Jedro

Razlikovati je treba med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, in položajem, ko "sodba nima razlogov", ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1 - v okviru te kršitve se presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Postojna, je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo M. d. o. o., trgovina z neživilskimi izdelki, in odgovorno osebo pravne osebe spoznal za odgovorna za storitvi prekrškov po 19. točki prvega odstavka 56. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Prekrškovni organ je pravni osebi izrekel globo 1.251,88 EUR, odgovorni osebi pa globo 208,65 EUR, naložil jima je tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo ZSV 10/2010 z dne 15. 6. 2010 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne in odgovorne osebe kot neutemeljeno ter storilkama naložilo plačilo sodne takse. Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 174/2010 z dne 19. 4. 2011 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, izpodbijano pravnomočno sodbo zaradi kršitve določb prvega odstavka 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in četrtega odstavka 114. člena ZP-1 ter 6. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. V novem sojenju je Okrajno sodišče v Idriji z uvodoma navedeno sodbo zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne in odgovorne osebe ponovno zavrnilo kot neutemeljeno ter storilkama naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in odgovorni osebi, ki pa se o njej nista izjavili.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da sodišče v ponovljenem postopku v nasprotju z določbama drugega odstavka 133. člena ZP-1 in 139. člena ZP-1 ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, prav tako ni ugotovilo in navedlo, katero dejstvo in iz katerih razlogov šteje za dokazano ali nedokazano. Sodišče mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano, ne zadošča pa zgolj navedba, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo določena dejstva. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, da je zunaj vsakršnega dvoma. Posebej skrbno mora biti obrazložena ocena protislovnih dokazov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni sledilo navedbam zagovornika pravne in odgovorne osebe, ker naj bi to bil le način zagovora, s katerim sta se skušala izogniti odgovornosti za prekršek, poleg tega naj bi bilo malo verjetno, da bi poškodovani delavec le iz koristoljubja v ambulanti pri zdravniku navajal, da je utrpel poškodbo pri delu. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi F. Po oceni vrhovne državne tožilke je taka obrazložitev arbitrarna, saj ni vsebinsko argumentirana, je pomanjkljiva in posledično neprepričljiva. V obrazložitvi sodbe tudi ni zaslediti, da bi sodišče kakorkoli presojalo pisno izjavo P. o preklicu izjave z dne 7. 4. 2010, na podlagi katere se je postopek o prekršku začel. Kljub temu, da gre za protislovne dokaze, sodišče ni navedlo, kako presoja njihovo verodostojnost, čeprav bi ta presoja morala biti še posebej skrbna in vestna. Po stališču vrhovne državne tožilke je sodišče le povzelo vsebino izvedenih dokazov, ni pa obrazložilo dokazne ocene vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, zato je kršilo drugi odstavek 133. člena ZP-1 in 139. člen ZP-1. S tem je po mnenju vrhovne državne tožilke podana tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Vrhovno sodišče pa je glede obsega presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 že presodilo, da je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. V tej sodbi (in tudi v sodbah IV Ips 106/2008 z dne 16. 1. 2009, IV Ips 94/2008 z dne 19. 5. 2009 in IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009) je Vrhovno sodišče razlikovalo med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, in položajem, ko "sodba nima razlogov", ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. 6. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo navedbe zagovornika storilk, podane v zahtevi za sodno varstvo, povzelo je izpovedbo priče F., navedlo ugotovitve, do katerih je prišlo z vpogledom v oškodovančevo zdravstveno kartoteko in potrdilo o oškodovančevi zadržanosti od dela, navedlo je tudi vsebino oškodovančevega preklica prijave zaradi neresničnih navedb. Sodišče je nato zaključilo, da ni mogoče slediti zagovornikovim navedbam, ker gre za poskus izogniti se odgovornosti za storjeni prekršek. Po vpogledu v oškodovančevo zdravstveno kartoteko in izvid Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 20. 10. 2008 je sodišče štelo za dokazano, da se je oškodovanec poškodoval pri delu v času, ko je bil zaposlen pri pravni osebi. Kot malo verjetno je sodišče ocenilo možnost, da bi oškodovanec zgolj iz koristoljubnosti pri zdravniku navajal, da je utrpel poškodbo pri delu.

7. Zatrjevanju vrhovne državne tožilke, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče pritrditi (kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami, podanimi v zahtevi za sodno varstvo, da je po dopolnjenem dokaznem postopku te navedbe presodilo, nato pa zaključilo, da niso utemeljene oziroma da ne sprejema navedb pravne in odgovorne osebe, da očitani prekršek ni bil storjen. Sodišče je napravilo oceno izvedenih dokazov (drugi odstavek 133. člena ZP-1), pri čemer je navedlo še zadostne razloge, s katerimi je napravilo skupno dokazno oceno, res pa je, da ni ocenilo vsakega od izvedenih dokazov posebej. Na podlagi pregleda oškodovančeve zdravstvene dokumentacije je sodišče logično obrazložilo, da zagovora pravne in odgovorne osebe ne sprejema. Zato je neutemeljeno zatrjevanje vrhovne državne tožilke, da izpodbijana sodba nima razlogov ter da je arbitrarna.

8. Vrhovna državna tožilka ne more uspeti z navedbami, da je sodišče nekritično sledilo F. izpovedbi ter da so dokazi protislovni. S takimi navedbami vrhovna državna tožilka podaja lasten pogled na verodostojnost posameznih dokazov in s tem uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

9. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.