Jedro

Ker toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati, so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker toženka ni izkazala že prvega kumulativnega pogoja (tj. izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati), o obrazloženosti drugega pogoja (tj. o obstoju vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja) niti ni mogoče presojati. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obremenjen z bistveno kršitvijo postopka, glede na povzeto dejansko stanje pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2828/2018/38 (1312-14) z dne 20. 7. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (I. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 17. 7. 2020 od 17.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 10. 2020 do 17.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik dne 17. 7. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je tožnika dne 6. 1. 2019 obravnavala Policijska postaja P., ker je na nezakonit način prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Tedaj je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, predstavil pa se je kot A.B., rojen 24. 6. 1990, državljan Afganistana, pri sebi pa je imel kartico prosilca za mednarodno zaščito Hrvaške. Povedal je, da je Afganistan zapustil, ker nima državljanstva, čeprav je Afganistanec, saj je rojen v Iranu, ter da je njegovo življenje ogroženo, ker je v Iranu obtožen delovanja proti režimu. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo, kjer ima sestro. Odpeljan je bil v azilni dom v Ljubljani, kjer je dne 15. 1. 2019 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje je spremenil datum rojstva v 5. 9. 1990. Povedal je, da je po narodnosti Tadžik in da je državljan Afganistana, katerega je zapustil pri dveh letih in odšel v Iran, katerega je zapustil pred dvanajstimi leti, nato pa pot nezakonito nadaljeval v Turčijo, nato v Grčijo, kjer je ostal sedem let, nato v Makedonijo, Srbijo in Madžarsko, kjer je ostal nekaj mesecev, nakar ga je Madžarska vrnila v Grčijo, kjer je že predhodno podal prošnjo in od koder je bil leta 2014 deportiran v Afganistan. Le-tega je po dveh mesecih ponovno zapustil in nezakonito odšel v Iran in pot nadaljeval v Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Hrvaško, Slovenijo in Avstrijo, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, od koder je bil dne 11. 3. 2017 deportiran na Hrvaško, kjer je že predhodno podal prošnjo. Na Hrvaškem je ostal do začetka januarja 2019, nato pa se je odpravil v Slovenijo. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo, ker je tam njegova družina. Povedal je, da ima Taskiro v Iranu, potni list pa v Afganistanu in ju bo dobil do osebnega razgovora, ter da je državo zapustil, ker je tam prenevarno, v Iranu pa ni mogel dobiti dokumentov. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je tožnik prošnje podal že v drugih državah EU, da je bil dne 25. 1. 2019 prijet s strani italijanske policije v italijanski Gorici in 26. 1. 2019 vrnjen slovenskim varnostnim organom, ki so ga odpeljali v azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen do 18. 2. 2019, ko mu je bilo odrejeno pridržanje na ZPKZ Ljubljana, kjer je ostal vse do 27. 3. 2020. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je Slovenija prevzela pristojnost za reševanje tožnikove prošnje in je z njim dne 11. 5. 2020 opravila prvi osebni razgovor, drugega osebnega razgovora, ki je bil namenjen dodatni razjasnitvi določenih okoliščin v zvezi s prošnjo in je bil določen za dne 1. 7. 2020, pa ni mogla opraviti, saj je tožnik pojasnil, da na njem ne more sodelovati, ker ga boli telo, zato mu je izdala novo vabilo za dne 6. 8. 2020. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožnik dne 13. 5. 2020 v spis predložil fotokopijo afganistanskega potnega lista in taskire, pri čemer je v potnem listu navedeno, da mu je ime A. ter da se piše C.D. ter da je rojen 3. 9. 1992. Nadalje je iz obrazložitve razvidno, da je bil tožnik dne 17. 7. 2020 s strani italijanskih policistov prijet na železniški postaji v Gorici v Italiji in vrnjen slovenskim varnostnim organom ter odpeljan v Center za tujce, kjer mu je bil dne 17. 7. 2020 ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz zapisnika z dne 17. 7. 2020 izhaja, da je tožnik azilni dom zapustil dne 16. 7. 2020 zvečer in s taksijem odšel iz Ljubljane do Nove Gorice, kjer je kupil vozovnico za vlak do Milana, kjer so ga identificirali italijanski policisti in ga odpeljali na policijsko postajo, saj ni imel dokumentov. Namenjen je bil v Nemčijo, ker ima tam sestro z urejenim statusom in bratrance, in ker je želel spremeniti okolje, da bi prenehal z odvisnostjo od drog. V zaporu je bil, ker je bil obsojen tihotapljenja ljudi.

