelujejo v jeziku, ki ga razumejo. Zoper zapisano nikoli niso imeli nobenih pripomb in so se pod svoje izjave tudi vsi podpisali, s čimer so potrdili njihovo resničnost. Poleg tega so imeli ves čas trajanja postopka pomoč pooblaščencev in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju: PIC). Vse te okoliščine so za toženo stranko bistvene pri ugotavljanje splošne verodostojnosti prosilcev. Toženi stranki se, ker jim na podlagi navedenih ugotovitev ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki zares zgodili, poraja utemeljen sum v verodostojnost vseh njihovih ostalih navedb, zaradi česar njihove zgodbe ne more sprejeti za verodostojno.

4. Tožena stranka meni glede listin, ki so jih predložili prosilci, in sicer fotokopije izkaznice novinarja spikerja za prosilca D.A. ter fotokopije Dogovora o sodelovanju, da je iz njih mogoče sklepati, da so navedbe prvega tožnika D.A. o tem, da je bil zaposlen na Radiu F., resnične, čeprav na omenjenem Dogovoru manjka njegov podpis. Predloženega potrdila, ki ga je dne 11. 5. 2011 napisal G.G., pa po oceni tožene stranke ni mogoče šteti kot dokazilo o zatrjevanem preganjanju prvega tožnika na Kosovu. V navedenem potrdilu so namreč opisani nekateri dogodki, pri katerih G.G. ni bil prisoten, zato lahko o dogodkih piše le na način, kakor mu jih je predstavil prosilec in ne na realen, neodvisen način, saj ne more potrditi nekega dogodka nekdo, ki mu ni bil priča. Poleg tega naj bi bil G.G. strankarski kolega in tudi siceršnji prijatelj prvega tožnika, kar vzbuja utemeljen dvom v nepristranskost omenjenega potrdila, zato ga tožena stranka za odločanje v predmetni zadevi šteje za nepomembnega.

5. Nadalje še navaja, da prav tako tudi ne more sprejeti kot relevantnih dveh izpisov – zapisov foruma Radia F. iz interneta, ki ju je v spis predložil prvi tožnik, saj meni, da so spletni forumi prostor, kamor lahko različni anonimni uporabniki vpisujejo različne izjave in sodelujejo v različnih razpravah, poljubno odpirajo nove teme in vpisujejo svoja mnenja in komentarje, forum pa nima lastnosti članka ali razprave, saj je večinoma anonimen in nad vsebino nima nihče nadzora, tudi če je forum moderiran (da mora objavo nekega zapisa potrditi še moderator), pa ta moderator ne vpliva na samo vsebino zapisanega ali pa lahko v objavo dovoli samo tiste zapise, ki mu ustrezajo, tako da forum ni zaupanja vreden vir informacij, kar v praksi pomeni, da lahko vsak skoraj vse objavlja na forumu, tako da vsebina pogosto ni preverljiva ali resnična. Zato po oceni tožene stranke tudi podatki, kot izhajajo iz foruma Radia F. o napadih na prosilčevo hišo za odločanje v tem postopku nimajo nobene teže in jih zato zavrača kot brezpredmetne.

6. Čeprav brez vsakega dvoma ugotavlja, da splošna verodostojnost prosilcev v postopku ni bila ugotovljena, tožena stranka v nadaljevanju ob upoštevanju aktualne sodne prakse, kot izhaja iz izpostavljenih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011 in I Up 103/2012 z dne 8. 3. 2012, ugotavlja še, ali so njihove izjave skladne z dostopnimi specifičnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost). V ta namen je sama pridobila aktualne informacije, poročila in članke, ki jih v nadaljevanju našteva v 25 alinejah, posredovala pa jih je tudi pooblaščencem tožnikov, da bi nanje podali mnenje. V svojem odgovoru so se prosilci opredelili do posamičnih poročil in dodatno priložili še povezavo do dokumentov na svetovnem spletu o varnostni situaciji novinarjev na Kosovu, s predlogom, da jih tožena stranka preuči pred svojo odločitvijo. Opozorili so na domnevno spornost zakonske ureditve v povezavi s svobodo poročanja na Kosovu ter v dokazno podkrepitev dodali še dve spletni povezavi do člankov, do česar se tožena stranka opredeli v opombi pod zaporedno številko 46 z navedbo, da so navedeni dokazni predlogi del dokumentacije upravne zadeve in jih zato v svoji odločbi ne povzema, pač pa se v tej zvezi v odločbi opredeljuje zgolj pri navajanju posameznih poročil. 7. Prvi tožnik je dodatno v spis vložil fotokopijo zapisa št. 09003 0990 z dne 23. 12. 2010, iz katerega po ugotovitvah tožene stranke ni razviden naslov, niti izvor in tudi ne morebitna spletna povezava. Ker pa je bil poleg tega predložen zgolj v fotokopiji, ga zato tožena stranka ne sprejema kot verodostojen dokaz o dogodkih, ki jih opisuje (dogodek 9. 12. 2010) in tudi ne more sprejeti kredibilnosti zapisanega, in sicer „novinar D.A“. Tudi iz vsebine Dogovora o sodelovanju, naziva Izkaznice Radia F., kakor tudi iz nekaterih izjav prosilca samega je po oceni tožene stranke mogoč zaključek, da prosilec ni bil raziskovalni novinar, ampak le napovedovalec oziroma „spiker“, saj je na osebnem razgovoru sam poudaril, da je on samo bral novice na ljudem všečen način; da je njegov radio posredoval novice (na primer BBC in Glasa Amerike) ter pri tem navedel vir; tudi njegova mama I.A. je navedla, da je njen sin na radiu delal po razporedu, bral novice, delal oddajo „Čestitke in pozdravi“ in podobno. Zato njegovim navedbam o tem, da je bil novinar ter da je bil zaradi svojega novinarskega dela na Kosovu preganjan, tožena stranka ne verjame, še zlasti, ker je sam navedel, da ni bil član nobene novinarske zveze ali društva, pa tudi, ker ni znal poimensko našteti nobene druge radijske postaje, ki na Kosovu oddajajo v bošnjaškem jeziku, čeprav jih glede na zbrane informacije obstaja celo več, kot na primer Radio J. Po oceni tožene stranke je od novinarja, ki deluje na informativnem programu enega izmed bošnjaških radiev na Kosovu, povsem utemeljeno mogoče pričakovati, da zna poimensko našteti ostale bošnjaške radijske postaje, sploh pa glede na informacije, da naj bi te radijske postaje medsebojno sodelovale tudi z Radiem F. Prvi tožnik je navedel, da so bile vse njegove težave na Kosovu povezane z njegovim novinarskim delom ter da so se največji problemi zanj začeli, ko je začel poročati o poročilu Dicka Martiya o trgovanju s človeškimi organi na Kosovu, kar naj bi bilo približno eno leto in pol pred prihodom tožnikov v Slovenijo; glede na to, da je družina A. v Slovenijo prišla junija 2011, bi to bilo nekje v začetku leta 2010 ali konec leta 2009. Prav tako je navedel, da je o poročilu Dicka Martiya poročal on prvi, njegova radijska postaja pa je bila celo edina, ki je na Kosovu posredovala to vest, ki je bila sicer tabu tema. Tožena stranka glede na preučene informacije prvemu tožniku glede nobene od teh navedb ne more verjeti ter v tej zvezi na podlagi podatkov Spletne enciklopedije Wikipedija ugotavlja, da je Dick Marty svoje poročilo o nehumanem ravnanju z ljudmi in uboji zapornikov z namenom odvzema in ilegalnega transporta človeških organov, v kar naj bi bil vpleten kosovski premier in bivši voditelj OVK Hashim Thaqi, Svetu Evrope poslal 14. 12. 2010, to je le pol leta preden je družina A. prišla v Slovenijo, ne pa leto in pol, kakor je trdil prvi tožnik. Poleg tega so o tem Poročilu poročale številne mednarodne, srbske, kosovske in albanske časopisne agencije in TV hiše (Bota Sot, Radiotelevizija Kosovo, Spletna kosovska TV postaja News 24, itd.), kosovska nacionalna TV pa je le mesec po objavi poročila predvajala celo intervju z Dickom Martiyem. Glede na pridobljene podatke po mnenju tožene stranke očitno ne drži pojasnilo, „da gre za subjektivno mnenje prvega tožnika, vendar objektivno ni mogoče pričakovati, da bo ena oseba sledila vsem novicam ali imela pregled, ali je posamezna novica objavljena le na eni postaji ali pa kaj sploh poročajo druge postaje“. Novica o poročilu Dicka Martiya je bila tako na ozemlju Kosova, kot tudi sicer po svetu tako odmevna in splošno znana, da so jo zagotovo poznali vsi novinarji na Kosovu in drugje po svetu, ki se ukvarjajo z omenjeno tematiko, saj poročanje o tem doslej še ni potihnilo.

