Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženkina družina nudila kontinuirano pomoč staršema pravdnih strank pri raznovrstnih opravilih na njunem domu pred smrtjo očeta in materi po smrti očeta, da družina tožnice oziroma tožnica ni sodelovala pri tej pomoči, da je sin toženke v času srednješolskega šolanja živel pri starših pravdnih strank, zato je obstajala med njimi tesna medsebojna povezanost - vsa ta dejstva potrjujejo zaupnost razmerja in da sta preživljanca želela prav pomoč toženke in njene družine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 968,43 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**_Oris spora_**

1. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku, ki se vodi po materi pravdnih strank A. A., na podlagi sklepa D 137/2018 z dne 4. 7. 20181 napotena na pravdo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.2

2. Toženka kot preživljalka, njen oče B. A. in njena mati A. A. kot preživljanca so 14. 9. 2012 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz katere izhaja, da je toženka dolžna nuditi preživljancema vso potrebno nego in oskrbo v bolezni in starostni onemoglosti, potrebne prevoze k zdravniku in po zdravila, po potrebi dostavo vse potrebne prehrane in pijače iz trgovine ter pripravo hrane, primerne starostnemu in bolezenskemu stanju vsakega od preživljancev, potrebno čiščenje njunih prostorov in potrebna gospodinjska opravila ter ogrevanje bivalnih prostorov, če preživljanca tega ne bosta več zmogla, po smrti preživljanca v korist preživljanke dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja, dosmrtno služnostno pravico rabe nepremičnine, s pravico do prostega sprejemanja obiskov na teh nepremičninah in prosto pobiranje sadja, pridelkov in plodov, po njuni smrti primeren pogreb in primerno ureditev in kasnejšo oskrbo groba,3 da nepremičnine, na katerih je bila lastninska pravica vpisna na ime B. A. ob njegovi smrti preidejo v last toženke, da je toženka dolžna po njegovi smrti zagotavljati oskrbo materi in v njeno korist vpisati v zemljiško knjigo služnostno pravico njenega dosmrtnega prostega stanovanja in realno breme dajatev in oskrbe, da so vse nepremičnine, ki so predmet pogodbe, skupno premoženje preživljancev, da sta njuna deleža na skupnem premoženju za vsakega ena polovica.

**_Odločitev sodišča prve stopnje_**

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v drugem sojenju4 razsodilo, da se zavrneta primarni in podredni zahtevek, da nepremičnine katastrska občina ... parcela 001 (ID: ...), katastrska občina ... parcela 002 (ID: ...) in katastrska občina ... parcela 003 (ID: ...)5 do 1/2 sodijo v zapuščino po pok. A. A., da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 9. 2012, ki je sklenjena v notarskem zapisu opr. št. SV-000/12, neobstoječa in prikriva darilno pogodbo, zato nima pravnega učinka proti tožnici glede 1/2 nepremičnin ter se solastniški delež nepremičnin do 1/2 vrne v zapuščino po pokojni A. A., da se ugotovi, da denarna sredstva v višini 5.900,00 EUR spadajo v zapuščino po pokojni A. A. in jih je toženka dolžna v zapuščino vrniti (I), da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 9. 2012 nična ter prikriva darilno pogodbo, zato nima pravnega učinka proti tožnici glede 1/2 nepremičnin in se solastniški delež teh nepremičnin do 1/2 vrne v zapuščino po pok. A. A. (II), da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 6.178,87 EUR v roku petnajstih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ **_Povzetek pritožbenih navedb_**

4. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnica tudi zahteva, da ji toženka povrne pritožbene stroške.

5. Pritožbeno sodišče je sklepom I Cp 298/2022 z dne 11. 3. 2022 zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje z napotkom, da se izvedejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje opustilo v prvem sojenju. Sodišče prve stopnje ni sledilo tem navodilom pritožbenega sodišča oziroma le navidezno, zato je sodba nepravilna in nezakonita.

