Jedro

Pravnomočnost odločbe sodišče ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu. Pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 149.310,44 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki, ter zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti (sedaj) bivšim občinam K., T., Š.L., R. in J. pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč spremeni, tako da tožbenemu zahtevku proti toženim občinam ugodi, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je podana odškodninska odgovornost toženih občin. Pravna norma, ki je sodnik v postopku registracije ni uporabil - t.j. republiški Zakon o hranilni in kreditni službi iz leta 1980, je namreč povsem jasna in ne zahteva nobene razlage. Zato je po mnenju revidentke podana huda malomarnost sodnika, ki je vodil postopek registracije x d.d. Sodišči sta nadalje premalo upoštevali tudi dejstvo, da je sodnik pri x d.d. registriral kot dejavnost tudi: "organizira devizno hranilno službo in zbira devizne hranilne vloge občanov", kar je bilo po zveznem Zakonu o bankah in drugih finančnih organizacijah v izključni pristojnosti bank. Meni nadalje, da ni pomembno, da je odločba o registraciji pravnomočna, saj zahteva v tej zadevi odškodnino zaradi nepravilnega dela sodnika. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena. Stališče pritožbenega sodišča, da pravnomočnost spornega sklepa o vpisu v sodni register preprečuje ugotavljanje morebitne protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, po presoji revizijskega sodišča ni pravilno. Zanj ni podlage ne v splošnih določbah odškodninskega prava ne v procesnem pravu. Določbe Zakona o kazenskem postopku (541. čl. in nasl. ZKP/77, sedaj 538. čl. in nasl. ZKP/94) in Zakona o upravnih sporih (11. in 42. čl. ZUS), ki jih pritožbeno sodišče omenja v obrazložitvi, urejajo druge situacije: podlaga za odškodninski zahtevek po teh določbah ni nepravilno in nezakonito delo organa v smislu ustavno zajamčene pravice do povračila škode v takšnih situacijah, temveč zgolj dejstvo, da je bila kasneje v postopku izdana drugačna odločba. Zlasti je razlika očitna npr. v kazenskem postopku, ko je bil pripor ob izdaji sklepa o priporu utemeljen zaradi ugotovljenega utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in ugotovljene begosumnosti, priprti obdolženec pa je bil nato s pravnomočno sodbo oproščen. Splošna ustavna določba, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom (po sedanji ustavi: protipravnim - prim. 26 člen Ustave/91 in 248. čl. republiške Ustave/74) stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, izraža načelo, da naša država sprejema odškodninsko odgovornost tudi zaradi morebitnega protipravnega sodnikovega ravnanja v procesu sojenja. Natančnejših določb, ki bi pojem civilnega delikta v tovrstnih sporih omejevale na situacije, ko škoda ne bi izvirala iz postopka, ki je bil pravnomočno končan, naše odškodninsko pravo ne pozna. Takšna omejitev pa tudi ne izhaja iz učinkov pravnomočnosti sodne odločbe (v konkretnem primeru pravnomočnega sklepa o vpisu v sodni register). Protipravnost sodnikovega ravnanja je ena izmed predpostavk civilnega delikta. Že zato vprašanje protipravnosti ravnanja ni predhodno vprašanje v odškodninskem sporu in zanj v tem sporu ne velja načelo vezanosti na pravnomočno sodno odločbo (prim. 1. odst. 12. čl. ZPP). Celo v primeru, ko se v dveh ločenih postopkih med isti ma pravdnima strankama odloča o odškodnini iz istega škodnega dogodka (npr. o odškodnini za nepremoženjsko škodo in o renti zaradi izgube zaslužka), sta lahko različni npr. odločitvi o odškodninski odgovornosti (prim. stališče - bivše - XXXIX. skupne seje Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter vojaškega vrhovnega sodišča, ki je bila 27.10.1988 v Beogradu, Poročilo VSS I-II/88, str. 5). Poleg tega v odškodninskem sporu, kakršen je obravnavani, seveda ne gre za to, da bi se spremenilo pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo sodišča. V takšnem sporu se odloča o pravici oškodovanca do povrnitve škode, ki jo ta trpi zaradi nepravilnega in nezakonitega dela sodnika. Posledica nepravilnega in nezakonitega dela sodnika pa je lahko tudi nezakonita pravnomočna sodna odločba, ki je z rednimi ali z izrednimi pravnimi sredstvi po pravilih postopka zaradi najrazličnejših razlogov ni moč več izpodbijati (npr. potek zakonitega roka za vložitev pravnega sredstva, stečaj podjetja). Seveda pa to še ne pomeni, da se šteje za protipravno ravnanje že vsaka pravnomočna sodba, ki je nepravilna po presoji drugega sodnika oz. senata. Pri presoji o tem je potrebno upoštevati naravo sodnikovega dela. Zanjo pa je značilna prosta dokazna presoja (8. čl. ZPP) in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah (prim. 2. odst. prej veljavnega Zakona o rednih sodiščih in 2. odst. 11. čl. Zakona o sodiščih). Zato zgolj morebitna drugačna presoja, zaradi katere je lahko spremenjena ali razveljavljena izpodbijana sodba v instančnem postopku, v odškodninskem sporu še ni podlaga za stališče, da je bilo sodnikovo ravnanje protipravno. Ali, povedano drugače, pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost po že cit. ustavni določbi, ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Kajti, proces odločanja v sodnih postopkih, ki ima vsaj v kontradiktornih postopkih praviloma neugoden izid za eno stranko, seveda