3. Toženka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč že dvakrat zapustil Slovenijo in obakrat je bil vrnjen s strani italijanske policije; sam je povedal, da želi oditi v Nemčijo in razloge za to, pri čemer le-ti še vedno obstajajo; nezakonito prehajanje meja in poznavanje okolice mu ni tuje. Na podlagi navedenega je toženka ocenila, da bo tožnik, v kolikor mu gibanje ne bo omejeno, še tretjič zapustil azilni dom v Ljubljani in s tem onemogočil odločanje o njegovi prošnji, o kateri lahko odloči zgolj v primeru, da bo lahko razjasnila določene okoliščine, ki so z njo povezane in jih je želela razjasniti že na drugem osebnem razgovoru dne 1. 7. 2020. Meni, da je izkazana tožnikova begosumnost. 4. Presodila je še, da milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bil primeren. Varovanje, ki se zagotavlja v Azilnem domu, ni učinkovito. Iz prosilčevih izjav pa izhaja, da je njegova ciljna država Nemčija, tja je bil tudi namenjen, kar kaže, da v Sloveniji izvorno ni imel namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito.

5. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter predlaga, da ga sodišče odpravi. Meni, da je nepravilen in nezakonit, ker je toženka določila trajanje odrejenega ukrepa do prenehanja razloga, tj. do ugotovitve dejstev, katera pa sploh niso konkretno navedena in je zato sklep nedoločljiv in s tem nepravilen, nepopoln in nezakonit. Poleg tega so podane tudi bistvene kršitve postopka, saj je bil pisni odpravek izpodbijanega sklepa, ki mu je bil ustno naznanjen na zapisnik dne 17. 10. 2020, izdan šele 20. 7. 2020, to je po preteku 48 ur v smislu četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, in mu vročen šele dne 22. 7. 2020, zaradi česar je kar pet dni bival z odvzeto prostostjo in se neupravičeno dolgo ni imel možnosti pritožiti zoper sklep, da bi čim prej dosegel odpravo nepravilnega in neutemeljenega posega v njegovo osebno svobodo. Navaja, da iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi ga tožena stranka pridržala le zaradi ugotavljanja nekih dejstev, ki pa jih konkretno sploh ne navede, pri čemer pa je sam že pred tem navedel obsežna dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, in sicer že ob podaji prošnje z dne 15. 1 2019 in nato še pri osebnem razgovoru z dne 11. 5. 2020, na katerem je tudi prepričljivo pojasnil neskladja in nemudoma po razgovoru predložil sliko dveh svojih osebnih dokumentov. Res je zamudil na drugi osebni razgovor, vendar je zamudo in svoje sodelovanje opravičil zaradi lastnih zdravstvenih težav, o čemer se v spisu toženke nahaja obsežna zdravstvena dokumentacija. Z vabilom mu je že določen nov datum za izostali osebni razgovor, to je dne 6. 8. 2020, ki pa še ni nastopil, zato še ni z ničemer oviral postopka. Meni, da ni podan noben izmed treh zakonsko določenih pogojev za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. čl. ZMZ-1, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, in tudi njihova utemeljitev ne izhaja iz izpodbijanega sklepa. V zakonodaji RS ni določbe, ki bi določala objektivna merila za opredelitev pojma nevarnosti pobega v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 84. čl. ZMZ-1, niti toženka sama ne navaja nobene zakonske podlage za svojo oceno nevarnosti njegovega pobega, zato sklep v tem delu nima nobene podlage in je nepravilen in nezakonit. Gre za hud in nesorazmeren poseg v njegovo osebno svobodo.

6. Hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da do pravnomočne odločitve odloži oziroma zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, sicer mu bo nastala nepopravljiva škoda, saj se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da drži, da je izpodbijani sklep izdala šele dne 20. 7. 2020, čeprav je bil ukrep na zapisnik izrečen dne 17. 7. 2020, vendar meni, da zamuda pri izdaji pisnega odpravka sklepa ne vpliva na njegovo pravilnost. Poleg tega je bil izpodbijani sklep tožniku vročen dne 22. 7. 2020, kar je pravočasno, in sicer peti dan po ustnem izreku ukrepa. Pojasnjuje, da ZMZ-1 nikjer ne določa, da bi bilo s prosilcem mogoče opraviti le en razgovor in da tožnik dolžnega sodelovanja na drugem razgovoru ni izkazal, temveč je celo odšel v Italijo, kar kaže na njegovo nezainteresiranost za sodelovanje v postopku. Pojasnjuje, da mora tožniku postaviti še nekaj pomembnih vprašanj, med drugim tudi glede večletnega prikrivanja identitete (tudi v kazenskem postopku v RS), ki je s predložitvijo fotokopije potnega lista še vedno ni nesporno izkazal. Prav tako pa ga mora še bolj podrobno povprašati o njegovem trimesečnem bivanju v Kabulu leta 2014 in še o nekaterih drugih okoliščinah, relevantnih za izdajo odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Opozarja, da iz nedavnih sodb tega sodišča, na katere se sklicuje, izhaja, da je nevarnost pobega zadostno definirana v 31. točki drugega člena ZMZ-1 in da je izkazala utemeljeno nevarnost pobega. Meni tudi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, poleg tega pa tožnik trdi, da se v omejenem prostoru azilnega doma slabo počuti, čeprav mu je gibanje omejeno na Center za tujce. Prereka vse ostale tožnikove navedbe in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

8. Sodišče je dne 28. 7. 2020 po elektronski pošti prejelo tožnikovo dopolnitev tožbe, ki je, skladno z določbo šestega odstavka 84. čl. ZMZ-1, kot prepozne ni upoštevalo.

K točki I. izreka

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni.

11. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka istega člena), torej iz razloga, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Prosilcu se gibanje omeji praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se mu ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12. V konkretnem primeru sta sporna tako razlog, iz katerega je toženka tožniku omejila gibanje, kot tudi način omejitve gibanja na Center za tujce Postojna.

13. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, to je, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Za izkazan obstoj razloga iz druge alineje prvega odstavka 84. čl. ZMZ-1 morajo biti navedeni pogoji izpolnjeni kumulativno oziroma hkrati, kar pomeni, da ob odsotnosti enega izmed njih, ukrepa po drugi alineji ni mogoče izreči. Tožnik utemeljeno ugovarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi ga toženka pridržala zaradi ugotavljanja nekih dejstev, ki pa jih konkretno ni navedla. V obrazložitvi je namreč toženka navedla, da bo o prosilčevi prošnji lahko odločila zgolj v primeru, da bo lahko razjasnila določene okoliščine, ki so povezane z njegovo prošnjo in ki jih je že želela razjasniti na drugem osebnem razgovoru, pri tem pa ni pojasnila oziroma konkretno navedla, katere so te okoliščine, ki jih mora razjasniti oziroma katera dejstva, na katerih temelji prošnja, mora ugotoviti. Ker toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati, so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker toženka ni izkazala že prvega kumulativnega pogoja (tj. izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati), o obrazloženosti drugega pogoja (tj. o obstoju vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja) niti ni mogoče presojati. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obremenjen z bistveno kršitvijo postopka, glede na povzeto dejansko stanje pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik torej utemeljeno ugovarja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep opira.

14. Toženka bo morala v ponovljenem postopku v katerega sodišče zadevo vrača določno navesti, katera dejstva iz prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito mora še ugotavljati in zakaj zaradi ugotavljanja teh dejstev izreka ukrep. Utemeljiti pa mora tudi nevarnost pobega. Ker v izpodbijanem sklepu ni take obrazložitve in je zaradi tega pomanjkljivo obrazložen, zaradi česar ga je sodišče odpravilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje.

15. Toženka je sicer v odgovoru na tožbo navedla, o katerih okoliščinah mora prosilcu postaviti vprašanja oziroma katera relevantna dejstva, na katerih temelji prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito, mora ugotoviti, vendar z navedbami v odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati pomanjkljivosti v obrazložitvi akta, ki ga je izdala. Kot že obrazloženo gre za takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je potrebno izpodbijani akt odpraviti.

16. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi kršitve pravil postopka, se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

17. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-11 razvidno, da je smoter navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. Izvedba naroka z zaslišanjem bi sicer v konkretnem primeru predstavljala tudi kršitev načela ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja tožnika zagotoviti njegovo prisotnost na naroku iz Centra za tujce v Postojni, tožniku postaviti tudi tolmača in na narok povabiti njegovega svetovalca, s tem pa bi nastali tudi nepotrebni stroški postopka. Pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa pa tudi z zaslišanjem tožnika ne bi moglo odpraviti.

K točki II. izreka

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper sodbo ni dovoljena pritožba, in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.