6. Kljub napotkom pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje znova zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C. C., kar pomeni poseg v tožničino pravico do izjave. Sodišče je zavrnilo ta dokazni predlog, ker tožnica ni predlagala izvedenca ustrezne stroke, ki bi sodišču pomagal pri oceni tega dokaza.6 Razlog sodišča, da nima ustreznega strokovnega znanja za oceno tega dokaza, ker nima strokovnega znanja s področij, za katere se v sodnih postopkih imenujejo izvedenci, ni utemeljen. Sodišče je šele v sodbi pojasnilo, da bi morala tožnica predlagati sodnega izvedenca, in da zato dokaz ni primeren.

7. Sodišče ni pridobilo medicinske dokumentacije pokojnega B. A. Menilo je, da ta dokaz ni potreben, ker se je z ostalimi dokazi ugotovilo, da njegova smrt ni bila predvidljiva in pričakovana v tako kratkem času, da vprašanje smrti B. A. ni bistveno, ker je druga preživljanka (zapustnica) živela še pet let in pet mesecev po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. S tem je bila tožnici kršena pravica do izjave. Tožnica je trdila, da je bila pogodba navidezna, da prekriva darilo toženki, da je bila sklenjena le zaradi očetovega pričakovanja lastne smrti, da je oče želel premoženjskopravna razmerja glede nepremičnin urediti tako, da tožnica in njegova žena ne bi mogli pridobiti lastninske pravice na nepremičninah, zato je bila zapustnica vključena v pogodbo, da je pogodba le simulacija po nasvetu odvetnice, ki je pogodbo sestavila, da bi imela pogodba bolj prepričljiv videz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnica je zatrjevala, da brez pričakovanja očetove smrti in njegovega namena izločiti tožnico in njegovo žene iz dedovanja, ne bi bila sklenjena pogodba in mati ne bi bila upravičenka po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Ob teh trditvah je dokaz s pridobitvijo medicinske dokumentacije in postavitev izvedenca medicinske stroke odločilen dokaz, ki ju je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sklenitvena faza pravnega posla je relevantna za presojo, ali gre za navidezen pravni posel, zato niso relevantne ugotovitve sodišča, da je toženka skrbela za mater.

8. Sodišče ni upoštevalo odgovora PP X., ki je ovrgel trditve toženke o neobstoju družinskega nasilja, prav tako ni upoštevalo odgovora toženkinega delodajalca, iz katerega izhaja, da so toženkine delovne obveznosti toženko ovirale pri vožnjah očeta k zdravniku, zato je pretežni del prevozov prevzela tožnica, čeprav je oče ni maral, prezrlo je, da je brat pravdnih strank že v mladosti umrl zaradi raka na jetrih, zaradi česar so se družinski člani zavedali smrtnosti očetove situacije, ki je prav tako imel tumor na jetrih. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ugotovitve o izvrševanju pogodbe po očetovi smrti temeljijo le na izpovedbi toženke in njenega sina D. D., ki pa nista izpovedovala po resnici. Po smrti očeta je mati prosila za pomoč tožnico.

10. Tožnica je tožbeni zahtevek oziroma trditve o animus donandi utemeljevala s tem, da v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni bilo aleatornosti, da ni bil podan element osebnosti in zaupnosti razmerja med toženko ter očetom in zapustnico, ker je bil namen sklenitve pogodbe, da se tožnico izigra pri dedovanju in sicer tako, da ne bi dedovala materinega deleža iz skupnega premoženja. Sodišče je ugotavljalo le dejstva v zvezi z aleatornostjo pogodbe in njenim izvrševanjem po smrti očeta, ne pa tudi glede ostalih že navedenih trditev.

11. Sodišče se je v sodbi opredelilo do trditev tožnice, kako se je oče obnašal v slutnji smrti, da je mati zato sklicala družinski sestanek, kako se je sestanek odvijal in kako je oče po sestanku ukrepal, vendar je brez ustrezne dokazne ocene ugotovilo, da tožnica teh trditev ni dokazala. Ta ugotovitev sodišča temelji na pavšalnem utemeljevanju, da tožnica ter njeni priči niso prepričljivo izpovedovali zaradi tesnega sorodstvenega razmerja s tožnico. V tej dokazni oceni ni vključena toženka, ki je družinski sestanek zanikala, pri čemer je bilo njeno zanikanje neprepričljivo, česar sodišče ni upoštevalo. Sklicevanje sodišča, da neobstoj družinskega sestanka in njegovega poteka dokazuje vsebina pogodbe, kjer je materi priznan delež na skupnem premoženju do 1/2, teh ugotovitev ne potrjuje, ker je tožnica v zvezi s tem navajala, da so bila ta določila vključena v pogodbo s strani odvetnice in le zaradi večje prepričljivosti videza pogodbe.