sam zase ni protipravno ravnanje. Vse to mora priti do izraza pri uporabi splošnih določb odškodninskega prava v sporih, v katerih se zatrjuje, da je nastala škoda posledica nezakonitega in nepravilnega dela sodnika tako glede razlage pojma protipravnega ravnanja kot tudi glede pojmovanja odškodninske odgovornosti. Protipravnost sodnikovega ravnanja bi bila glede na obrazloženo tedaj lahko predmet presoje v obravnavanem primeru, kljub temu, da se zatrjuje, da je zaradi tega nezakonit pravnomočni sklep sodišča. Toda, po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru ni podana pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanimi nepravilnostmi in nastalo škodo. Tožeča stranka očita sodniku, ki je vodil postopek registracije x d.d., podjetja za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, dve nepravilnosti: registracijo zbiranja dinarskih in deviznih hranilnih vlog občanov in dajanja kreditov ter registracijo imena hranilno kreditna služba. Registracija zbiranja deviznih hranilnih vlog s to zadevo nima nobene zveze, ker je sporno plačilo škode zaradi nemožnosti dviga hranilne vloge v domači valuti. Zato se s tem vprašanjem revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Glede zatrjevane nepravilne registracije zbiranja hranilnih vlog občanov v domači valuti po presoji revizijskega sodišča sodniku ni moč očitati, da je kršil zakon. Ne 146. čl. Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ 77/88, 40/89) ne Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur.l. SFRJ 10/89, 40/89, 87/89), ki sta kasnejša predpisa v razmerju do Zakona o hranilno kreditni službi (Ur. l. SRS 4/80) nista izrecno omejevala poslov zbiranja hranilnih vlog občanov v domači valuti in dajanja kreditov na banke, hranilnice ali druge finančne organizacije. Šele kasneje sprejeti republiški Zakon o bankah in hranilnicah (Ur.l. RS 1/91-I in 38/92) je v 82. čl. izrecno prepovedal zbiranje prihrankov v obliki hranilnih vlog, vodenje tekočih računov in žiro računov fizičnih oseb v okviru podjetja. Sama registracija zbira nja hranilnih vlog občanov v domači valuti že zato ni protipravno ravnanje. Glede druge očitane nepravilnosti pa tožeča stranka prezre, da sta bili za nastanek vtoževane škode potrebni še dve dejanji: prvič, da je morala vložiti prihranke v x d.d., in drugič, da prihrankov ni mogla dvigniti, tako kot je želela, zaradi finančnih težav x d.d. ter stečaja, ki je sledil. Zato tožeča stranka tudi ne zatrjuje pravnoodločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožnikov vložek prihrankov neposredna posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja sodnika, t.j. registracije imena hranilno kreditna služba. Prav tako tožeča stranka ne zatrjuje pravno odločilnih dejstev, ki bi vzpostavljala takšno vez med registracijo x d.d. in stečajem, zaradi katere bi tožene občine odgovarjale tudi za posledice stečaja. Temu je potrebno dodati, da revizijsko sodišče pri presoji o vzročni zvezi ni moglo izhajati iz pritožbene trditve, češ da je bil tožnik zaveden, da je zaupal prihranke x d.d. zaradi imena firme hranilno kreditna služba. Te v razmerju do tožbenih trditev pomenijo spremembo tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave (1. odst. 191. čl. in 1. odst. 190. čl. ZPP). Bistveno namreč spreminjajo tožbene trditve o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, saj je na podlagi njih mogoče sklepati o tem, da je tožnikova vloga prihrankov v x d.d. neposredna posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja, t.j. zavajanja, da gre za hranilno kreditno službo. Tožbene trditve dajejo oporo le za naslednjo razlago vzročne zveze: odškodninska odgovornost toženih občin je podana že zato, ker se x d.d. sploh ne bi ukvarjal z zbiranjem prihrankov, če ne bi bil nepravilno registriran, in tožnik potemtakem tudi ne bi vložil svojih prihrankov vanj; če pa ne bi bilo podjetja, tudi stečaja ne bi bilo. Takšno pojmovanje vzročne zveze, ki temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Krog odgovornih oseb se po tej razlagi vzročne zveze razširi preko vseh razumnih meja, kar pripelje do nesprejemljivih rešitev. Iz doslej razloženega sledi, da trditvena podlaga tožbe ne nudi opore za sklepanje o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Zato se revizijsko sodišče ni spuščalo ne v presojo o protipravnosti zatrjevane nepravilne registracije imena hranilno kreditna služba (prim. uvodoma razložen pojem protipravnosti sodnikovega ravnanja) ne s tem povezanega vprašanja odškodninske odgovornosti toženih občin. Zaradi nadaljevanja postopka v zvezi z zatrjevanimi jamčevalnimi obveznostmi države za hranilne vloge občanov je potrebno opozoriti na specifično razmerje med odškodninskim in jamčevalnim zahtevkom. Zahtevka se namreč izključujeta. Zato ni podana solidarna obveznost za vtoževani znesek na strani toženih strank. Kajti, morebitne jamčevalne obveznosti države izključujejo možnost, da bi zatrjevani nezakonit sklep o registraciji x d.d., podjetja za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, zavajal varčevalce. Ali, povedano drugače, če je za hranilne vloge varčevalcev x d.d. podjetja za ekonomsko finančni inženiring in hranilno kreditno službo, podana subsidiarna jamčevalna obveznost države, ni bilo zavajanja, da gre za pravno osebo, vredno zaupanja. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).