8. Tožena stranka poudarja, da od prosilca nikoli ni zahtevala podrobnega poznavanja poročanja drugih postaj ali časnikov na Kosovu, meni pa, da je od novinarja, ki poroča o tako odmevni novici, vsekakor moč pričakovati, da sledi drugim medijem v zvezi s to novico. Glede na njeno šokantno vsebino pa tudi ni verjetna navedba prosilca, da bi o njej poročal le Radio F., kar je zavajajoča navedba. Glede na to, da naj bi prosilec o navedeni novici poročal leto dni pred njenim nastankom, je v tej zvezi mogoče zaključiti, da je o navedenem prosilec podajal lažne izjave ter da mu ni mogoče verjeti, da je bil na Kosovu novinar v smislu raziskovalnega novinarstva, in posledično, da je imel zaradi svojega novinarskega dela tako hude težave, da je moral zapustiti državo skupaj s svojo družino. V povezavi z navedenim tožena stranka zavrača tudi vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o varnostni situaciji novinarjev na Kosovu ter svobodi novinarskega poročanja na Kosovu preko svojih pooblaščencev predložil prosilec, saj meni, da ta poročila in članki prosilčevim navedbam ne dajo nobene dokazne vrednosti, ker so bile njegove navedbe o novinarskem delu in težavah, povezanih z njim, spoznane za lažne oziroma zavajajoče. 9. Nadalje v zvezi z navedbami o grožnjah po telefonu in „zasedi“ z avtom prvi tožnik sicer ni znal pojasniti, kdo naj bi to storil, kljub temu pa je menil, da so bili to pripadniki organizacije ANA – Albanske nacionalne armade ali tudi AKSH. Vendar tožena stranka na podlagi podatkov poročila Odbora za imigracijo in begunce Kanade: Osvobodilna vojska Kosova (ANA) z dne 27. 8. 2008 zaključuje, da prosilec ne spada v skupino ljudi, ki so na Kosovu aktivno vpleteni v proces sprave, pomiritve ali vračanja Srbov na Kosovo, niti kot take ni mogoče označiti njegove dejavnosti na radiu. Zato po oceni tožene stranke njegove navedbe, da so ga na Kosovu preganjali pripadniki organizacije ANA oziroma AKSH, nimajo podlage v preučenih informacijah in jim tožena stranka ne more verjeti.

10. V zvezi z navedbo, da je bil prvi tožnik na Kosovu preganjan zaradi političnega prepričanja in je imel kot član stranke K. težave s koalicijo VAKAT, tožena stranka meni, da tudi temu ni mogoče verjeti, saj ne more verjeti, da je bil politično aktiven do te mere, da je imel zaradi te aktivnosti na Kosovu kakršnekoli težave, ker je sam navedel, da je samo enkrat kandidiral na listi svoje stranke na občinskih volitvah in tedaj prejel zgolj en glas. Tožena stranka v zvezi z njegovimi navedbami, da koalicijo VAKAT sestavljajo tri stranke, in sicer Demokratska stranka Prizrena, Iniciativa Rusten Nurković in Nova bošnjaška stranka, ugotavlja, da je napačno naštel imena strank v koaliciji VAKAT, ki se pravilno glasijo: Demokratska stranka Bošnjaka, s sedežem v Prizrenu, Demokratska stranka Vatan, s sedežem v Dragašu, in Bošnjaška stranka Kosova, s sedežem v Peći. 11. Čeprav je opisane politične težave povezoval s svojim novinarskim delovanjem, tožena stranka prosilcu glede na njegove predhodne navedbe ne verjame, da je bil tako resen novinar, kakor se skuša sam predstaviti. Glede na opis težav, ki naj bi bile povezane z njegovo politično pripadnostjo in delovanjem, pa ocenjuje, da v primeru njegove odstranitve iz predvolilnega shoda koalicije VAKAT in blatenja pred tam zbranimi udeleženci ne gre za preganjanje zaradi politične pripadnosti, ampak kvečjemu za reakcijo političnih nasprotnikov na njegove domnevno provokativne oddaje, vsak posamičen napad pa še ne more predstavljati preganjanja zaradi politične pripadnosti. V zvezi z njegovimi navedbami, da se je iz stranke K. umaknil še pred odhodom iz Kosova zaradi spoznanja, da politika ni koristna in da od aktivizma ni bilo denarja, tudi sicer pa je imel svoje privatne posle ter da politiko sovraži, tožena stranka meni, da prvi tožnik zaradi svojega članstva v politični stranki ni imel kakšnih večjih težav. Tudi če so slednje bile povezane s politiko, jih ni tako občutil. Na podlagi preučenih poročil tožena stranka še ugotavlja, da je stranka K., ki je kandidirala tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah, zastopana v Mestnem svetu Občine L., kjer ima en sedež, enako kot koalicija VAKAT. Volilnega neuspeha pa po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti za preganjanje. Ker sam prvi tožnik navaja, da zaradi članstva v stranki ni imel posebnih težav in da je strankarsko prenehal delovati že pred odhodom iz Kosova ter da ni več politično aktiven, tožena stranka zaključuje, da na Kosovu prvi tožnik ni bil preganjan zaradi svoje politične pripadnosti in zato ni nadalje preverjala položaja stranke K. na Kosovu.

