Jedro

Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako že iz tega razloga ni mogoče slediti pavšalnim trditvam tožeče stranke, da bi bila lahko predpogodba sklenjena že na sestanku 27. 9. 2013 in pogodba v naslednjem tednu. Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi se lahko z ostalimi upniki v tako kratkem času dogovorila o poplačilu dolgov in izbrisu obremenitev iz zemljiške knjige. Še posebej to velja glede na dejstvo, da je bil že pred sestankom na O. s strani upnikov tožeče stranke vložen predlog za začetek stečajnega postopka, kar kakršnekoli dogovore o poplačilu zaradi grožnje izpodbojnosti še otežuje.

Izrek

I. Pritožbi zoper stroškovni del se delno ugodi in se 2. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 9.647,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.278,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 2.550.000,00 EUR s pripadki (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 10.101,90 EUR s pripadki (2. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna povrniti zatrjevane škode, ker niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti države. Odločilo je, da ravnanje davčnega organa ni bilo protipravno ter da ni podana niti vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo njeno pravico do izjave ter njene ustavne pravice, ker ni zaslišalo A. A. in ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da je navedbe v vlogi z dne 26. 11. 2019 (list. št. 245 in 246) o nastanku in višini škode zmotno štelo kot prepozne. Trdila je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o bistvenih okoliščinah glede obstoja protipravnosti pri izdaji sklepa o začasnem zavarovanju ter da je posledično zmotno presodilo, da protipravnost v tem delu ni podana. Vztrajala je, da je davčni organ ravnal protipravno, ker po poplačilu davčnih obveznosti odmerjenih z odmerno odločbo v zemljiški knjigi ni predlagal izbrisa zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno zaključilo, da vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem davčnega organa in nastalo škodo ne obstaja. Nasprotovala je odločitvi o stroških postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških postopka je delno utemeljena.

**_K odločitvi o pritožbi proti glavni stvari_**

5. Davčni organ je s sklepom št. DT-0012 z dne 14. 7. 2010 začel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: davčni nadzor) nad tožečo stranko. Med postopkom davčnega nadzora je davčni organ 30. 6. 2011 zaradi zavarovanja plačila davčne obveznosti, ki bo odmerjena na podlagi opravljenega davčnega nadzora, izdal sklep o začasnem zavarovanju št. DT-0011 (priloga B47, v nadaljevanju: sklep o zavarovanju). Z njim je tožeči stranki prepovedal razpolaganje z nepremičninami v katastrskih občinah X., Y. in Z. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin je bila na podlagi sklepa o zavarovanju vpisana v zemljiško knjigo.

6. Po opravljenem postopku davčnega nadzora je davčni organ 27. 7. 2011 izdal odločbo št. DT-0013 (priloga B55, v nadaljevanju: odmerna odločba). Z odmerno odločbo je tožeči stranki odmeril dodatne davke in prispevke. Proti odmerni odločbi je tožeča stranka vložilo pritožbo in nato sprožila upravni spor. Zadeva je bila pravnomočno zaključena šele z odločbo I U 328/2016-11 z dne 4. 10. 2016. Višina odmerjenih davkov in prispevkov je navkljub vloženim pravnim sredstvom tožeče stranke ostala nespremenjena.

7. Ne glede na vložena pravna sredstva so bili davki in prispevki odmerjeni z odmerno odločbo 6. 7. 2012 poplačani na podlagi izvršbe na denarna sredstva tožeče stranke. Davčni organ po prejemu plačila odmerjenih davkov in prispevkov ni izdal sklepa o sprostitvi zavarovanja in niti ni v zemljiški knjigi predlagal izbrisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. To je storil šele po pozivih tožeče stranke, in sicer je 24. 12. 2015 izdal sklep št. DT 0034 (priloga B40; v nadaljevanju: sklep o sprostitvi), s katerim je sprostil zavarovanje. Ta sklep je bil podlaga za izbris zaznambe prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi.

8. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala, ker septembra 2013 zaradi neutemeljeno vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami v zemljiški knjigi ni mogla skleniti prodajne pogodbe za prodajo nepremičnin v katastrski občini X. v skupni vrednosti 4.200.000,00 EUR. Trdila je, da škodo predstavlja razlika v vrednosti dotičnih nepremičnin v letu 2016 in vrednosti, po kateri bi lahko te nepremičnine prodala septembra 2013. 9. Po določilu 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS)2 ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (odškodninska odgovornost države). Ker je določilo o odškodninski odgovornosti države v URS podnormirano je treba pri presoji obstoja odškodninske odgovornosti države uporabiti določila zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ)3 za nastanek odškodninske odgovornosti države v 131. členu poleg protipravnosti ravnanja terja še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo.4 Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države morajo biti vse navedene predpostavke izpolnjene kumulativno. To pomeni, da če ena predpostavka ni izpolnjena, odškodninska odgovornost države ni podana. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih treh navedenih predpostavk je na tožeči stranki, obstoj krivde pa se domneva.5

10. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je davčni organ pri izdaji sklepa o zavarovanju ravnal protipravno, ker pri njegovi izdaji ni upošteval vseh pravno odločilnih okoliščin, ker sklep ni bil obrazložen in ker je bil nesorazmeren glede na premoženjsko stanje tožeče stranke ob njegovi izdaji. Sodišče prve stopnje je v točkah 52 do 56 obrazložitve sodbe zadostno, logično in pravilno pojasnilo, zakaj protipravnost ravnanja tožeče stranke pri izdaji sklepa o zavarovanju ni podana. Pritožbeno sodišče se razlogom sodišča prve stopnje pridružuje in še dodaja.

11. Davčni organ je v okviru določil Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2),6 ki so veljala v času izdaje sklepa o zavarovanju (111., 114. in 119. člen ZDavP-2),7 imel pravico, da zavaruje plačilo pričakovane bodoče davčne obveznosti. Katero sredstvo zavarovanja in v kakšnem obsegu bo zavaroval pričakovane davčne obveznosti, pa je bilo ob upoštevanju načela sorazmernosti v diskreciji davčnega organa (prvi odstavek 111. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 142. členom ZDavP-2).

12. Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, _ultima ratio_ in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.8

13. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tok vzročne zveze. Opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med morebitno napako davčnega organa in škodo, če je napaka odpravljiva in bi se stranka s tem škodi izognila. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) namreč vrednostno pretehta protipravno ravnanje davčnega organa.9

14. Tožeča stranka je proti sklepu o zavarovanju skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZDavP-2 imela možnost vložiti pritožbo. Na to je bila opozorjena v pravnem pouku sklepa o zavarovanju. Tožeča stranka te možnosti za zavarovanje svojih pravic ni izkoristila. Ker bi torej tožeča stranka, v primeru, da bi se njene trditve o neupoštevanju vseh pravno odločilnih okoliščin pri izdaji sklepa o zavarovanju, o neobrazloženosti sklepa in o njegovi nesorazmernosti, izkazale za utemeljene, lahko že v davčnem postopku s pritožbo dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev neutemeljenosti sklepa o zavarovanju, sedaj v tem postopku z očitki, da davčni organ pri odločitvi ni upošteval vseh pravno odločilnih dejstev, da sklep ni obrazložen in da je zavarovanje glede na pričakovano davčno obveznost nesorazmerno, ne more uspeti. Na odločitev ne vpliva niti okoliščina, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2), saj bi bile posledice sklepa (tudi zaznamba prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi) v primeru uspešne pritožbe odpravljene. Glede na vse navedeno je tako pretrgana vzročna zveza med s strani tožeče stranke zatrjevanim protipravnim ravnanjem davčnega organa pri izdaji sklepa o zavarovanju in zatrjevano škodo.

15. Upoštevajoč pojasnjeno dejstva, ki po stališču tožeče stranke kažejo na protipravnost sklepa o začasnem zavarovanju, za odločitev v tem postopku niso pravno odločilna. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP). Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do navedenih trditev tožeče stranke ni opredelilo, ni kršilo določil pravdnega postopka (kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Iz določila prvega odstavka 121. člena ZDavP-2 izhaja, da zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Tako je odločil tudi davčni organ v II. točki izreka sklepa o zavarovanju. Zavarovanje se ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane (prvi odstavek 122. člena ZDavP-2). Iz navedenega odstavka izhaja tudi obveznost davčnega organa, da zavarovanje nemudoma sprosti, ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati. Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve se iz zemljiške knjige izbriše na predlog davčnega organa (tretji odstavek 119. člena ZDavP-2).

