Jedro

Ker se je tožnik v sporazumu o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko izrecno in nedvoumno dogovoril, da prenehajo učinkovati vse pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka ni zavezana za plačilo odpravnine, ki jo tožnik vtožuje, ampak le za plačilo plače za mesec avgust, za kar sta se stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja posebej dogovorili.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 3.910,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 368,83 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da izplača tožniku odpravnino v višini 3.910,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 467,35 EUR v 8 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je potrebno pri odločanju o utemeljenosti vtoževanega zahtevka izhajati iz II. tč. sporazuma z dne 17. 7. 2006, na podlagi katerega je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 12. 2001 prenehala veljati. V tej točki sporazuma sta stranki soglašali, da vse pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, ki se razveljavlja, prenehajo učinkovati z dnem 31. 7. 2006, pri tem pa sta izrecno navedli, da to ne velja za višino plače, ki gre tožniku še za mesec avgust 2006. Na podlagi tega določila so namreč prenehale vse pravice in obveznosti iz citirane individualne pogodbe o zaposlitvi, vključno z odpravnino. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da bi morala biti odpoved odpravnini še izrecno zapisana v sporazumu, saj se pogodbena stranka ne more odpovedati pravici, ki je nima več, zato velja ravno nasprotno: pravdni stranki bi morali v sporazumu izrecno določiti, da ima tožnik pravico do vtoževane odpravnine, tako kot sta to storili za plačo za mesec avgust 2006. Napačna pa je tudi presoja sodišča glede obstoja predpostavke za pridobitev pravice do odpravnine - upravičenost razloga za sporazumno prenehanje. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je do sporazumne razveljavitve prišlo zaradi upravičenega razloga, ki ni v sferi tožnika, vendar je navedeno dejansko stanje napačno apliciralo pod pogodbeno določilo, iz katerega izhaja, da se med upravičene razloge štejejo izključno razlogi, ki izhajajo iz sfere tožnika. Ker je upravičen razlog predpostavka za pridobitev pravice, tožnik do odpravnine ni upravičen. Tožena stranka ugovarja tudi obrestnemu delu zahtevka. Od bruto zneska obresti ne morejo teči, temveč zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznega neto zneska. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s predmetnim sporazumom poudarja, da ta v 2. odst. III. tč. določa naslednje: „Ker gre za nadaljevanje zaposlitvenega razmerja, s tem sporazumom ni potrebno določiti posledic, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi.“ Drugače povedano, posledic sporazumnega prenehanja delovnega razmerja ni potrebno opredeliti v sporazumu, saj so le te, glede na to, da gre za kontinuiteto delovnega razmerja, opredeljene v pogodbi o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje v pritožbi tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odpravnine zato, ker je sklenil s toženo stranko dne 17. 7. 2006 sporazum o razveljavitvi individualne pogodbe o zaposlitvi, v katerem se je s toženo stranko izrecno in nedvoumno dogovoril, da z dnem 31. 7. 2006 prenehajo učinkovati vse pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 12. 2001, razen pravice do višine plače, ki gre tožniku še za mesec avgust 2006. Pravice in obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z razveljavitvijo takšne pogodbe praviloma ne ugasnejo, razen v primeru, če se stranki o tem izrecno in nedvoumno dogovorita (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 655/2006 z dne 13. 9. 2007 ter ga je potrdilo VS RS s sodbo opr. št. VIII Ips 416/2008 z dne 7. 9. 2009). Ker je iz II. tč. omenjenega sporazuma (priloga A3) takšen dogovor nedvoumno razviden (tako ena kot druga stranka sta se z navedenim določilom izrecno dogovorili, da z dnem razveljavitve individualne pogodbe o zaposlitvi prenehajo vse pravice in obveznosti, ki jih imata druga do druge na podlagi te pogodbe), je utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da sta zaradi navedenega določila sklenjenega sporazuma, tako tožnik kot tožena stranka prosta svojih obveznosti, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2001, razen glede višine plače, ki gre delavcu še za mesec avgust 2006 in kar sta se pogodbeni stranki posebej dogovorili.

Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 5. alineo 358. čl. ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti propadel, zaradi česar je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje (154., 155. čl. ZPP).

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 612 točk (300 točk za odgovor tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj., 300 točk za zastopanje na prvem naroku – tar. št. 15/3a), 2 % materialne stroške – 12 točk kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 615,06 EUR in ob upoštevanju 20 % DDV, znaša 335,99 EUR, tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti tudi sodno takso za odgovor na tožbo v višini 32,84 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 368,83 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/1c in 4 OT) oziroma 172,13 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške (3,44 EUR), 20 % DDV v višini 35,11 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 210,68 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).