Jedro

Pri svoji odločitvi se tožena stranka ni opredelila ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v roku treh dni od dneva, ko je prenehal razlog zaradi katerega se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje. Tako je tožena stranka le ugotovila, da se je tožnik dne 9. 3. 2004 lahko gibal, saj je sam navedel, da je šel iz sobe v ambulanto, ni pa ugotavljala, koliko časa je trajala tožnikova kriza oziroma kdaj je ta kriza prenehala in se pri tem sploh ni opredelila do krize, ki jo tožnik opisuje in ni ugotavljala ali se je tožnik zavedal v času te krize zakaj ga je varnostnik prišel poklicat ter ali se je zavedal posledic, na katere je bil opozorjen, če ne pride na zaslišanje. Prav tako tožena stranka pri tem ni zavzela stališča do izjave tožnika: "da mu možgani zaradi droge niso pravilno delovali". V upravnem spisu pa je tudi tožnikova vloga z dne 9. 3. 2004, ki jo je tožena stranka prejela tega dne ob 11.30 uri kot izhaja iz uradnega zaznamka na sami vlogi. V zvezi s tem pa je potrebno z dodatnim zaslišanjem tožnika razčistiti ali gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ugotoviti kakšen namen je imel tožnik s to pisno vlogo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-10/236-941/2003/1 z dne 12. 7. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v postopku za priznanje azila. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik 16. 12. 2003 vložil prošnjo za azil, tožena stranka ga je povabila na zaslišanje z dne 9. 3. 2004. Tožnik je bil opozorjen na posledice, če se na vabilo ne bi odzval oziroma predhodno opravičil svojo odsotnost. Tožnik se na vabilo na zaslišanje ni odzval, zato je tožena stranka postopek za priznanje azila s sklepom ustavila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožnik pa je 15. 3. 2004 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem navaja, da se na vabilo na zaslišanje ni odzval zaradi zdravstvenih razlogov in je v času zaslišanja iskal zdravniško pomoč pri zdravstveni službi v Azilnem domu. Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 837/2004. V ponovljenem postopku je tožena stranka zaslišala tožnika, ki je povedal, da je že štiri leta odvisnik od heroina in da je imel dne 9. 3. 2004 zjutraj krizo, saj tistega dne še ni vzel običajnega dnevnega odmerka mamila. Pojasnil je, da je njegova kriza izgledala tako, da je imel napade vročine, oblival ga je mrzel pot, imel je bolečine v jetrih. Pojasnil je tudi, da so takšne bolečine običajne kadar ne vzame potrebnega odmerka heroina in je zaradi teh težav tega dne pozabil priti na zaslišanje. Tudi, ko ga je varnostnik spomnil, da ima zaslišanje, mu možgani zaradi droge niso pravilno delovali in ne ve povedati, zakaj je rekel, da bo nemudoma prišel na zaslišanje. Kljub temu pa je odšel v ambulanto in skušal dopovedati, da ima krizo, pri prevajanju mu je pomagal Miki, to je prosilec za azil iz sobe 405. Tožena stranka pa je mnenja, da bolečine, ki jih je imel tožnik, ko je imel krizo, niso bile tako hude, da bi mu preprečile gibanje, saj je po tem, ko ga je varnostnik spomnil na zaslišanje, vstal in odšel do ambulante. Tožnik bi lahko prišel do sobe za zaslišanje in prosil za prestavitev zaslišanja, vendar tega ni storil. Tožnik pa do dne izdaje sklepa ni predložil nikakršnega zdravniškega opravičila. Tožena stranka dvomi v resničnost tožnikovih navedb, da je odšel v ambulanto Azilnega doma, ker iz uradnega zaznamka medicinske sestre izhaja, da tožnik ni vpisan v register bolnikov, ki se vodi v ambulanti. Medicinska sestra, ki je bila tega dne dežurna, pa se njegovega obiska ne spominja. Tožena stranka poudarja, da je neizpodbitno, da je bil tožnik 9. 3. 2004 ob 9.15 uri v svoji sobi in da se ni zglasil v sobi za zaslišanje kljub temu, da ga je na to opozoril varnostnik in da je imel dovolj moči, da se giblje in odide iz svoje sobe. Tožena stranka meni, da tožnikove navedbe ne temeljijo na opravičljivem razlogu, zato ni ugodila predlogu tožnika.

Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno. Tožnik se zaslišanja 9. 3. 2004 ni udeležil iz upravičenega razloga, takrat je obiskal zdravnika v Azilnem domu. Tožnik je bil takrat skupaj z AA, ki bi ga bilo potreba zaslišati in bi lahko potrdil tožnikove navedbe. Zdravstvena služba tožnikovega obiska nima evidentiranega, to pa še ne pomeni, da se tožnik v ambulanti ni zglasil. Medicinska sestra BB je napisala uradni zaznamek šele 22. 3. 2004, obisk pa naj bi bil že 9. 3. 2004. Ker je imel tožnik tedaj abstinenčno krizo, je zelo verjetno, da sestra ni razumela, kaj tožnik želi. Tožnik predlaga, da se zasliši tudi takratna dežurna medicinska sestra CC, ki je nadomeščala medicinsko sestro BB, ki bi lahko pojasnila ali je bil tožnik res v ambulanti. Tožnik predlaga, da se sklep tožene stranke odpravi, hkrati pa tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi 2. odstavka 42. člena ZAzil. Tožena stranka je namreč štela prošnjo za azil za umaknjeno, ker se tožnik brez predhodnega opravičila ni odzval vabilu na zaslišanje (2. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil). Tožnik je tako na podlagi 2. odstavka 42. člena ZAzil prosil za vrnitev v prejšnje stanje, kar pa mora zaprositi v treh dneh od dneva, ko je prenehal razlog, zaradi katerega se ni odzval vabilu na zaslišanje.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v zvezi z njegovo prošnjo za azil vabljen na zaslišanje za dne 9. 3. 2004. Tožnik je v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje na zaslišanju povedal, da je imel tega dne abstinenčno krizo, ker še ni vzel dnevnega odmerka heroina, na zaslišanje pa je pozabil, ker je bil bolan. Prav tako je povedal, da ko ga je varnostnik spomnil, da ima zaslišanje, se je oblekel in odšel v ambulanto. Tam je bila starejša gospa z očali, prevajal pa mu je DD, državljan BiH, ki stanuje v sobi št. 405. Tožena stranka pa dvomi, da so bile tožnikove težave kritičnega dne tako hude, da bi mu preprečile gibanje in dvomi tudi v resničnost njegovih navedb, da je bil v ambulanti Azilnega doma.

Pri svoji odločitvi pa se tožena stranka ni opredelila ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v roku treh dni od dneva, ko je prenehal razlog zaradi katerega se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje.

Tako je tožena stranka le ugotovila, da se je tožnik dne 9. 3. 2004 lahko gibal, saj je sam navedel, da je šel iz sobe v ambulanto, ni pa ugotavljala, koliko časa je trajala tožnikova kriza oziroma kdaj je ta kriza prenehala in se pri tem sploh ni opredelila do krize, ki jo tožnik opisuje in ni ugotavljala ali se je tožnik zavedal v času te krize zakaj ga je varnostnik prišel poklicat ter ali se je zavedal posledic, na katere je bil opozorjen, če ne pride na zaslišanje. Prav tako tožena stranka pri tem ni zavzela stališča do izjave tožnika: "da mu možgani zaradi droge niso pravilno delovali". Tožena stranka pa se tudi ni opredelila do poročila socialne službe z dne 10. 3. 2004, ki se nahaja v upravnem spisu, kjer je potrjeno, da je tožnik tudi eden izmed uživalcev droge. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je v ambulanti pomagal pri prevajanju DD, zato mora tožena stranka v ponovljenem postopku zaslišati pričo AA, ki je začasno nastanjen v Azilnem domu in tudi obe medicinski sestri CC in BB in tako ugotoviti ali obstaja možnost, da tožnikov zatrjevani obisk ambulante ne bi bil zabeležen v uradni evidenci oziroma da se ta možnost izključi. V upravnem spisu pa je tudi tožnikova vloga z dne 9. 3. 2004, ki jo je tožena stranka prejela tega dne ob 11.30 uri kot izhaja iz uradnega zaznamka na sami vlogi. V zvezi s tem pa je potrebno z dodatnim zaslišanjem tožnika razčistiti ali gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ugotoviti kakšen namen je imel tožnik s to pisno vlogo. Šele po tako dopolnjenem postopku bo tožena stranka lahko ugotovila vsa pravno relevantna dejstva pomembna za ugotovitev ali je tožnik iz opravičenega razloga zaprosil za vrnitev v prejšnje stanje v treh dneh od dneva, ko je njegov razlog, zaradi katerega se ni odzval vabilu na zaslišanje, prenehal. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil, ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.