Jedro

Tožba, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, je odškodninska. Tako pravno naravo so ji z navedbo posameznih elementov civilnega delikta in pravne podlage (26. člen URS in 281. člen ZUP) določili tožniki. Razlogi izpodbijanega sklepa, da tožbene trditve o podržavljenju na podlagi Odloka AVNOJ-a, o ničnosti zaplembene odločbe in o nemožnosti vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi v resnici pomenijo, da gre za denacionalizacijski postopek, urejen s specialnim zakonom, ki ureja tudi vrnitev v obliki odškodnine, ko vrnitev v naravi ni mogoča, so po povedanem napačni. Prav tako tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je za preizkus sodne pristojnosti ključnega pomena, ali je bil podlaga za podržavljenje predpis iz 3. člena ZDen ali iz 5. člena istega zakona: to razlikovanje je (bilo) odločilno pri presoji stvarne pristojnosti za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo.

Tožniki bi bili kot dediči so nujni sosporniki v nekaterih sporih iz dednopravnega področja, na primer za ugotovitev neveljavnosti oporoke, za razveljavitev dedne izjave, zaradi izločitve določenega premoženja iz zapuščine, v sporu o obsegu zapuščine. Konkreten spor ni tak. Je premoženjskopravni spor. Tožniki zahtevajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala A. A., ker so njeni pravni nasledniki. Vendar njihova medsebojna zveza ni taka, da bi lahko z zahtevkom razpolagali le vsi skupaj – zato niso nujni sosporniki.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v odločitvi, ki se nanaša na prvega tožnika, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so, kot je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju D 756/2007 z dne 29.10.2008, po enakih dednih deležih dediči po pokojni A. A.(1) V tem svojstvu so od Republike Slovenije in od Mestne občine Ptuj. zahtevali, da sta jima dolžni nerazdelno plačati 139.963,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila kot odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi odločbe o zaplembi premoženja zapustnice, ki je prešlo v last pravne prednice RS, tedanje FLRJ, in v uporabo pravne prednice Mestne občine Ptuj, tedanje Občine Ptuj, v upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je ta odločba nična. Hišo (iz katere zapustnica sicer ni bila izseljena, je pa morala plačevati najemnino) in del zemljišča so naknadno ponovno odkupili, dela zemljišča pa ne, ker je bilo delno prodano tretji osebi, delno pa uporabljeno za izgradnjo ceste. Vtoževani znesek je seštevek vrednosti plačanih najemnin, kupnin za odkup zaplenjenih nepremičnin in vrednosti nepremičnin, ki jih v naravi ni mogoče vrniti. Podlago zahtevka predstavlja določba 281. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri je treba odpraviti pravne posledice upravne odločbe, za katero je ugotovljeno, da je nična.(2)

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, saj naj ne bi šlo za spor iz sodne pristojnosti, pač pa za denacionalizacijsko zadevo, ki je v pristojnosti upravnega organa, ker sta podlago podržavljenja predstavljali določbi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last z dne 21.11.1944, to je predpisa iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki ga je treba uporabiti kot specialen predpis. Ker podlaga prenosa lastninske pravice ni bil pravni posel (5. člen ZDen),(3) je sodna pristojnost izključena.

3. Pritožbeno sodišče je sklep o zavrženju tožbe potrdilo. Tudi samo je menilo, da je RS s sprejetjem ZDen denacionalizacijo uredila enotno, pod enakimi pogoji, ne da bi se spuščala v raziskovanje vsake odločbe o podržavljenju. Zato ugotovitev ničnosti odločbe o podržavljenju ne dopušča posebnega postopka odprave pravnih posledic ničnosti izven denacionalizacijskega postopka.(4)

4. Revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil prvi tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Graja njegovo stališče, povzeto v prejšnji točki. Poudarja, da ZDen ni uredil pravnih posledic vseh nezakonitih razlastitev, pač pa le posledice razlastitev oseb, ki so imele na dan 9. 5. 1945 državljanstvo FLRJ in so v zakonitem roku vložile denacionalizacijiski zahtevek. Vendar institut ničnosti upravne odločbe kot izredno pravno sredstvo še velja, pa tega razlikovanja ne pozna. Odpraviti je treba posledice vsakega ničnega upravnega akta ne glede na osebne okoliščine upravičenca in pravočasnost zahtevka, ker zahtevki iz naslova ničnosti ne zastarajo. V konkretnem primeru tožniki v denacionalizacijskem postopku niso uspeli ravno zaradi njegove specifičnosti. ZUP nalaga obveznost odprave posledic nične odločbe generalno in ne le v korist denacionalizacijskih upravičencev. Zato okoliščina, da je posledice nične odločbe mogoče odpraviti v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bistvena. Bistveno je, da jih je država dolžna odpraviti. Ravnanje oblastnega organa je bilo protipravno, zato mu po določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) sledi odškodninska odgovornost. Nasprotna stališča sodišč prve in druge stopnje kršijo načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS) in ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS). So tudi v nasprotju z določbami 281. člena ZUP ter 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Neutemeljen je tudi očitek pritožbenega sodišča tožnikom, da niso zahtevali odprave posledic nične odločbe v upravnem postopku: naturalna restitucija ni mogoča, za odločanje o denarnih zahtevkih v smislu odprave posledic nične odločbe pa v primeru, ko ne pride do sporazuma strank upravnega postopka, ni pristojen upravni organ, pač pa sodišče.(5)

5. Na revizijo prvega tožnika, ki je bila vročena obenem toženim strankam, je odgovorila le Mestna občina Ptuj. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Opozarja, da je izpodbijana odločitev procesna, revident pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa še to neutemeljeno: ugotovitev ničnosti zaplembene odločbe je nepomembna, kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v zadevi II Ips 275/2002, medtem, ko zadeva II Ips 599/2006, na katero se sklicuje revident, ni primerljiva. Poleg tega meni, da ni podana revidentova aktivna legitimacija za revizijo, saj je le eden od dedičev po pok. A. A., dediči pa so po ustaljeni sodni praksi nujni sosporniki. Dejansko pa sploh ni dedič in je sklep, ki to ugotavlja, v nasprotju z določbo 12. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Meni še, da je tožba nesklepčna, ker bi moral tožnik zahtevati ugotovitev, da zaplenjeno premoženje spada v zapuščino, revizijska navedba, da sporazum o odškodnini v upravnem postopku ni bil mogoč, pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Glede Mestne občine Ptuj to sicer velja, vendar je treba upoštevati, da ni bila stranka upravnega postopka in da je za ničnost zaplembene odločbe izvedela šele pred vložitvijo tožbe v tej zadevi.

6. Revizija je utemeljena.

7. Ključne okoliščine primera so sledeče: - Okrajna zaplembena komisija v Ptuju je z odločbo št. ... z dne 27. 8. 1945 A. A. zaplenila vse premično in nepremično premoženje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti (in češkega državljanstva). Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju Zp 871/46 z dne 26. 4. 1946 je postalo last FLRJ.

- Po uveljavitvi ZDen je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, ki jo je Upravna enota Ptuj z odločbo D 351-135/2001-04-101 z dne 24. 8. 2004 zavrgla zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva iz 9. oziroma 12. člena ZDen.

- Z odločbo Upravne enote Ptuj št. 330-3272/2005-17 z dne 29. 10. 2007 je bilo odločeno, da je zaplembena odločba z dne 27. 8. 1945 nična, ker se je ugotovilo, da je bila A. A. slovenske in ne nemške narodnosti in da je bila zaplemba posledica namernega ravnanja s prisotnostjo osebnega sovraštva krajevnih politikov, ki so zahtevali zase vrednejše stvari in za dosego tega cilja A. A. »določili« nemško narodnost. 8. Vsebina in obseg pravnega varstva, ki ga zahteva, je v dispoziciji stranke (2. člen ZPP). Tožba, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, je odškodninska.(6) Tako pravno naravo so ji z navedbo posameznih elementov civilnega delikta (v njej so uveljavljali, da je z izdajo zaplembene odločbe pravna prednica MOP ravnala protipravno, njim pa je zaradi tega nastala škoda, katere povrnitev zahtevajo) in pravne podlage (26. člen URS in 281. člen ZUP) določili tožniki. Gre torej za spor iz premoženjskopravnega razmerja, za katerega ni s posebnim zakonom predpisana pristojnost specializiranega sodišča ali drugega organa, zato je za odločitev pristojno sodišče v pravdnem postopku (1. člen ZPP). Razlogi izpodbijanega sklepa, da tožbene trditve o podržavljenju na podlagi Odloka AVNOJ-a, o ničnosti zaplembnene odločbe in o nemožnosti vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi v resnici pomenijo, da gre za denacionalizacijski postopek, urejen s specialnim zakonom, ki ureja tudi vrnitev v obliki odškodnine, ko vrnitev v naravi ni mogoča, so po povedanem napačni. Prav tako tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je za preizkus sodne pristojnosti ključnega pomena, ali je bil podlaga za podržavljenje predpis iz 3. člena ZDen ali iz 5. člena istega zakona: to razlikovanje je (bilo) odločilno pri presoji stvarne pristojnosti za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo. To je v obrazložitvi revizije revident tudi uveljavljal,(7) čeprav je uvodoma kot revizijski razlog navedel zgolj zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 371. člena ZPP). Procesna pravila so bila kršena, ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, čeprav za to ni bila podana predpostavka iz 18. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo, ki je to uveljavljala, zavrnilo.