12. Pač pa je tožena stranka, ker so vsi prosilci uveljavljali preganjanje na Kosovu zaradi bošnjaške narodnosti, preučila položaj bošnjaške skupnosti na Kosovu, še zlasti v Občini L., v kateri se nahaja domači kraj tožnikov M. V tej zvezi povzema zadnje javno dostopne Smernice UNHCR za dodelitev mednarodne zaščite prosilcem iz Kosova z dne 9. 11. 2009 (v nadaljevanju: Smernice), ki navajajo glavne ogrožene skupine. Izpostavljajo poseben pomen individualnega obravnavanja vseh prošenj prosilcev iz Kosova v poštenem in učinkovitem postopku, tožena stranka pa v tej zvezi zavrača navedbo tožnikov v odgovoru na predložena poročila, češ da je omenjeni seznam ogroženih skupin prestar. Dodatno še pojasnjuje, da je UNHCR v preteklih letih omenjeni seznam ažurno dopolnjeval, zato na dejstva, da po letu 2009 ni prišlo do sprememb Smernic, tožena stranka sklepa, da na tem področju ni bilo nič več novega. Meni, da bi UNHCR Smernice dopolnil, če bi prišlo do sprememb.

13. V nadaljevanju pojasnjuje svoje ugotovitve po vpogledu v številna poročila na straneh 30 in 31 izpodbijane odločbe, na strani 32 izpodbijane odločbe pa se opredeljuje do s strani tožnikov predloženih poročil in na podlagi vseh preučenih informacij zaključuje, da tožnikom ni mogoče verjeti, da so bili na Kosovu preganjani zaradi svoje bošnjaške narodnosti do te mere, da so državo morali zapustiti. Čeprav so v poročilih omenjeni posamezni incidenti ali primeri napadov na Bošnjake, vendar so večinoma napadalci aretirani, kar šteje za zadosten dokaz, da država zoper posamične primere nasilja zoper Bošnjake ukrepa in pregona ne opušča ter posledično ščiti pravice bošnjaške manjšine na Kosovu. Zato ne morejo držati trditve prvega tožnika, da policija pri njih ni prava policija ter da jim ob prijavah policija ni hotela pomagati, se posmehovala ali celo zavračala pomoč, še posebej ob upoštevanju nasprotujočih si izjav tožnikov glede opisanih dogodkov, ki naj bi bili vzrok za zapustitev izvorne države. Po oceni tožene stranke bi tožniki zagotovo dobili zaščito države v primeru obstoja kakršnihkoli napadov. Sicer pa v nobeni državi ni mogoče izkoreniniti vsega nasilja. Za toženo stranko je pri oceni varnostne situacije in stanja človekovih pravic pomembno, kako država na take incidente in nasilje reagira. Na podlagi preučenih informacij pa se Bošnjaki z zadostno stopnjo uspešnosti vključujejo v javno življenje na Kosovu, imajo svoje radijske postaje, predstavnike v parlamentu, mestnem svetu, policiji, sodstvu, zdravstvu in šolstvu, kjer pouk poteka v bošnjaškem jeziku, policija pa na Kosovu uživa eno največjih stopenj zaupanja. Zato ne more verjeti trditvam prosilcev, da je imelo okolje do njih odklonilen odnos. Bošnjaki so ustavno priznana kosovska manjšina, ki so v kraju M. celo najštevilčnejši. Ob sklicevanju na pogoje iz 3. odstavka 21. člena in 23. člena ZMZ je tožena stranka presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, saj njihove izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njihovim primerom.

14. V zvezi s presojo upravičenosti za priznanje subsidiarne oblike zaščite ob upoštevanju 34. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da tožniki niso uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, niti zaradi resne individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V tej zvezi kot splošno znano dejstvo ugotavlja, da takšna situacija v izvorni državi tožnikov niti ne obstaja. Ker so tožniki uveljavljali resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v izvorni državi, pa je v tej zvezi preučila dodatne informacije o stanju človekovih pravic na Kosovu, s poudarkom na kraju M., na podlagi katerih ni mogla slediti navedbam prosilcev, da bi v izvorni državi utrpeli resno škodo zaradi mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, saj preučena poročila kažejo zadovoljiv položaj bošnjaške skupnosti na Kosovu v zadnjih letih ter vključenost v izobraževalni in zdravstveni sistem v državi, prisotnost v policiji, sodstvu, parlamentu, občinskih svetih. Še posebej dobra situacija pa je v krajih, kjer predstavljajo večino, kot je M., kjer so v večini Bošnjaki, ki so vpeti v vse družbene sfere, čeprav se posamični varnostni incidenti sicer dogajajo, a država na njih reagira in napadalce preganja, kar kaže na pozitiven odnos države. Ker so se tako vse navedbe, ki bi lahko pomenile izpolnjevanje pogojev iz 2. alineje 28. člena ZMZ, izkazale za neresnične, tudi ni mogoč zaključek, da bi tožnikom ob vrnitvi v izvorno državo grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, kar potrjujejo tudi preučene specifične in splošne informacije. Tožniki niso upravičeni niti do podelitve subsidiarne oblike zaščite, ker ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ.