12. Tožnica je zatrjevala, da razmere na strani staršev in toženke niti pred družinskim sestankom niti po njem niso bile take, da bi bilo mogoče govoriti o resnični kavzi za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker ni bilo utemeljeno pričakovati, da bo za starša skrbela toženka. Med njimi ni bilo tesne zaupnosti. Dotedanja običajna družinska pomoč staršema je bila nudena s strani obeh pravdnih strank. Toženka je bila glede nudenja pomoči staršema bistveno manj fleksibilna, saj je živela v X., tožnica pa je takrat živela v Novem mestu, toženka je bila zaposlena, tožnica pa samozaposlena, toženka je bila v nasilnem partnerskem odnosu, za katerega so starši vedeli in ga niso odobravali. Pričakovanje pomoči zato ni bilo realno. Do sklenitve pogodbe je prišlo izključno iz razloga, ker se je toženka v zvezi z vprašanjem materinega bivanja v hiši po očetovi smrti ob priliki družinskega sestanka postavila na materino stran.

13. Argumenti sodišča, da niso odločilne tožničine trditve, da je oče ni maral, pomenijo kršitev tožničine pravice do izjave v postopku, ker je tožnica s temi trditvami dokazovala, da je bil glavni namen pogodbe ne le obdariti toženko, temveč preprečiti tožnici dedovanje nujnega deleža. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da se je po navedenem družinskem sestanku, da se prepreči dedovanje tožnici, v fazi soglašanja z navidezno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pridružilo še materino pravičniško urejanje premoženjskopravnih razmerij v družini ob izkrivljenem izhodišču matere in toženke, da je tožnica dedno odpravljena s prejemom materinega deleža na nepremičninah v Z., in da zaradi tega toženki pripada vse ostalo premoženje staršev. Iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da je tožnica dedno odpravljena, kar je dokaz miselnega toka ob pripravi in sklenitvi pogodbe. Če bi pogodbo o dosmrtnem preživljanju imel resnično kavzo, tega določila ne bi vsebovala.

14. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da je vsebina pogodbe o dosmrtnem preživljanju odprta, vsebina obveznosti toženke nedoločljiva, ki v svojem zaslišanju ni pojasnila, kako naj bi se izvajala oskrba staršev oziroma ni vedela konkretizirati pričakovane oskrbe. Izpovedala je, da se o določenih vprašanjih ob sklenitvi pogodbe niso usklajevali - glede doplačila domske oskrbe, potrebe po 24-urni pomoči, pogrebnih stroških - kar izpodbija resničnost kavze za pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

15. Sodišče pavšalno ugotavlja, da sta toženka in priča D. D. izpovedovala verodostojno, na drugi strani so bile izpovedbe tožnice in prič E. E. in F. E. označene kot neprepričljiva, zaradi njihovega sorodstvenega razmerja in interesa za izid te zadeve, ni pa pojasnjeno, zakaj pri sodišču enaki razlogi niso povzročili pomislekov o izpovedbi toženke in njenega sina D. D. Toženka se je sprenevedala, da je očeta vedno spremljala k zdravniku glede na njene službene obveznosti in glede na medicinsko dokumentacijo o potrebnosti zdravstvenih obravnav očeta, do katerih se sodišče ne opredeli. Neverodostojnost izpovedbe toženke in D. D. izhaja o zanikanju družinskega nasilja, ki je izkazano, glede pogrebnih stroškov, do katerih se toženka ni znala opredeliti, tudi ne, kakšna je bila njena obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Zatrjevala je, da je poravnala vse pogrebne stroške po očetu, ko se je z listinsko dokumentacijo dokazalo, da to ni res, je zatrjevala, da je poravnala tiste stroške, za katere je vedela. Toženka je trdila, da je bila kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju resnična, po drugi strani pa je priznala, da pogodbene stranke pred in ob sklenitvi pogodbe niso pogovora o vsebini pogodbenih obveznosti toženke. Sodišče ne bi smelo prezreti prepričanja toženke, da je premoženje, ki ga je tožnica prejela v Z., enormne vrednosti, in dejstva, da je toženka še po mnogih letih od prodaje tega premoženja razpolagala z oglasi za prodajo nepremičnin v Z. Sodišče je bilo z izpovedbo D. D. zavedeno. Ni opazilo gostobesednosti in navidezne informiranosti in interesa, da njegova mati v postopku uspe. D. D. je o dogodkih iz časa, ko je bil že na študiju v Ljubljani, izpovedal, da je prihajal k babici in dedku ter pri njima prespal oziroma se je oglasil pri babici, čeprav se dejansko ni nahajal v Novem mestu, ampak v Ljubljani, tako da zatrjevane pomoči ni nudil. 16. Toženka je zatrjevala zaupnost med njo in njeno družino in staršema, po drugi strani pa ni vedela za ključne podatke o očetove zdravstvenem stanju, za katerega naj bi v prihodnosti skrbela na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

