Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena veljavna pogodba o izvajanju stanovanjskih storitev, po kateri je tožnica dobaviteljem plačevala stroške obratovanja in vzdrževanja iz svojih lastnih sredstev namesto etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo 197. člen OZ, ki določa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši,ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, od njega pravico zahtevati povračilo.

Ker so objavljeni predpisi, kot je tudi zadevni pravilnik, znani vsem in veljajo za vse enako, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nepoznavanje ključa delitve stroškov obratovanja. Ker tožena stranka ni specifično ugovarjala načinu izračuna posameznih stroškov, je njen pavšalni ugovor, da ni bil upoštevan delilni načrt o delitvi stroškov, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se odmerjeni pravdni stroški v višini 640,40 EUR nadomestijo z zneskom 602,5 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 215123/2011 z 12. 1. 2012 razveljavilo v prvem odstavku izreka z znesek 212,68 EUR in v tem delu postopek ustavilo. Sicer je navedeni izvršilni sklep pustilo v veljavi; v prvem odstavku izreka za znesek glavnice v višini 2.283,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011 dalje ter v tretjem odstavku izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 80,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po prejemu sklepa o izvršbi dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 640,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) glede II. in III. točke izreka izpodbija tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na zmotno uporabo 197. in 776. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da v konkretnem primeru neupravičena obogatitev tožene stranke ni podana, tožnica pa naj tudi ne bi dokazala, v kolikšni meri naj bi nastalo njeno prikrajšanje. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče napačno razumelo potrdilo o plačilu zneska 153,36 EUR. Iz slednjega namreč izhaja, da se plačilo stanovanjskih stroškov nanaša na oktober 2010, kar je predmet vtoževane terjatve. Ker na potrdilu o plačilu 229,90 EUR ni razvidno, da del plačila predstavlja vplačilo v rezervni sklad, bi sodišče moralo upoštevati celoten vplačani znesek in v tem delu postopek izvršbe ustaviti. Ker tožnica ni predložila izračuna zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, meni, da terjatve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožba naj bi bila nadalje nesklepčna tudi glede delitve stanovanjskih stroškov, saj iz vtoževanega računa ni razvidno, na koliko stanovalcev in na kakšno površino so se stroški delili. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi se v skladu s tar. št. 3010 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nagrada za izvršilni postopek morala všteti v nagrado za pravdni postopek. Tudi sicer je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela le delno, zato bi ji sodišče lahko priznalo le sorazmerni del pravdnih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 49. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) je določitev upravnika posel rednega upravljanja, pri čemer je za posel v zvezi z rednim upravljanjem po 25. členu SZ-1 potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo v pogodbi o upravljanju upravniških storitev, pri čemer je upravnik med drugim zadolžen za obračunavanje stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe, razdeljevanje teh stroškov med etažne lastnike in sprejemanje plačil s strani etažnih lastnikov (50. člen SZ-1).

6. V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu Z., v kateri se nahaja tudi stanovanje, v lasti tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena veljavna pogodba o izvajanju stanovanjskih storitev (priloga A23), po kateri je tožnica dobaviteljem plačevala stroške obratovanja in vzdrževanja iz svojih lastnih sredstev namesto etažnih lastnikov. Navedeno je sodišče ugotovilo iz številnih potrdil o plačilu (priloge A267 do A283), ki jih tožena stranka ni prerekala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo 197. člen OZ, ki določa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši,ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, od njega pravico zahtevati povračilo. Po določbi 30. člena SZ-1 so namreč etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Za plačilo teh stroškov se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz drugega odstavka 9. člena SZ-1, pri tem pa se kot merilo za razdelitev teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Po drugem odstavku 66. člena SZ-1 mora upravnik v obračunu stroškov ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica stroške obratovanja med etažne lastnike razdelila v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list 60/2009 z dne 31.7.2009), pri čemer je ključ delitve za vsako storitev jasno navedla na posameznem obračunu stroškov (priloge A25-A266). Ker so objavljeni predpisi, kot je tudi zadevni pravilnik, znani vsem in veljajo za vse enako, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nepoznavanje ključa delitve stroškov obratovanja. Ker tožena stranka ni specifično ugovarjala načinu izračuna posameznih stroškov, je njen pavšalni ugovor, da ni bil upoštevan delilni načrt o delitvi stroškov, tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačil računov, izvedenih 17. 11. 2011, 21. 12. 2011 in 31. 1. 2012. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da računa št. 17830 (oktober 2011) v višini 153,36 EUR in št. 21749 (december 2011) v višini 203,54 EUR nista bila predmet vtoževane terjatve. Drži sicer, da je na računu št. 17830 navedeno, da se nanaša na plačilo stanovanjskih stroškov za oktober 2010, vendar je sodišče glede na datum plačila pravilno sklepalo, da gre za napako v letnici. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri obrazložilo, zakaj se na vtoževano terjatev nanaša le del računa št. 19812. Da znesek 17,22 EUR predstavlja vplačilo v rezervni sklad, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi številnih listin v spisu (priloge A289 – A291 in B2-B4), takšne dokazne ocene pa toženi stranki ni uspelo izpodbiti. Toženi stranki je tako uspelo dokazati le plačilo zneska 212,68 EUR, zato je sodišče prve stopnje postopek pravilno ustavilo le v tem delu. Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Te tožnici pripadajo na podlagi 378. člena OZ, njihovo zapadlost pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predloženih odprtih postavk za tožbo (priloga A2). Tožena stranka zato s pavšalnimi ugovori, da izračun obresti ni pravilen, ne more uspeti.

9. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča v stroškovnem delu. Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se namreč všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT). To pomeni, da je v znesek nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 136,50 EUR potrebno všteti nagrado za predlog za izvršbo po tar. št. 3460, ki v konkretnem primeru znaša 31,5 EUR. Pravilna odmera pravdnih stroškov bi tako z upoštevanjem DDV namesto 640,40 EUR morala znašati 602,5 EUR. Ob tem je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati tudi delni neuspeh tožeče stranke. Delna razveljavitev izvršilnega sklepa in ustavitev postopka (I. točka izreka) je bila namreč posledica plačila dela vtoževane terjatve, ki jo je tožena stranka izvedla po vložitvi predloga za izvršbo. Ker je tožnica umaknila tožbo takoj, ko se je seznanila z dejstvom, da je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, ji sorazmernega dela pravdnih stroškov ni dolžna povrniti (prvi odstavek 158. člena ZPP).

10. Ob obrazloženem in ob tem, ko pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi tožene stranke delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in jo je ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo na 602,5 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela le v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari pa ni bila uspešna, zato je treba šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela in bo morala svoje pritožbene stroške nositi sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).