Jedro

Čeprav se čas, prebit v priporu, mladoletniku ne bo mogel všteti v katerega izmed vzgojnih ukrepov, sodišče z odreditvijo pripora zoper mladoletnega obdolženca ni kršilo določbe 6. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega mld. A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 10.9.2005 zoper obdolženega mld. A.S. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 12.9.2005 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep dežurne sodnice za mladoletnike zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 15.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep v celoti razveljavi in obdolžencu pripor odpravi. V zahtevi navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista dovolj prepričljivo izkazali, zakaj je mladoletniku potrebno odrediti takšen skrajni ukrep, saj se po določbi 1. odstavka 472. člena ZKP pripor zoper mladoletnika lahko odredi le izjemoma. Ker v tej zadevi, glede na to, da je mladoletnik utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj, za katera je zagrožen zapor največ do treh let, obdolžencu ne bo mogoče izreči mladoletniškega zapora, sta obe sodišči z odreditvijo pripora, ki pa se v vzgojni ukrep ne všteva, kršili določbe kazenskega postopka iz 6. točke 372. člena ZKP in določbe Kazenskega zakonika.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP dne 4.10.2005, predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so:

1. da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, 2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

III. Da bi ne bila podana prva dva pogoja za odreditev pripora, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Navedbam v zahtevi, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni dovolj prepričljivo izkazalo, zakaj je odreditev pripora zoper mladoletnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti neogibno potrebna, pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Mladoletni obdolženec je osumljen, da je dne 8.9.2005 v šoli v L.: grdo ravnal in ogrozil varnost dijaka, katerega je prijel za vrat in ga davil ter mu besedno grozil (da ga bo ubil in razbil); za tem ogrozil varnost pomočnice ravnatelja šole z besednimi grožnjami (da jo bo ubil, da jo bo počakal pred šolo in jo razbil); poškodoval tujo stvar s tem, ko je vrgel stol v steklena vrata avle šole, z brcanjem poškodoval vrata več šolskih učilnic, in s tem šoli povzročil precejšnjo premoženjsko škodo ter da je delal nasilje in lahko telesno poškodoval zatem še ravnatelja šole, katerega je večkrat udaril s pestmi po obrazu in ga zbil na tla.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da sme sodnik za mladoletnike po določbi 1. odstavka 472. člena ZKP izjemoma odrediti, da se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz 1. odstavka 201. člena ZKP, kar vse je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno presodilo. Sodišče je ob oceni teže in načina storitve teh dejanj kot objektivnih okoliščin, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine: vzgojno problematičnost mladoletnika in njegovo prejšnje življenje: mladoletniku je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.5.2003 že izrečen vzgojni ukrep, poleg tega pa so zoper njega pred sodnikom za mladoletnike istega sodišča odprti še pripravljalni postopki prav tako zaradi istovrstnih kaznivih dejanj - kaznivih dejanj po členu 145/1 in 133/1 KZ. Ob oceni navedenih okoliščin je sodišče v pravnomočnem sklepu zanesljivo presodilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, takšna kazniva dejanja zoper življenje in telo ponovil. Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja takšnih kaznivih dejanj zoper življenje in telo je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, ki je bilo z ravnanji obdolženca že ogroženo.

Tudi ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z odreditvijo pripora zoper obdolženca kršilo določbo 6. točke 372. člena ZKP (ki določa kot razlog, s katerim se sme izpodbijati sodba zaradi kršitve kazenskega zakona, prekršitev določb o vštevanju pripora in prestane kazni), ker se čas prebit v priporu mladoletniku ne všteva v katerega izmed v Kazenskem zakoniku navedenih vzgojnih ukrepov. V konkretnem primeru je bil pripor zoper mladoletnika s sklepom odrejen skladno z določbo 1. odstavka 472. člena ZKP, ker je sodišče pravilno ocenilo, da so podani razlogi iz 201. člena ZKP, čeprav je mladoletnik osumljen kaznivih dejanj, za katera je predpisana kazen zapora do treh let in zaradi katerih je pristojni državni tožilec pri sodniku za mladoletnike dne 10.9.2005 predlagal uvedbo pripravljalnega postopka.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).