17. S prepovedjo razpolaganja z nepremičninami je bilo v tem primeru skladno z določilom II. točka izreka sklepa o zavarovanju zavarovano le poplačilo bodoče davčne obveznosti, ki bo odmerjena v postopku davčnega nadzora. Torej davčne obveznosti, ki je bila nato odmerjena z odmerno odločbo, ne pa tudi morebitne druge kasneje nastale davčne obveznosti. Davčna obveznost po odmerni odločbi je bila na podlagi izvršbe po sklepu o izvršbi na denarna sredstva tožeče stranke št. DT 00-04 z dne 22. 2. 2012 (priloga A5) v celoti poplačana dne 6. 7. 2012. To je davčni organ potrdil v sklepu o ustavitvi postopka izvršbe na premičnine št. 00-08 (00-15) z dne 23. 7. 2012 (priloga A8)10 in tudi v sklepu o sprostitvi zavarovanja. Vložena pravna sredstva s strani tožeče stranke namreč skladno z določilom tretjega odstavka 111. člena ZDavP-2 niso zadržala izvršitve odmerne odločbe.

18. Zato bi moral davčni organ po prejemu poplačila zavarovane davčne obveznosti skladno z določilom prvega odstavka 122. člena ZDavP-2 in II. točke sklepa o zavarovanju nemudoma sprostiti zavarovanje in zemljiški knjigi predlagati izbris prepovedi razpolaganja pri nepremičninah tožeče stranke. Ker tega davčni organ ni storil, je pravilno stališče tožeče stranke, da bi bila v tem delu lahko podana protipravnost ravnanja davčnega organa, če bi to ravnanje predstavljalo kvalificirano protipravnost, ki je potrebna za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker pa v obravnavanem primeru ne obstaja vzročna zveza med zatrjevano protipravno opustitvijo davčnega organa in zatrjevano škodo, tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti. Vzročna zveza je namreč podana, če je nastanek škode posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja oziroma protipravne opustitve. Za nastanek škode, je po teoriji adekvatne vzročnosti pravno upoštevan tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do določene škodne posledice (pravno relevantni vzrok).

20. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da namen sestanka na O. 27. 9. 2013 ni bil sklenitev predpogodbe o prodaji nepremičnin v katastrski občini X., kot je to trdila tožeča stranka. Pojasnilo je, da sta tako B. B. kot C. C. jasno in prepričljivo izpovedala, da je bil namen sestanka na O. dogovor o poplačilu dolga tožeče stranke v višini 680.000,00 EUR družbi v lasti B. B. To izhaja tudi iz elektronskih sporočil na prilogi A12. Pojasnilo je tudi, da je šele na tem sestanku B. B. zakonitemu zastopniku tožeče stranke predlagal poplačilo dolga s prodajo nepremičnin v katastrski občini X. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

21. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze nadalje pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013 (glej zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 8. 11. 2019, list. št. 218, 220 in 221). Tudi iz izpovedi C. C. izhaja, da je B. B. za svoje družbe pridobival le neobremenjene nepremičnine, saj je slednji v svoji izpovedi večkrat poudaril, da se je v primeru obremenjenosti nepremičnin pred nakupom stanje nepremičnin vedno uredilo tako, da so jih družbe B. B. v last pridobile neobremenjene (glej zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 8. 11. 2019, list. št. 232).

22. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako že iz tega razloga ni mogoče slediti pavšalnim trditvam tožeče stranke, da bi bila lahko predpogodba sklenjena že na sestanku 27. 9. 2013 in pogodba v naslednjem tednu (nekaj dni po sestanku). Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi se lahko z ostalimi upniki v tako kratkem času dogovorila o poplačilu dolgov in izbrisu obremenitev iz zemljiške knjige. Še posebej to velja glede na dejstvo, da je bil že pred sestankom na O. s strani upnikov tožeče stranke vložen predlog za začetek stečajnega postopka, kar kakršnekoli dogovore o poplačilu zaradi grožnje izpodbojnosti še otežuje.