9. Mestna občina Ptuj je v odgovoru na revizijo prerekala aktivno legitimacijo prvega tožnika za revizijo, češ da sploh ni dedič po pokojni A. A., če bi že bil, pa bi bil le eden od več dedičev, dediči pa so po ustaljeni sodni praksi nujni sosporniki, zato bi lahko revizijo vložili le vsi skupaj.

10. D. D. je za dediča razglasilo sodišče s sklepom v zapuščinskem postopku (glej 1. točko tega poročila). Ker je o vprašanju dedne pravice D. D. odločeno kot o glavnem vprašanju v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. in je odločitev pravnomočna, v tem postopku ni dovoljeno o tem odločiti kot o predhodnem vprašanju drugače (celo tedaj ne, ko je odločitev napačna).

11. Tožniki bi bili kot dediči so nujni sosporniki v nekaterih sporih iz dednopravnega področja, na primer za ugotovitev neveljavnosti oporoke, za razveljavitev dedne izjave, zaradi izločitve določenega premoženja iz zapuščine, v sporu o obsegu zapuščine.(8) Konkreten spor ni tak. Je premoženjskopravni spor. Tožniki zahtevajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala A. A., ker so njeni pravni nasledniki. Vendar njihova medsebojna zveza ni taka, da bi lahko z zahtevkom razpolagali le vsi skupaj – zato niso nujni sosporniki. Revizija prvega tožnika ni neutemeljena zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ker se mu pri tem procesnem dejanju nista pridružili tudi druga in tretja tožnica.

12. Prvi tožnik je zahteval razveljavitev izpodbijanega sklepa glede tistega dela sicer deljive terjatve, ki se nanaša nanj: dovoljenost revizije glede na vrednost spornega predmeta je obrazložil z navedbo, da so tožniki kot dediči po razlaščenki navadni materialni sosporniki, zato lahko vsak uveljavlja svoj del, ki znaša 46.654,58 EUR; pri tem se je skliceval na določbo 393. člena OZ o deljivih obveznostih. Njegova revizija je iz razlogov, navedenih v 8. točki obrazložitve, utemeljena. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo in odločitev nižjih sodišč o tožnikovem zahtevku razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): A. A. je zapustila hčer Janino Hawliczek, ki se je dedovanju odpovedala v svojem imenu, njena prej umrla hči B. B., zapustničina vnukinja, pa je zapustila vdovca C. C. in D. D. in E. E. V zapuščinskem postopku po A. A. je sodišče kot dediča na podlagi vstopne pravice razglasilo poleg zapustničinih pravnukinj tudi vnukinjinega vdovca. Sklep, katerega vsebina je le ugotovitev dedičev in njihovih dednih deležev, je pravnomočen.

Op. št. (2): (1) Če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

(2) Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice.

(3) Organ, ki izve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za obnovo postopka oziroma za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, je dolžan o tem brez odlašanja obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek.

Op. št. (3): V obrazložitvi sklepa so bili povzeti razlogi iz odločbe VSRS II Ips 275/2002. Op. št. (4): Glej 10. in 11. točko obrazložitve.

Op. št. (5): Revident se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 599/2006. Op. št. (6): Za presojo sodne (ne)pristojnosti ni pomembno, da ima stranka v primeru ničnosti upravne odločbe po 281. členu ZUP kondikcijski in ne odškodninskega zahtevka – tako sodba II Ips 599/2006. Op. št. (7): Glej prvi odstavek VII. točke.

Op. št. (8): Glej II Ips 322/2006, II Ips 702/96, II Ips 315/2001, II Ips 546/2004, II Ips 799/2005 in druge.