17. Zaradi splošne neverodostojnosti toženke in D. D. bi moralo sodišče kritično obravnavati njuno izpovedbo glede dvigov denarja iz zapustničinega transakcijskega računa. Čeprav se izpovedbi ujemata, to ne pomeni, da sta resnični. Nobene potrebe ni bilo, da bi toženka dvignila denarna sredstva pred smrtjo zapustnice, ker bi toženka lahko plačala pogrebne stroške po njeni smrtni. Za grob se je zavezala skrbeti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju v daljšem časovnem obdobju, zato ni bilo razloga, da bi ji mati v ta namen dala denarna sredstva že vnaprej. Dvignjeni denarni znesek je nesorazmeren glede na pričakovane stroške pogreba, ker je mati že po očetovi smrti poskrbela za ureditev groba, tako da ni bilo pričakovati znatnih stroškov.

**_Odgovor na pritožbo_**

18. Toženka se je v odgovoru na pritožbo določno opredelila do pritožbenih trditev in predlaga njeno zavrnitev; zahtevala je tudi, da ji tožnica povrne pritožbene stroške.

**_Glede utemeljenosti pritožbe_**

19. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev postopka**_

20. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

21. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih dokaznih predlogov tožnice ni izvedlo. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema, zato ni izkazana kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izkazana tudi ni kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ta dejstva pa tudi niso v medsebojnem nasprotju.

22. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo kot neprimeren (posredni) dokaz z zaslišanjem vibracijske kineziologinje C. C. Tudi če bi ta dokaz v celoti uspel (to je če bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot želi tožnica), ta dokaz ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča prve stopnje.7

23. Tožnica je trdila, da toženka ni bila sposobna prevzeti obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi družinskega nasilja. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da temu ni tako, še posebej iz razloga, ker je bilo dokazano, da je toženka s svojo družino nudila pomoč staršema tako pred, kot po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato ni odločilno, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do odgovora PP X. 24. Tožnica v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede njenih trditev, da iz odgovora toženkinega delodajalca izhaja, da so delovne obveznosti toženko ovirale pri vožnjah očeta k zdravniku, da je bila tožnica samozaposlena, zato je imela boljše možnosti za izvajanje prevozov, da je tožnica opravljala prevoze za očeta, čeprav je ni maral. Ta dejstva so bila izpodbita s predstavitvijo prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje, zaradi katerih sta starša pravdnih strank zaradi predhodne pomoči toženke in njene družine ter še posebej zaradi povezanosti s toženkino družino sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju s toženko in ne s tožnico, s tem, da je toženka obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izpolnjevala.

25. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnic, da je brat pravdnih strank umrl v mladosti zaradi raka na jetrih, vendar pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo argumentacijo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da smrt očeta za družinske člane ni bila predvidljiva in pričakovana v tako kratkem času, kljub njegovemu slabemu zdravstvenemu stanju.8 Sodišče prve stopnje za ugotovitev tega dejstva iz teh razlogov utemeljeno ni pridobilo celotne medicinske dokumentacije od očeta pravdnih strank in ni postavilo izvedenca medicinske stroke.9 Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o primernosti teh dokazov za dokazovanje, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena le zaradi očetovega pričakovanja lastne smrti, še posebej glede na njegove aktivnosti pred operacijo in njegova bodoča pričakovanja. Nenazadnje sta pravice in obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju prevzeli tudi toženka in mati pravdnih strank. Toženka namreč s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni prevzela le obveznosti do očeta, marveč tudi do matere.

