Jedro

Če sodišče ne izda posebnega sklepa o tem, ali naj se sprememba tožbe dopusti, in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, gre za kršitev postopka relativnega značaja, razen če gre za primer privilegirane spremembe tožbe.

Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni podaljšala najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito. V takšnem primeru lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja. V takšnem primeru ne velja določba četrtega odstavka 112. člena, ki kot rok za izselitev določa 60 do 90 dni, saj se ta določba nanaša zgolj na primere izselitev, ki temeljijo na predhodni odpovedi najemne pogodbe.

Bistvo paricijskega roka je, da zagotavlja tožencu, da tožnik ne bo mogel zahtevati prisilne izvršbe, dokler ta rok ne bo potekel. Če dolžnik vloži pritožbo, začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba spremeni tako, da se v izreku v tč. I črtajo besede „od izdaje te sodbe“ in se v tem delu zavrne tožbeni zahtevek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se je toženka dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe izseliti iz garsonjere št. 11 na naslovu T, ID št. 000, posamezni del št. 0, v stavbi 0, k.o. X in ID št. 111, posamezen del št. 1 v stavbi 1 k.o. X in ga v istem roku prostega oseb in stvari vrniti v posest tožnici.

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je odločalo o zahtevku, glede katerega spremembe tožbe ni dopustilo. Sodišče bi moralo odločati o prvotno postavljenem zahtevku ali pa sprejeti sklep, da se sprememba tožbe dopusti. Ker tega ni storilo, je odločalo o zahtevku, o katerem ne bi smelo in s tem prekoračilo zahtevek. Izrek sodbe pa je tudi neizvršljiv, saj sodišče toženi stranki nalaga izpraznitev v roku 15 dni od izdaje te sodbe, kar ni zakonito. Izpraznitev bi bila dopustna ob materialno pravni pravilnosti odločitve šele v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe. Tudi sicer rok izpolnitve ni določen pravilno, saj mora biti najemniku zagotovljen najmanj 90-dnevni rok za izpraznitev.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je toženkin pooblaščenec hkrati vložil pritožbo in sporočilo o prenehanju pooblastilnega razmerja in meni, da je treba pritožbo zavreči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz sporočila pooblaščenca toženke jasno izhaja, da je vložitev pritožbe zadnje procesno dejanje, ki ga bo opravil v okviru njunega pooblastilnega razmerja oziroma da bo to z vložitvijo pritožbe prenehalo. Neutemeljena je zato pritožničina navedba v odgovoru na pritožbo, s katero meri na očitek, da pooblaščenec ni imel toženkinega pooblastila za vložitev pritožbe.

6. Tožnica je s tožbo na podlagi materialnopravne določbe prvega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) toženki odpovedala najemno pogodbo za obravnavano garsonjero, ki sta jo pravdni stranki sklenili za določen čas do 1. 8. 2011 in zahtevala toženkino izselitev v roku 90 dni (četrti odstavek 112. člena SZ-1). Ko je s 1. 8. 2011 (s pretekom časa) najemno razmerje prenehalo, je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2011 umaknila tožbeni zahtevek v delu, kjer zahteva odpoved najemne pogodbe, v delu v katerem zahteva toženkino izselitev iz garsonjere pa spremenila tako, da zahteva njeno izselitev v roku 15 dni. Pravilno je pritožbeno stališče toženke, da mora sodišče odločiti ali naj se sprememba tožbe dopusti (185. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Če sodišče ne izda posebnega sklepa in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, gre za kršitev postopka relativnega značaja, ki jo lahko toženec uveljavlja s pritožbo zoper končno sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je torej podana, zgolj v primeru, če bi neuporaba omenjene določbe lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ne glede na navedeno pa je mogoče zaključiti, da gre za primer privilegirane spremembe tožbe (186. člen ZPP). V okviru sporne delne sodbe se tožbena sprememba nanaša zgolj na dolžino roka za izselitev (15-dnevni rok namesto 90-dnevnega) in to zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe. Za takšno spremembo pa ni potrebna privolitev toženca oziroma je mogoča kljub njegovemu nasprotovanju, saj sodišče takšno spremembo – drugače od primerov po 185. členu – mora dovoliti. V takšnem primeru torej sodišče o dovolitvi spremembe ne odloča. 7. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je določba prvega odstavka 111. člena SZ-1, po kateri oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni podaljšala najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito. V takšnem primeru lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 111. člena SZ-1). V takšnem primeru ne velja določba četrtega odstavka 112. člena, ki kot rok za izselitev določa 60 do 90 dni, saj se ta določba nanaša zgolj na primere izselitev, ki temeljijo na predhodni odpovedi najemne pogodbe. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, kot je obravnavana, je splošni paricijski rok oziroma 15-dnevni rok (drugi odstavek 313. člena ZPP). Bistvo paricijskega roka je, da zagotavlja tožencu, da tožnik ne bo mogel zahtevati prisilne izvršbe, dokler ta rok ne bo potekel. Če dolžnik vloži pritožbo, začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pritožbi. Glede na navedeno je pravilna odločitev, da se je toženka dolžna izseliti iz obravnavanega stanovanja v roku 15 dni, hkrati pa pritrditi pritožbenemu očitku toženke, da je dodatek k temu roku - od izdaje te sodbe - odveč, saj bi lahko navajal na zaključek, da je rok za prostovoljno izpolnitev potekel že pred odločitvijo o pritožbi oziroma, da je sodba izvršljiva takoj po odločitvi sodišča druge stopnje. V tem delu je bilo zato treba pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje, tako kot to izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).