15. V tožbi tožniki uveljavljajo tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Kot napačno in pravno nekorektno označujejo navedbo na strani 20 izpodbijane odločbe, češ da tožena stranka ne verjame, da so se zares zgodili dogodki, ki naj bi bili vzrok za odhod družine A. iz izvorne države. Če jo je mogoče razumeti kot trditev, da se po ugotovitvah v postopku ti dogodki niso zgodili, potem ta del obrazložitve izpodbijajo kot napačno ugotovitev dejanskega stanja, ki obenem predstavlja napačno uporabo materialnega prava, češ da tožena stranka (ne)pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne subsumira pod relevantno pravno normo. Tožniki menijo, da je umanjkala subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. Opozarjajo, da pri zakoniti presoji upravičenosti pridobitve statusa begunca ni dopustno zaobiti presoje po kriteriju „upravičenega strahu pred preganjanjem“, niti te presoje opraviti po nezakonitem kriteriju „ali je prosilec dovolj prepričljivo prikazal tista preganjanja, ki jih je že sam osebno doživel“. Slednje pomeni napačno uporabo materialnega prava. Za napačno ugotovitev dejanskega stanja naj bi šlo tudi pri trditvi, da se zatrjevana „preganjalna dejanja“ tožnikom sploh niso zgodila, do česar je tožena stranka prišla na podlagi presoje domnevnih ali resničnih neskladnosti v izjavah tožnikov o štirih konkretnih dogodkih: o napadu leta 1999, napadu marca 2011, namestitvi stričeve krste in o incidentu s podjetjem E. V tej zvezi navajajo, da naj bi tožena stranka omenjene štiri dogodke iztrgala iz celote dogajanja, predstavljene s strani tožnikov izčrpno, celovito in prepričljivo, medtem ko naj bi tožena stranka zanemarila celoto zaradi iskanja neskladnosti v izjavah o nekaterih manj pomembnih podrobnostih glede navedenih štirih dogodkov, nato razglasila za neresnične vse izjave. Pri presoji naj bi se tudi napačno oprla na ustavno-pravno sporni pojem „splošna neverodostojnost“ iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, češ da je ustavno-pravno sporen in ga je pri odločanju dopustno upoštevati le tako, kot izhaja iz izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča, ki čeprav je bila citirana, v izpodbijani odločbi naj ne bi bila upoštevana, enako kot tudi ne Pravilnik UNHCR. Zato menijo da gre pri uporabi pojma „splošna neverodostojnost“ za napačno uporabo materialnega prava.

