Jedro

Zaradi nastopa zavarovalnega primera je tožeča stranka posojilodajalcu vrnila kredit namesto toženca. Z izplačilom posojenega zneska so prešle do višine tega zneska po samem zakonu na tožečo zavarovalnico vse pravice zavarovanca (banke) nasproti tožencu, ki je nastop zavarovalnega primera povzročil s tem, da v postavljenem roku in tudi po opominih kredita ni vrnil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog z dne 15.3.1996 za glavnico v znesku 1,345.384,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1995 do plačila ter za stroške mandatnega postopka. V preostalem delu je plačilni nalog za zakonite zamudne obresti od navedene glavnice za čas od 14.7.1995 do 18.7.1995 razveljavilo ter v tem obsegu zaradi delnega umika mandatne tožbe postopek ustavilo. Pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo s predlogom na njeno razveljavitev ter na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz vsebine revizije je mogoče ugotoviti, da uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP. Z zavrnitvijo predloga na zaslišanje direktorja PE T. je tožencu bilo preprečeno dokazovanje. Brez ugotovitve vsebine tega dogovora sporna pogodba nima podlage in je bila sklenjena brez kritja. Tožena stranka skuša dogovor spremeniti z manipulacijo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v tem okviru pa tudi dokazno oceno, po kateri je za presojo odločilnega pomena vsebina pogodbe o zavarovanju kredita, ki ga je toženec najel pri Novi Kreditni banki Maribor. Posojilo je banka zavarovala pri tožeči stranki za slučaj, da ga toženec posojilodajalcu ne bi vrnil. Prav to se je zgodilo; to pa je imelo za posledico, da je zaradi nastopa zavarovalnega primera tožeča stranka posojilodajalcu vrnila kredit namesto toženca. Z izplačilom posojenega zneska so prešle do višine tega zneska po samem zakonu na tožečo zavarovalnico vse pravice zavarovanca (banke) nasproti tožencu, ki je nastop zavarovalnega primera povzročil s tem, da v postavljenem roku in tudi po opominih kredita ni vrnil. Tako določa prvi odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

V okviru dejanskih ugotovitev je bila sprejeta tudi dokazna ocena, po kateri bi zaslišanje direktorja tožeče stranke bilo brezpredmetno. Najetega kredita namreč ni zavaroval toženec, temveč ga je zavarovala banka, ki je posojilo dala. Toženec torej izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.