23. Upoštevajoč vse navedeno tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzdržijo trditve tožeče stranke, da nepremičnin v septembru 2013 ni mogla prodati le zaradi vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami in niti da kasnejša sklenitev posla za B. B. ni bila sprejemljiva, kar naj bi kazalo na obstoj vzročne zveze med zatrjevano protipravno opustitvijo davčnega organa in zatrjevano škodo.

24. Poleg navedenega pa tožeča stranka ni niti trdila, da pri davčnem organu, ne bi mogla pravočasno doseči izbris zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami iz zemljiške knjige. Tožeča stranka bi namreč, ko je 27. 9. 2013 ugotovila, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana zaznamba prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede na to, da je bila davčna obveznost za zavarovanje katere je bilo ustanovljeno zavarovanje že plačana, lahko davčnemu organu nemudoma predlagala njen izbris. Ker tega ni storila, je glede na že pojasnjeno (glej točki 12 in 13 obrazložitve te sodbe) po presoji pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem davčnega organa in zatrjevano škodo. Kot opustitev pravnega sredstva je namreč v tej zvezi treba obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati napako davčnega organa, tako formalna kot neformalna, če so v praksi utrjena in običajna (ustno ali pisno opozorilo na napako, neformalen ugovor).11 V praksi je običajno, da oseba, ki opazi napako organa, na to organ nemudoma opozori To velja še toliko bolj, če je napaka organa v njeno škodo.

25. Tožeča stranka bi lahko že leta 2012, takoj po ugasnitvi davčne obveznosti, zahtevala in dosegla izbris zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami v zemljiški knjigi. Tega pa ni storila. Davčni organ je namreč v letu 2015 po prejemu zahteve tožeče stranke za sprostitev zavarovanja to storil v razumnem roku (v dobrem mesecu dni). Če bi tožeča stranka prej zahtevala sprostitev zavarovanja, bi bilo to tudi prej sproščeno in zaznamba prepovedi razpolaganja z nepremičninami prej izbrisana iz zemljiške knjige.

26. Pritožbene trditve, da zaradi zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninami na sestanku na O. 27. 9. 2013 ni bi sklenjen niti načelni dogovor predstavljajo pritožbene novote. Ker tožeča stranka ni pojasnila zakaj navedenih trditev med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni mogla podati, jih pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

27. Glede na vse navedeno tako vzročna zveza med očitano protipravno opustitvijo izbrisa zaznambe prepovedi razpolaganja iz zemljiške knjige po prejemu poplačila zavarovane terjatve in zatrjevano škodo, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ni podana.

28. Ker ni izpolnjena ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, odškodninska odgovornost države v tem primeru ni podana. Zato se sodišču prve stopnje do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ter do trditev in dokazov o višini zatrjevane škode skladno z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) ter določilom prvega odstavka 213. člena ZPP ni bilo treba opredeliti.

29. Upoštevajoč pojasnjeno v predhodnem odstavku je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil vrednost nepremičnin v letu 2016 (višino škode). Prav tako zaradi zavrnitve navedenega dokaznega predloga sodišču prve stopnje ni mogoče očitati vnaprejšnje dokazne ocene, da temelj odškodninske odgovornosti ne obstoji. Četudi bi izvedenec potrdil vse trditve tožeče stranke glede škode in njene višine, tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi odsotnosti vzročne zveze, kot ene izmed štiri predpostavk odškodninske odgovornosti države, ne bi bil utemeljen. Rezultat dokazovanja z izvedencem namreč v tem primeru ne bi privedel do drugačnega zaključka glede neobstoja vzročne zveze in s tem posledično tudi neobstoja temelja odškodninske odgovornosti države.12

30. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi ko je navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila z vlogo 26. 11. 2019 (list. št. 245 in 246), štelo kot prepozne (tretji odstavek 286. člena ZPP). Šele v navedeni vlogi je tožeča stranka prvič podala konkretne trditve o nastanku in višini škode. Trdila je, da je na podlagi prodajnih pogodb sklenjenih v letu 2018 za nepremičnine, ki bi jih lahko družbi B. B. prodala v letu 2013 za ceno 4.200.000,00 EUR, iztržila bistveno manj, le znesek v višini 2.700.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka s pogodbami o prodaji nepremičnin razpolagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Iz predloženih notarskih zapisov o prodaji nepremičnin v letu 2018 namreč izhaja, da so bili sklenjeni 27. 1. 2018, medtem ko je bil prvi narok v postopku šele 21. 12. 2018. Trditve tožeče stranke, da je za navedene pogodbe izvedela šele ob pričanju njenega zakonitega zastopnika D. D. pa ne vzdržijo resne presoje. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi upoštevanje navedenih vlog podaljšalo trajanje pravdnega postopka, saj bi bilo potrebno izvesti dodaten narok. Ne glede na vse navedeno pa tudi sicer očitana kršitev določil pravdnega postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke in neobstoja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

31. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka (pravico do izjave tožeče stranke) ter njene ustavne pravice, ker je zavrnilo predlog za zaslišanje priče A. A. Tožeča stranka je zaslišanje navedene priče predlagala, da bi se sodišče prepričalo o resničnosti trditev, da so bile nepremičnine v času sestanka na O. obremenjene z zaznambo prepovedi razpolaganja. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Poleg navedenega pa ga je lahko sodišče ugotovilo tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov v sodnem spisu.

32. Ker predlagana priča A. A. ni bila prisotna na sestanku, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogla neposredno zaznati vsebine dogovorov na sestanku. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, da bi bila navedena priča natančno seznanjena z vsebino sestanka. Da je bil na sestanku s strani B. B. izkazan interes za nakup nepremičnin v katastrski občini X. pa je bilo dokazano že na podlagi izjav obeh zaslišanih prič. Zato zaslišanje priče A. A. o teh dejstvih ni bilo potrebno.

33. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki proti odločitvi o glavni stvari niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

34. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**_K odločitvi o pritožbi zoper odločitev o stroških postopka_**

35. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da načelo končnega uspeha (loser pays) po katerem mora stranka, ki spor izgubi, nasprotni stranki plačati stroške postopka v tem primeru pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine po 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Trdila je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Cindrič in Beslić proti Hrvaški št. 72152/13 z dne 6. 9. 2016 presodilo, da je kršena pravica do zasebne lastnine, če mora stranka, ki je izgubila spor proti državi, slednji plačati stroške postopka. Kršitev naj bi bila podana, če državo zastopa državno odvetništvo, ki se financira s strani države, in če tožba, čeprav ji ni bilo ugodeno, ni popolnoma nerazumna in neosnovana. Trdila je, da je v tem primeru podana točno takšna situacija.

36. Pritožbeno sodišče se s stališčem tožeče stranke, da je glede stroškov postopka v tem postopku treba upoštevati navedeno odločbo ESČP, ne strinja. Tožeča stranka je namreč pri sklicevanju na navedeno odločbo ESČP spregledala še eno bistveno okoliščino na podlagi katere je ESČP presodilo, da je v primeru Cindrič in Beslić proti Hrvaški zaradi vseh okoliščin kršena pravica do zasebne lastnine. Poleg okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka, je namreč kot bistveno okoliščino ESČP izpostavilo še individualno finančno situacijo pritožnikov – fizičnih oseb, ki bi jo plačilo pravdnih stroškov še poslabšalo. Zato je odločilo, da v konkretnem primeru obsodba pritožnikov na plačilo celotnega zneska pravdnih stroškov zanju predstavlja nesorazmerno breme in kot takšno pomeni poseg v njuno pravico do zasebne lastnine.

37. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbenem postopku ni zatrjevala, da bi zaradi njenega slabega finančnega stanja plačilo stroškov pravdnega postopka zanjo predstavljajo nesorazmerno breme, tako za odločitev o dolžnosti plačila pravdnih stroškov v tem postopku odločba ESČP Cindrič in Beslić proti Hrvaški št. 72152/13 z dne 6. 9. 2016 ni uporabljiva.