26. Protispisne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo le dejstva v zvezi z aleatornostjo pogodbe, ne pa tudi trditev tožnice, da ni bil podan element osebnosti in zaupnosti razmerja med toženko ter očetom in zapustnico, in da je bil namen sklenitve pogodbe, da se tožnico izigra pri dedovanju, da ne bi dedovala materin delež skupnega premoženja.

**_Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje_**

27. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je v sklepu I Cp 298/2022 z dne 11. 3. 2022 povzelo obsežne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje,10 na katere se sklicuje tudi v tej odločbi, ker so enake, s tem pa se je izognilo ponavljanju.

**_Presoja pritožbenega sodišča_**

28. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabilo materialno pravo.11 Pri presoji neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je izhajalo (tudi) iz predpostavk iz uveljavljene sodne prakse – v tej zvezi je povzelo stališča iz sklepa II Ips 284/2013,12 v katerem je Vrhovno sodišče v okviru normativne ureditve predstavilo temeljna vrednostna merila, na podlagi katerih sodišče ovrednoti odločilna dejstva in presodi, ali je v pravdi sporen pravni posel darilna pogodba ali pogodba o dosmrtnem preživljanju. Pojasnilo je, da je osrednje vprašanje kavza pogodbe – torej kaj je bil namen in razlog pogodbenih strank za sklenitev sporne pogodbe - če je bila kavza darilna (causa donandi), gre za darilno pogodbo, če gre za causa acquirendi, tedaj je treba pogodbo opredeliti kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, torej kot odplačno pogodbo, da tipični prvini, ki (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari sami dopolnjujeta sta zaupnost oziroma osebnost razmerja ter aleatornost, da prva onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju, da je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama, da je prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklenitvi pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti, da druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari - to namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu.

29. Iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi povzelo,13 izhaja, kakšne so bile obveznosti toženke do preživljalcev, zato so pritožbene navedbe v tem delu, da gre za nedoločljive obveznosti, ki jih toženka na zaslišanju ni konkretizirala, neutemeljene, še posebej iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je toženka te obveznosti izpolnjevala. Okoliščina, da je tudi tožnica vozila očeta na zdravniške preglede, ni odločilna, in ne potrjuje njene teze, da že v sklenitveni fazi ni bilo za pričakovati, da bo toženka obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izpolnjevala. To njeno tezo dodatno demantira ugotovljena skrb toženke za mater po smrti očeta, kakor tudi pomoč, ki jo je nudila staršema pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ni tudi najti razumnega razloga, zaradi katerega tožnica enakih zahtevkov, kot jih uveljavlja v tem postopku, ni postavila v zapuščinskem postopku po očetu, ko je že vedela za sporno pogodbo oziroma v čas življenja matere pravdnih strank.14

30. Sodišče prve stopnje je skrbno in obširno pojasnilo razloge, da je bil trenutek smrti B. A. ob podpisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju neznan in nepredvidljiv. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema.15

31. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, na podlagi katerih je ugotovilo, da „družinskega sestanka“ tožnica ni dokazala. Dokazna ocena ne temelji le na ugotovitvi, da sta E. E. in F. E. zainteresirana za ugoden izid pravde v korist tožnice, marveč v njunih neprepričljivih izpovedbah, ki so v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izpovedbo tožnice (npr. glede oseb, ki so se udeležile „družinskega sestanka“ in glede časovnega termina sestanka), s tem, da sta priči izpovedovali le to, kar naj bi izvedeli od tožnice. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da vsebina pogodbe ne potrjuje, da je bil namen B. A. z darilno pogodbo vse zapustiti toženki, ženo pa izseliti iz hiše, ker v nasprotnem B. A. v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ženi ne bi priznal na nepremičninah skupno lastnino do ½ in ne bi bila v pogodbi določena izpolnitvena ravnanja toženke do A. A.16

32. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo prepričljive argumente, na podlagi katerih je ugotovilo tesno zaupnost razmerja toženke do njenih staršev oziroma subjektivni pomen dejstva, da bo za starša skrbela prav toženka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženkina družina nudila kontinuirano pomoč staršema pravdnih strank pri raznovrstnih opravilih na njunem domu pred smrtjo očeta in materi po smrti očeta, da družina tožnice oziroma tožnica ni sodelovala pri tej pomoči, da je sin toženke v času srednješolskega šolanja živel pri starših pravdnih strank, zato je obstajala med njimi tesna medsebojna povezanost17 - vsa ta dejstva potrjujejo zaupnost razmerja in da sta preživljanca želela prav pomoč toženke in njene družine. Iz teh razlogov ni moč pritrditi pritožbi, da ni obstajala zaupnost razmerja, ker naj bi bile pomoč staršem dana s strani obeh pravdnih strank, da je bila toženka pri nudenju pomoči staršema bistveno manj fleksibilna, ker je živela v X., tožnica pa je takrat živela v Novem mestu, da je bila toženka zaposlena, tožnica pa samozaposlena, da je bila toženka v nasilnem partnerskem odnosu, za katerega so starši vedeli in ga niso odobravali, da pričakovanje pomoči s strani toženke ni bilo realno. Glede na pomoč, ki sta jo bila deležna starša pravdnih strank pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, glede na njuno starost, zdravstveno stanje, potrebno pomoč pri vsakdanjih opravilih18 ter skrbi za hišo, vrt in vinograd ter lastno preživljanje, se kot logična posledica razkrije razlog, zaradi katerega sta starša pravdnih strank želela skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju prav s toženko. Znotraj tega okvira se izkaže, da je pravilna ugotovitev sodišča, da niso odločilne tožničine trditve, da je oče ni maral. Nikakor pa ta trditev, glede na ostala ugotovljena dejstva ne potrjuje tožničine teze, da je bil iz tega razloga glavni namen pogodbe le obdariti toženko in preprečiti tožnici dedovanje nujnega deleža in da gre posledično za simuliran posel.19

33. Tožnica glede na predstavljena dejstva daje pretiran poudarek zapisu v pogodbi, da je bila tožnica dedno odpravljena s prejemom materinega lastninskega deleža na nepremičninah v Z. Ta zapis tudi na podlagi indičnega sklepanja ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, ne potrjuje tožničine teze, da je bil miselni tok ob pripravi in sklenitvi pogodbe, da se tožnico izloči iz dedovanja, ker če bi imela pogodba o dosmrtnem preživljanju resnično kavzo, tega določila ne bi vsebovala. Gre za zapis v pogodbi, ki je umeščen v člen, v katerem so (tudi) opredeljena lastninskopravna razmerja med preživljancema, in sicer, da so nepremičnine, ki so predmet razpolaganja v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, njuno skupno premoženje, da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka, zato ta zapis ne nudi opore za sklepanje za katerega se zavzema tožnica. Ta zapis zgolj dodatno razkriva razloge, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena s toženko in ne tožnico, ker je bil očitno dodatni nagib staršev pravdnih strank, da toženka pridobi nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Iz sodbe VSRS II Ips 88/2018 izhaja, da želja pokojnika, da premoženje pridobi toženka ne predstavlja nagiba, ki bi bil v nasprotju z moralnimi načeli in je dopusten, ker tožnik ni izkazal glavnega namena, da se njemu prepreči dedovanje. Tudi v obravnavanem primeru tožnica tega dokaznega bremena ni zmogla.

34. Toženka v pritožbi navaja dejstva, ki ustrezajo „pričakovanemu dejanskemu stanu“ kot ga je zatrjevala. Nekritično in pavšalno se opredeli do neprepričljivih izpovedb hčere in partnerja, izpovedbama toženke in njenega sina D. D. pa očita pretirano usklajenost, izpovedbi D. D. pa dodatno neutemeljeno še gostobesednost in navidezno informiranost. Niso tudi prepričljive pritožbene navedbe, da D. D. o dogodkih iz časa, ko je bil že na študiju v Ljubljani, ne bi prihajal k babici in dedku ter pri njima prespal in da jima zatrjevane pomoči takrat (več) ni nudil, še posebej glede na ugotovljeno medsebojno navezanost, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, česar pritožba opredeljeno ne izpodbija.

35. Iz že pojasnjenih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi zaradi „splošne neverodostojnosti toženke in D. D. moralo sodišče kritično obravnavati njuno izpovedbo glede dvigov denarja iz zapustničinega transakcijskega računa, čeprav se izpovedbi ujemata.“ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnica ob prisotnosti toženkinega sina naročila toženki, da dvigne denar z njenega varčevalnega računa za njen pogreb, ker je vedela, da je toženka v finančni stiski, ker je bila takrat edina zaposlena v družini. Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne izhaja, da bi bila toženka po pogodbi dolžna iz lastnih sredstev kriti stroške pogreba, s tem, da ni sporno, da je toženka vseskozi skrbela za grob očeta in matere pravdnih strank, da je uredila vse povezano s pogrebom zapustnice, da je plačala pogrebne stroške v višini 3.143,47 EUR, ostala denarna sredstva pa troši za vzdrževanje groba, zato je pravilna ugotovitev sodišča, da denarna sredstva v višini 5.900,00 EUR ne sodijo v zapuščino. Pavšalne in neprepričljive so pritožbene navedbe, da tako visokih denarnih sredstev ni mogoče uporabiti za pogrebne stroške in vzdrževanje groba.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

36. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Glede stroškov pritožbenega postopka_**

37. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

38. Toženka se je v odgovoru na tožbo opredelila do relevantnih navedb iz pritožbe, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila vloga potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato mora tožnica povrniti toženki priznane pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 1.200 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 23 točk, za DDV 291,06 točk, kar je skupaj 1.614,06 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 968,43 EUR. Te stroške mora tožnica povrniti toženki v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Priloga A2. 2 Zapuščinski postopek po predhodno umrlem očetu pravdnih strank je bil pravnomočno končan 4. 11. 2013 (glej sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu D 589/2012 – priloga B3). 3 Podrobneje glej 3. člen pogodbe in 12. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 4 V prvem sojenju je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 298/2022 z dne 11. 3. 2022 (l. št. 215-227) ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje P 69/2019 z dne 17. 8. 2021 (l. št. 180-188) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da izvede dokaze, ki jih predlagala tožnica oziroma pojasni razloge, če teh dokazov (znova) ne bo izvedlo, ter da se opredeli glede posameznih odločilnih dejstev, ki so umanjkali v obrazložitvi sodbe, na katere je posebej opozorila tožnica v pritožbi. 5 V nadaljevanju obrazložitve označene kot nepremičnine. 6 Tožnica je trdila, da bo ta priča kot njena terapevtka na podlagi vibracijske kineziologije potrdila obstoj določenih dejstev, ki so se zgodila, ko je bila tožnica stara 6 let. 7 VS RS II Ips 554/99 – okoliščine konkretnega primera dopuščajo uporabo tega stališča, čeprav je novejša sodna praksa do tega stališče odklonilna. 8 Glej 5. in 16. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 9 Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa: „Sodišče, stranke in drugi udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.“ 10 V 20. tč. - l. št. 221-223. 11 Ki ga je povzelo v 11. in 13. tč. sodbe. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, teh zakonskih določb znova ne povzema. 12 Glej 11.-13. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 13 V 15. tč. 14 Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da niso prepričljivi razlogi, zaradi katerih tožnica ni izpodbijala pogodbe o dosmrtnem preživljanju še za časa življenja matere pravdnih strank (glej 19. tč. sodbe), ki je umrla po več kot petih letih od smrti njenega moža. 15 Do katerih se je že opredelilo v 25. tč. sodbe. 16 Podrobneje glede trditev tožnice glede vsebine sestanka in razlogov za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju glej 17. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 17 Podrobneje glej 20. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 18 Glej npr. 20. tč. sodbe sodišča prve stopnje, kjer je podrobneje predstavljen obseg pomoči, ki jo je potrebovala mati pravdnih strank po smrti moža, in ki ga je zagotavljala toženka s svojo družino. 19 Podrobneje glede materialnopravnih določb in sodne prakse v zvezi s tem pravnim institutom – glej 13. tč. sodbe sodišča prve stopnje.