16. Kar se tiče dogodka leta 1999, v zvezi s katerim tožena stranka ugotavlja v izpodbijani odločbi določene neskladnosti, tožniki menijo, da se povprečen človek takih podrobnosti stresnih dogodkov po 12-ih letih ne bi mogel zanesljivo spominjati. Poleg tega naj bi bila glede določenih podrobnosti vprašana samo druga tožnica, ne pa tudi njen mož, sedaj prvi tožnik, zato naj bi pri tem šlo za kršitev pravil postopka. Glede dogodkov marca 2011 v zvezi z ugotovljenimi neskladji v izjavah tožniki menijo, da gre le za nepomembne malenkosti, ki naj bi jih razumljivo pojasnila že druga tožnica na osebnem razgovoru z navedbo, da se je tedaj vse zgodilo naenkrat: tako pogreb kot napad in da ji je ob tedaj nastali zmedi mož pozabil povedati, če ga je kdo spraševal o tem dogodku, saj sta oba imela skrbi in opravke tako s pogrebom, kot z žalujočimi sorodniki. Tudi v zvezi s krsto in pogrebom strica menijo, da naj ne bi bilo nobenih neskladij, češ da prvega tožnika naj ne bi vprašali, tako kot so njegovo ženo, kam je bila krsta pripeljana. Že na osebnem razgovoru bi se lahko pojasnilo to neskladje, ki je v izpodbijani odločbi prikazano kot nepojasnjeno. Pri incidentu s podjetjem E. naj bi šlo po mnenju tožnikov za primer nerazumnega potenciranja nebistvenih neskladij v izjavah, češ da je šlo za očitno pomoto prvega tožnika glede časa odvijanja omenjenega dogodka, ki naj bi oba, tako prvi tožnik, kot druga tožnica, natančno opisala s takimi podrobnostmi, da naj ne bi bil mogoč noben dvom o tem, da se jima je to res zgodilo, česar pa tožena stranka ni upoštevala, ampak kot ključno izpostavila očitno pomoto prvega tožnika glede časa tega dogodka, brez upoštevanja, da naj bi se ta pomota zgodila v drugi polovici peturnega zaslišanja, o katerem je sestavljen 22 strani dolg zapisnik, v katerem je omenjeno vprašanje obravnavano na strani 3 in 17. Tožniki izpostavljajo najpomembnejše dele navedb prvega tožnika, do katerih se tožena stranka opredeljuje v zvezi s presojo informacij o izvorni državi, po mnenju tožnikov nekorektno in zavajajoče, kar naj bi bilo povezano z njenim zgrešenim pojmovanjem upravičenosti do azila, za kar šteje kot pomembna samo dejanja fizičnega nasilja, prezrte pa naj bi ostale njihove navedbe o težavah prvega tožnika kot kritičnega novinarja, ki so v zapisniku o osebnem razgovoru navedene na straneh 3 - 12 in 18 - 22. Menijo, da naj bi tožena stranka prezrla dva najpomembnejša dogodka iz tega kompleksa, incident na predvolilnem zborovanju dne 9. 12. 2010 in probleme zaradi poročanja o ugotovitvah Dicka Martya o trgovini s človeškimi organi na Kosovu, kar je prvi tožnik izpostavil že v prošnji z dne 23. 6. 2011, tej presoji pa se je tožena stranka izognila na tak način, da ni sprejela predložene fotokopije zapisa brez naslova št. 09003 0990 z dne 23. 12. 2010 kot verodostojnega dokaza o dogodkih, ki jih opisuje, prav tako kot tudi ne vsebine besedila (ker ima ta zapis podpis „novinar D.A.“), češ da zapis prizadetega samega ne more veljati kot verodostojen dokaz o dogodkih. Kljub temu lahko dokazuje, da je prosilec isto, kar je kasneje navajal v azilnem postopku, zatrjeval že takrat in to celo v nekem uradnem postopku. Četudi tožena stranka niti tega ne bi hotela sprejeti, češ da ni dokazana avtentičnost predloženega zapisa, bi pač tega zapisa ne upoštevala kot pisnega listinskega dokazila. Ni pa to tehten razlog za izmikanje presoji navedb prvega tožnika o tem dogodku v azilnem postopku, ki pomeni pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in hkrati tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožniki nadalje očitajo toženi stranki, da naj bi napačno presodila navedbe prvega tožnika o težavah zaradi novinarskega dela v izpodbijani odločbi na strani 27 (2. odstavek) do strani 29 (2. odstavek). V tej zvezi kot nesporna izpostavljajo dejstva, da je prvi tožnik pokazal svojo slabo časovno orientacijo, kar naj bi sicer bil na splošno pogost pojav tudi pri ljudeh v manj stresnih situacijah. Čeprav je izjavo Dicka Martya iz decembra 2010 prvi tožnik časovno umestil pol leta prezgodaj in v tej zvezi še pretenciozno izjavil, da je on prvi in edini o tem poročal na Kosovu, naj iz tega ne bi sledilo, da on o tem sploh ni poročal in zaradi tega ni imel težav, kakršne opisuje. Slednje naj bi bile predvsem posledica tega, kako naj bi on o tem poročal in kako drugi kosovski mediji. Tožniki v tej zvezi očitajo toženi stranki, da naj bi se presoji resničnosti oziroma verjetnosti teh njegovih navedb izognila in da je zaradi dveh prosilčevih napačnih navedb v zvezi s poročanjem o Dicku Martyu napačno izpeljala sklep, da že samo glede na to dvoje „prosilcu ni mogoče verjeti, da je bil na Kosovu novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva)“. V tej zvezi tožniki izpostavljajo, da naj prvi tožnik ne bi nikoli trdil, da bi bil raziskovalni novinar. Tožena stranka naj bi že zgolj na podlagi tega zavračala „//..tudi vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o varnostni situaciji novinarjev na Kosovu ter svobodo novinarskega poročanja na Kosovu preko pooblaščencev predložil prosilec..//“„//...ker so bile prosilčeve navedbe o novinarskem delu in težavami, povezanimi z njimi, spoznane za lažne oziroma zavajajoče...//“. V tej zvezi tožniki kot lažno in zavajajočo označujejo slednjo citirano trditev tožene stranke, ker naj o resničnosti ali verjetnosti teh prosilčevih navedb tožena stranka ne bi opravila nikakršne presoje. V zvezi z njeno ugotovitvijo „//...da se prosilčeve navedbe o tem, da so ga na Kosovu preganjali pripadniki ANA oziroma AKSH, nimajo podlage v preučenih informacijah in ne morejo verjeti..//“ tožniki menijo, da gre za potvarjanje, češ da je malo pred tem zapisano, da prosilec „//...ni znal pojasniti, kdo bi to bil..//“ in da je „//...zgolj predvideval, da bi ga lahko napadali pripadniki ANA...//“, kar naj bi sama tožena stranka pretvorila v trditev. V zvezi z njeno ugotovitvijo, da „//...ne more verjeti prosilcu, da je bil politično aktiven do te mere, da je imel zaradi te aktivnosti na Kosovu kakršnekoli težave...//“, tožniki opozarjajo, da je sam prvi tožnik izpovedal, da jih ni imel, medtem ko naj bi tožena stranka kot zavračanje domnevnih njegovih navedb navajala prav to, kar naj bi v resnici trdil prosilec. S tem, ko zavrača, da bi bil prosilec preganjan zaradi politične pripadnosti, ob tem prizna kot resnično tisto, kar drugje zavrača, češ da bi imel težave zaradi svojega novinarskega dela, kar naj bi predstavljalo očitno protislovnost v argumentaciji in dodatno kršitev pravil postopka. Kar se tiče presoje informacij o izvorni državi naj bi šlo po mnenju tožnikov za pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja in procesne kršitve, ker naj bi informacije, ki so jih predložili tožniki, kolikor podpirajo navedbe tožnikov, tožena stranka v odločbi zavračala na tako pavšalen način, da naj bi bil daleč od nepristranskega ugotavljanja dejanskega stanja s stopnjo zanesljivosti: v zvezi s prvim poročilom OSCE (december 2011) navede le, da se je do tega poročila že opredelila, čeprav se ni in je izpustila del, na katerega so tožniki opozorili že v dopisu po pooblaščencih z dne 28. 3. 2012 (opomba št. 49, stran 12), ki ga citirajo tudi v tožbi. Številna ostala poročila, ki jih našteva v petih alinejah na straneh 32 do 33, označuje bodisi kot nerelevantna ali brezpredmetna: nekatera zato, ker so že preučena novejša poročila istih virov, nekatera pa zato, ker prvemu tožniku „//...ne gre verjeti glede njegovega novinarskega udejstvovanja..//“ ali „//...da je do incidenta z E. sploh prišlo...//“. Po mnenju tožnikov gre zato v tem delu za napačno uporabo materialnega prava, ker menijo, da je verodostojnost navedb prosilcev po 21. členu ZMZ treba presojati tudi glede na njihovo skladnost z informacijami o izvorni državi. V zvezi z navedbo v izpodbijani odločbi, da „//...prosilcem ni mogoče verjeti, da so bili na Kosovu preganjani zaradi svoje bošnjaške narodnosti do te mere, da so državo morali zapustiti...//“, tožniki opozarjajo, da niso trdili, da so bili preganjani samo zaradi svoje bošnjaške narodnosti, ampak zaradi tega v povezavi z novinarsko dejavnostjo prvega tožnika, do česar naj se tožena stranka sploh ne bi opredelila in naj bi se temu bistvenemu vprašanju izmaknila. Kot neutemeljeno in neprepričljivo označujejo tudi navedbo v izpodbijani odločbi, da zaradi informacije o primerih ustreznega policijskega ukrepanja trditve tožnikov o drugačnem ravnanju v njihovem primeru „//...ne morejo držati...//“ in da „//...bi v primeru obstoja kakršnihkoli napadov ali incidentov zaščito države zagotovo dobili...//“. Kot ključno vprašanje, ki naj bi bilo v izpodbijani odločbi napačno razrešeno, izpostavljajo vprašanje, ali je do napadov in incidentov, ki jih navajajo tožniki, res prišlo ali ne. Če jih res ne bi bilo, potem kot odvečno označujejo odločanje tožene stranke o vprašanju, ali bi policija zagotovo ustrezno ukrepala ob tem.

17. Sodišču tožniki predlagajo, da odloči po opravljeni glavni obravnavi in izvede dokaze z zaslišanjem prvih dveh, oziroma po potrebi prvih štirih tožnikov, ter z zaslišanjem priče N.N., Fond za humanitarno pravo, Beograd, ki ima največji obseg zbrane dokumentacije o položaju Bošnjakov na Kosovu.

18. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) skupaj z upravnim spisom predložila odgovor na tožbo, v katerem prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi v celoti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z dokumentom „Pritožba izbornom panelu za žalbe i predstavke Republike Kosovo“ z dne 28. 12. 2010, brez podpisa in žiga, ki so ga tožniki predložili hkrati s tožbo, predlaga, da se ga obravnava kot nedopustno tožbeno novoto, ker je sam prvi tožnik kot razlog, da ga ni predložil že prej, navedel, da je po vsebini enak fotokopiji zapisa, ki je bila predložena že ob podaji prošnje, oštevilčenega s številko 09003 0990 z datumom 23. 12. 2010. Do slednje pa se je, kot izpostavlja tožena stranka, opredelila že v izpodbijani odločbi.

19. Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo o zakonitosti izpodbijane odločbe in jo je odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka s sodbo št. I U 1627/2012-8 z dne 26. 6. 2013. Vendar je le-to po pritožbi tožene stranke Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom št. I Up 304/2013 z 29. 8. 2013, ker je za razliko od sodišča prve stopnje ocenilo dokazno oceno tožene stranke kot logično preverljivo in obrazloženo, vključno z njeno dokazno oceno dokaza – listine št. 09003 0990 z datumom 23. 12. 2010, do katerega se je tudi opredelila.

20. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

21. V ponovljenem postopku je sodišče odločilo po dne 6. 12. 2013 opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku sodišče izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem prvega tožnika in druge tožnice ter vpogledalo listine v spisu. Kot nepotrebna je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče N.N. iz Fonda za humanitarno pravo Beograd, Republika Srbija, ter za ponovno zaslišanje prvega tožnika, medtem ko je dokazni predlog z vpogledom listine, sestavljene v tujem jeziku brez priloženega slovenskega prevoda, to je tožbene priloge A3 zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto, upoštevajoč določilo 52. člena ZUS-1. Po tej določbi namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno pomeni, da morata biti kumulativno izpolnjena oba predpisana zakonska pogoja iz 52. člena ZUS-1, če naj sodišče v upravnem sporu dopusti navajanje novih dejstev in novih dokazov. Vendar pa, kar se tiče dokaznega predloga za izvedbo dokaza z vpogledom tožbene priloge A3, v tožbi takšnih razlogov, ki bi utegnili voditi k zaključku, da če(tudi) je predlagani dokaz že obstajal v času odločanja (na prvi stopnji postopka) pred izdajo sedaj izpodbijanega upravnega akta in da bi ga naj upravičeno ne bilo mogoče predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, tožniki sploh niso niti zatrjevali, niti kakorkoli drugače izkazovali ali uveljavljali. Zato je v tej zvezi sodišče njihov predlog zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Sodišče namreč tudi sicer v upravnem sporu v skladu z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1 na glavni obravnavi izvaja dokaze le kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. 22. Na glavni obravnavi dne 6. 12. 2013 je prvi tožnik, ko je bil pred sodiščem ustno zaslišan, med drugim izpovedal, da ima dokončano dveletno višjo šolo, tako da je po stroki novinar – žurnalist in je bil, preden je zapustil izvorno državo, redno zaposlen na radiu F. na delovnem mestu spiker - novinar, z mesečno neto plačo 370,00 EUR za 8-urno dnevno delovno obveznost, pri istem delodajalcu pa je bil zaposlen vse od leta 2001 od njegove ustanovitve. Navedel je še, da se je dodatno ukvarjal še s „privatnim biznisom“, in sicer je imel kiosk s hitro prehrano pri Osnovni šoli v M. ter še neko kavarno, ki pa mu razen izgube ni prinašala ničesar, zato jo je hitro zaprl, vendar pa se je z dejavnostjo hitre prehrane, ki jo je v glavnem vodila njegova žena, ki mu je pomagala, ko je bil on zaseden, ukvarjal daljše obdobje 5 do 6 let pred prihodom v Slovenijo ter s tem zaslužil približno 60.000,00 EUR, tako da si je lahko zgradil novo trinadstropno hišo, v celoti pa je plačal tudi ilegalen prevoz iz Kosova do Slovenije za vso svojo družino, in sicer ženo, otroke in mater, vse od M. do Ljubljane v znesku 8.000,00 EUR, in sicer preko Albanije in Italije, ki je trajal približno 3 - 4 dni, ker so enkrat prenočili v Albaniji, enkrat pa v Italiji. Na posebno vprašanje, ali je v upravnem postopku imel možnost odgovoriti na navedbe, ki jih je podala njegova žena na zaslišanju v upravnem postopku, je prvi tožnik odgovoril da ne, ko pa mu je bilo predočeno, da je bil po ženinem ustnem razgovoru le en dan pozneje prvi tožnik navzoč kot zakoniti zastopnik na ustnem razgovoru z njegovim sinom B.A. dne 19. 3. 2012, na katerem je bil s strani uradne osebe soočen z izjavami svoje žene, ki jih je podala en dan prej, je prvi tožnik odgovoril, da ne razume, kako je bil soočen oziroma seznanjen, naknadno pa je še dodal, da ni bil navzoč na ženinem intervjuju, tako da ni imel možnosti, da odgovori na kakšna vprašanja in trdi, da s tem ni bil soočen.

23. Ko je bila na glavni obravnavi dne 6. 12. 2013 pred sodiščem zaslišana druga tožnica, je med drugim izpovedala, da ima dokončano osnovno šolo in da nikoli ni imela redne zaposlitve, pač pa se je profesionalno ukvarjala zgolj s hitro prehrano, kar sta vedno delala skupaj z možem, in na posebno vprašanje, koliko časa sta se ukvarjala s hitro prehrano, izpovedala, da približno eno leto in pol do 2 leti. Glede rojstnih krajev in datumov rojstva njenih otrok je odgovorila, da je bil sin B.A. rojen ... 1997 v kraju L., Kosovo, C.A. rojena ... 1999 v Ž., Črna Gora, Č.A. pa ... 2008 v kraju Z., Srbija. Posebej vprašana je izpovedala, da leta 1999 na Kosovu ni bilo mogoče roditi, ker je bila vojna in se ni dalo priti do bolnišnice, leta 2008 pa zato, ker ji Albanci niso hoteli pomagati kot Bošnjakinji, ker smatrajo, da so Bošnjaki isto kot Srbi, ker ne govori albansko, kar bi morala, če bi se hotela obrniti na kakršnokoli ustanovo.

24. Na posebno vprašanje, ali so v času, ko so bivali v Črni Gori in v Srbiji, iskali kakršnokoli zaščito pri srbskih in črnogorskih oblasteh, je druga tožnica odgovorila, da so jim pomagali samo toliko, da je tam rodila in da si je opomogla po porodu, kar je trajalo obakrat približno po 10 dni. Na vprašanje, ali je imela takrat, ko je na Kosovu rodila prvega otroka, kakšne težave pri porodu, je odgovorila, da takrat težav ni imela, da pa so bili takrat na Kosovu še Srbi.

25. Na posebno vprašanje o sinovem počutju sedaj, ko je v Sloveniji in o njegovih morebitnih sedanjih zdravstvenih težavah ter da sodišču opiše, kakšne zdravstvene težave je imel prej, in sicer neposredno po opisanem napadu na Kosovu, je odgovorila, da je sedaj vse super dobro, da se dobro počuti in normalno obiskuje srednjo šolo, je v šoli uspešen in se nič več ne boji, da bi ga kdo napadel, lansko leto 2012 pa je bil nervozen, zamišljen in se je stalno česa bal, sedaj pa si je opomogel. Na posebno vprašanje je še izpovedala, da njen sin v Sloveniji ni nikoli prejemal kakršnekoli medicinske pomoči ali obiskal zdravnika, prej pa je imel pretres možganov, ker so ga udarili s kovinsko palico po glavi na Kosovu. Na vprašanje, ali je bil neposredno po tistem dogodku na Kosovu, ko je dobil poškodbo s kovinsko palico po glavi, takrat zdravstveno oskrbljen in kako, je odgovorila, da je bil tedaj v bolnici, kjer so mu obvezali glavo in mu dali neke injekcije ter infuzijo, kasneje pa so ga odpustili domov; ta bolnišnična oskrba je trajala 2-3 ure, dokler je prejemal infuzijo. Na vprašanje, kdo ga je tedaj pripeljal domov, je prva tožnica odgovorila, da njen mož, in na nadaljnje vprašanje, ali je potem bil sin še kdaj na kontroli v bolnišnici, je odgovorila, da ne, ker so jim rekli, da ga lahko sami previjajo doma, pogosto pa ga je bolela glava, bil je brez moči in se ni dobro počutil. 26. Na nadaljnje vprašanje, ali je tedaj sin zaradi teh glavobolov obiskal zdravnika, je druga tožnica odgovorila, da ne in da so mu doma kar sami dajali tablete proti glavobolu. Na posebno vprašanje, ali so ta napad prijavili policiji in kako je policija ukrepala, pa je odgovorila, da so bili policiji prijavljeni vsi napadi, policija pa temu ni posvečala pozornosti ter da je vse že zapisano, kje, kdaj in zakaj se je zgodilo.

27. Ko ji je bilo predočeno, da je na 8. strani zapisnika o zaslišanju B.A. zapisano vprašanje uradne osebe njegovemu očetu in možu druge tožnice, sedaj prvemu tožniku, zakaj nista ne on in ne njegova žena omenjala, da je bilo sina vendarle treba včasih peljati k zdravniku in je oče takrat rekel, da dotlej o tem ni bil vprašan, takrat pa je odgovoril:“Enkrat sem ga peljal, ker sem moral sam na previjanje glave“, je druga tožnica odgovorila: “Ne, nikakor ni šel k zdravniku. Po tistem, ko je bil v bolnišnici, več ni šel k zdravniku.“

28. Ko ji je bilo nadalje predočeno, da iz zapisnika osebnega razgovora njenega sina B.A. izhaja, da naj bi celo večkrat po napadu z železno palico odšel k zdravniku, vozili pa naj bi ga sosedje, včasih pa tudi oče, kar je na samem zaslišanju njegov oče tudi potrdil, da ga je vsaj enkrat peljal tudi on, pa je tožnica odgovorila: „Rekla sem, da se ga ni vodilo v bolnico, marveč v zdravstveni dom.“ Ko ji je bilo nadalje predočeno, da iz zapisnika osebnega razgovora njenega sina na strani 7 in 8 izhaja, da je njen sin sam izrecno izjavil, da je imel preglede na urgenci v L., se pravi točno tam, kjer so ga prvič sprejeli, medtem ko prva tožnica trdi, da ni več obiskoval bolnišnice, pa je prva tožnica odgovorila, da so ga prvič odpeljali na urgenco v bolnico v L., potem pa so ga peljali v Zdravstveni dom v M. ter da „on pač ni vedel, kaj je to zdravstveni dom in kaj urgenca, saj je vendar bil pod stresom“.

29. Na nadaljnje vprašanje, ali je njen sin imel kakršnekoli težave s sprejemom na urgenco oziroma z nadaljnjimi zdravstvenimi pregledi, glede na to, da tožniki ne znajo albansko, je druga tožnica odgovorila, da ne, ker je pri tem pomagal sosed, ki zna albansko.

30. Ko ji je bilo predočeno, da je glede napada na njenega sina druga tožnica izjavila, da policija ni ukrepala, medtem ko iz zapisnika o zaslišanju njenega sina na strani 7 izhaja, da je prišel policist k tožnikom na dom in vzel izjavo ter da je to bilo kmalu po napadu, je druga tožnica odgovorila, da so vzeli izjavo od sina in moža, vendar niso nič ukrenili, da bi jih zaščitili, pooblaščenka toženke pa je ob tem odgovoru izrecno protestirala zaradi prišepetavanja odgovorov drugi tožnici s strani njenega pooblaščenca.

31. Na nadaljnje vprašanje, ali je imel njen mož kakšno okrepčevalnico fast-fooda, v kateri ona ni delala, je druga tožnica odgovorila, da kjerkoli je delal on, sta delala oba skupaj z drugo tožnico. Ko pa ji je bilo predočeno, da je sama rekla, da so se s fast-foodom ukvarjali zgolj poldrugo leto oziroma 2 leti, njen mož pa je izjavil, da se je s fast-foodom ukvarjal 5 do 6 let pred odhodom iz izvorne države, je druga tožnica odgovorila, da se to nanaša na že omenjeni kiosk s hitro prehrano pri šoli, da sta tam delala leto in pol do 2 leti. Na nadaljnje vprašanje, zakaj je potem na osebnem razgovoru sama rekla, da je v fast-foodu pri šoli delala zgolj 9 mesecev, pa je odgovorila, da so bili oni vendar pod stresom, saj so pravkar prišli in so se morali potem urediti, si urediti spomin po smislu. Ko ji je bilo nato predočeno, da je bil tisti osebni razgovor z njo opravljen več kot 1 leto po njihovem prihodu v Slovenijo in je tedaj celo navedla točne datume, od katerega dne in do katerega dne je delala v okrepčevalnici pri šoli, pa je druga tožnica odgovorila, da je to mogoče že res, ampak da se človek ne more zavedati vsega, kako in kaj je bilo, glede na to, kaj so doživeli, pa je težko vedeti vse podrobnosti.

32. Sodišče na podlagi dne 6. 12. 2013 na glavni obravnavi opravljenega ustnega zaslišanja prvega tožnika in druge tožnice, kot so predhodno povzete pod točkami 22 do 31, ugotavlja, da se izjave tožnikov o številnih okoliščinah v zvezi z njihovim življenjem na Kosovu od leta 1999 dalje, vključno z obdobjem, prebitim leta 1999 v Črni Gori in 2008 v Srbiji, kjer tožniki, kot se je prepričalo sodišče na glavni obravnavi dne 6. 12. 2013, kljub zatrjevani ogroženosti na Kosovu zaradi bošnjaške manjšinske narodnostne pripadnosti, niso iskali zaščite, prav tako kot je niso poskušali poiskati v Italiji, v katero so pripotovali iz Albanije z ladjo in nato pot po kopnem nadaljevali s kombiniranim vozilom v Slovenijo leta 2011, torej v obdobju, ki ga kot relevantnega uveljavljajo sami tožniki, še zlasti pa v zvezi s ključnim dogodkom za njihov odhod leta 2011 s Kosova – napadom pred sinovo šolo, medsebojno bistveno razlikujejo ali pa so si medsebojno celo nasprotujoče in izključujoče, razlikujejo pa se tudi od njunih predhodno med upravnim postopkom podanih izjav ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito in izjav v zapisnikih njunega ustnega zaslišanja v upravnem postopku, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, o čemer se je sodišče prepričalo na glavni obravnavi dne 6. 12. 2013. 33. Sodišče je po preučitvi vseh v postopku izvedenih dokazov presodilo, da je odločitev tožene stranke glede na razloge, ki so jih v upravnem postopku uveljavljali tožniki, pravilna in zakonita. Zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, zakaj tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne zaščite, so po presoji sodišča pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, prav tako pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje glede na izjave tožnikov v njihovih prošnjah in na ustnih zaslišanjih, ki imajo dokazno veljavo javne listine v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZMZ, tako da je bilo na njihovi podlagi mogoče sprejeti izpodbijano odločitev.

34. Ker so kot razlog za priznanje mednarodne zaščite tožniki uveljavljali strah pred preganjanjem zaradi svoje bošnjaške etnične pripadnosti in novinarske poklicne dejavnosti prvega tožnika, je tožena stranka pravilno med upravnim postopkom sama pridobila številne aktualne informacije, poročila in članke glede položaja Bošnjakov na Kosovu, s poudarkom na položaju v M., domačem kraju tožnikov, in jih pravilno v skladu s 1., 3. in 4. odstavkom 9. člena ZUP posredovala pisno tudi tedanjim pooblaščencem tožnikov. S tem jim je dala namreč možnost, da podajo svoje mnenje in pripombe glede poslanih poročil. V svoji obrazložitvi se je opredelila tudi do informacij, ki so jih v tej zvezi predložili tožniki, njihove prošnje pa je po združitvi v en sam skupen postopek pravilno zavrnila, ker je utemeljeno ocenila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne oblike zaščite po določbah 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ na podlagi dejanskega stanja, ki ga podrobno in sistematično navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta. Na tej dejanski podlagi je pravilno zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, ki se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Prav tako je pravilno zaključila, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ki se na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Zato sodišče teh razlogov, da se izogne ponavljanju, še ne navaja ponovno, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

35. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka pravilno zaključila, da tožniki, ki so kot Bošnjaki pripadniki večinskega bošnjaškega prebivalstva v njihovem domačem kraju M., istočasno pa tudi pripadniki narodnostne manjšine na območju Republike Kosovo, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega izmed dveh statusov po določilih 2. ali 3. odstavka 2. člena ZMZ zaradi razlogov, ki jih je za svojo odločitev obširno in razumljivo obrazložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, kar je ugotovilo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013, iz katerega med drugim izhaja, da je tožena stranka po opravljenih razgovorih s tožniki ob odsotnosti vsakršnih dokazil v zvezi z zatrjevanimi dogodki logično prepričljivo zaključila, da jim ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili, stvar dokazne ocene pa je, ali jim tožena stranka po izvedenem postopku verjame, da je bil prvi tožnik novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva), ali ne. V svoji dokazni oceni je dokaze – izjave tožnikov ocenila tako, da je zaradi njihove neskladnosti oziroma celo nasprotujočih izjav na njihovi podlagi zaključila, da ne verjame, da je bil prvi tožnik novinar (v smislu raziskovalnega novinarstva) in da zato posledično ne verjame, da je bil deležen takih groženj, zaradi katerih je moral iz tega razloga s celo družino zapustiti izvorno državo, oziroma, da ne verjame, da so se omenjeni dogodki zares zgodili, njena dokazna ocena pa temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi, preverljivi in prepričljivi, pri čemer vprašanje položaja novinarjev na Kosovu za odločitev ni relevantno glede na stališče, da prvemu tožniku ne verjame, da je bil novinar, čeprav to veže na raziskovalno novinarstvo; pravilno, obrazloženo in logično pa se je opredelila tudi do dokaza – listine s št. 09003 0990 z datumom 23. 12. 2010 ter navedla svoje razloge, zakaj tega dopisa ne sprejema kot verodostojen dokaz, zaradi česar se kot napačen izkaže očitek o preuranjenosti njene odločitve, kot tudi zaključka, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito.

36. Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

37. Sodišče kot pravno nerelevantne zavrača vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na citiranje različnih odlomkov, ki z odločitvijo v konkretni zadevi nimajo nobene povezave, medtem ko se večina ugovorov nanaša na ocenjevanje verodostojnosti tožnikov in napačno uporabo 21. člena ZMZ. Kar se tiče slednjega, sodišče ni sledilo navedbam tožnikov o ustavni spornosti 3. odstavka 21. člena ZMZ, saj sodišče nasprotno meni, da navedena določba ni protiustavna in je skladna z Direktivo Sveta 2004/83/ES (Kvalifikacijska direktiva). Določba 3. odstavka 21. člena ZMZ je v slovenski pravni red prenesena iz določbe 5. točke 4. člena Kvalifikacijske direktive. Kar pa zadeva preostale sicer obširno razčlenjene tožbene navedbe, pa sodišče dodatno na njih ne odgovarja izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, saj je sodišče vsebinsko na vse odločilne oziroma nosilne tožbene navedbe že odgovorilo, kot izhaja iz njegove obrazložitve pod točkami 22 do 35, saj tudi po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-590/05) ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih (kot je obravnavani) tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 369/2013 z dne 27. 11. 2013).

38. Sodišče je iz opisanih razlogov zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.