38. ZPP v prvem odstavku 154. členu določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju kateri stroški se povrnejo stranki sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). V drugem odstavku 155. člena ZPP še določa, da če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške se taki stroški odmerijo po tarifi. Zakon o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv)13 v prvem odstavku 8. člena določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve. Glede na pojasnjeno je tako v tem primeru glede upravičenosti in višine pravdnih stroškov države treba upoštevati Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).14

39. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov vlog z dne 15. 1. 2019, 25. 1. 2019 in 15. 3. 2019 so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje toženi stranki navedenih vlog toženi stranki ni priznalo kot pripravljalnih vlog po tretjem odstavku tarifne številke 19 OT, temveč le kot strošek drugih vlog po tretjem odstavku tarifne številke 39 OT. Za vsako navedeno vlogo je toženi stranki priznalo 50 točk. Z vlogo z dne 15. 1. 2019 je tožena stranka sodišču dostavila večino manjkajočih listin, obrazloženo prosila za podaljšanje roka za predložitev preostalih manjkajočih listin ter podala svoje pravno naziranje. Z vlogo z dne 25. 1. 2019 je obrazloženo prosila za podaljšanje roka za predložitev manjkajočih listin. Z vlogo z dne 15. 3. 2019 pa je podala nov dokazni predlog v svojo korist, obrazložila zakaj tega dokaznega predloga pred prvim narokom ni mogla podati ter predložila izjavo priče. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje toženi stranki za navedene vloge pravilno priznalo stroške po tretjem odstavku tarifne številke 39 OT: druge obrazložene vloge.

40. Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki za narok z dne 7. 2. 2020 zmotno priznalo 1500 točk. Na navedenem naroku so bila namreč opravljena le procesna dejanja, zato je skladno z določilom tretje točke tarifne številke 20 OT tožena stranka upravičena le do 750 točk. Pritožbeno sodišče je posledično zmanjšalo tudi višino materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OZ za 7,5 točk (en odstotek od 750 točk). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upravičene pravdne stroške tožene stranke zmanjšalo za 757,5 točk, kar preračunano v evre ob vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 454,50 EUR.

41. Upoštevajoč pojasnjeno je pritožbeno sodišče 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo in je zaradi jasnosti izreka o stroških odločilo kolikšen pravilen celoten znesek mora plačati tožeča stranka toženi stranki (peta alineja 358. člena ZPP), tako da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.647,40 EUR (10.101,90 EUR minus 454,50 eur).

**_K odločitvi o pritožbenih stroških_**

42. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo proti glavni stvari ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

43. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke na podlagi 8. člena ZDOdv odmerilo v skladu z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po sodbi 2.550.000,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 3750 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT15 (47,5 točk), kar skupaj znaša 3.797,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.278,50 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.278,50 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 5 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 131. členu, str. 692 do 694. 6 Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji. 7 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri odločitvi upoštevalo določila ZDavP-2, ki so veljala v času izdaje posameznega sklepa. Zato se tudi pri sklicevanju na posamezna določila in njihovemu navajanju v obrazložitvi upoštevano stanje določil v relevantnem obdobju. 8 Primerjaj: III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009, II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, VSL II cp 1349/2011 z dne 8. 11. 2011, VSL II Cp 260/2011 z dne 26. 5. 2011 ter tudi: D. Možina, Odškodninska odgovornost države, v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 31; J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 206 in 207; E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 161; Jadek Pensa v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 26. členu, str. 295. 9 Glej opombo 8. 10 Sklep o izvršbi na premičnine je bil med drugim izdan tudi za poplačilo davčnih obveznosti tožeče stranke odmerjenih z odmerno odločbo. 11 Primerjaj: J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 206 in 207. 12 Primerjaj: VSRS Sklep II Ips 20/2017 z dne 4. 10. 2018. 13 Ur. l. RS, št. 23/2017. 14 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji. 15 Skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT je odvetnik upravičen do materialnih stroškov v višini 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk.