Jedro

Tožnik je podpisal poroštveno pogodbo v mejah svojih pristojnosti, v zvezi s podpisom te pogodbe pa mu tudi ni mogoče očitati malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova odpravnine in odškodnine v skupnem znesku 71.918,30 EUR bruto, zmanjšana za predpisane davke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti v izreku navedenih zneskov do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da do višine tožbenega zahtevka ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna znesek 71.918,30 EUR, od tega odvede davke in mu izplača neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je glede obresti, vtoževanih za čas od 7. 1. 2003 do 7. 3. 2003, tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da v pobot uveljavljana odškodninska terjatev ne obstoji, ker ni dokazano, da bi tožnik s podpisom poroštvene pogodbe za podjetje A. d.o.o. povzročil toženi stranki škodo, za katero bi bil odgovoren. Ker tožena stranka po temelju in višini ni nasprotovala tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine (zaradi sporazumne razrešitve tožnika s funkcije direktorja), je tožniku prisodilo vtoževane zneske.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja nekaj drugega, kot iz izjav prič in priloženih listinskih dokazov. Tožnik je podpisal poroštveno pogodbo, akceptni nalog in bianco menico, čeprav v strokovnem kolegiju ni dobil drugega podpisnika. Takšno njegovo ravnanje je vsaj hudo malomarno, saj je izpovedal, da je vedel, da morata akceptni nalog in bianco menico podpisati dva direktorja. SKB d.d. je resda izterjala terjatev od tožene stranke kot poroka tako, da je vložila tožbo po poroštveni pogodbi, vendar to ne pomeni, da ne bi mogla izkoristiti menice ali akceptnega naloga. V sodbi je napačno povzeta izpovedba priče I. Š., ki je jasno razložil, da sta morala podpisati menico vsaj dva direktorja. Sodišče je napačno uporabilo 67. in 68. člen Statuta tožene stranke. Ta tožnika ne pooblašča za podpis poroštvene pogodbe, menic in akcepta. Ker je le-te podpisal sam, je glede na 68. člen Statuta neposredno odškodninsko odgovoren. V razlogih sodbe sodišče ni povzelo določenih izjav tožnika (o namenu, za katerega naj bi A. d.o.o. najel kratkoročni kredit), izvedenih dokazov o stanju dolga podjetja A. d.o.o. do tožene stranke, in dejstev o tem, da je strokovni kolegij izrazil odklonilno stališče v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožene stranke ugodi, oziroma podrejeno, da vrne zadevo v novo odločanje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, da naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

7. Revizija neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju izjavami tožnika, prič in listinskimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz revizijskih navedb izhaja, da želi tožena stranka s sklicevanjem na očitano procesno kršitev doseči le drugačno dokazno oceno v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe, menic in akcepta (t. j. da ni zadoščal le podpis tožnika, temveč je bil potreben podpis še enega direktorja), oziroma drugačno materialnopravno presojo spora (da je tožnik odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala toženi stranki zaradi realizacije prevzetega poroštva). Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), presojo o neobstoju tožnikove odškodninske odgovornosti pa je sodišče oprlo na ustrezne in jasne razloge, ki v ničemer ne nasprotujejo zapisnikom o izpovedbi tožnika in priče I. Š. oziroma listinskim dokazom. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo zato lahko v celoti preizkusilo.

8. Z očitkom, da v razlogih izpodbijane sodbe niso zajete določene izjave tožnika, izvedeni dokazi o stanju dolga podjetja A. d.o.o. do tožene stranke in dejstva o tem, da je strokovni kolegij izrazil odklonilno stališče v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe, tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijske navedbe se v celoti nanašajo na obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke za povrnitev škode, ki naj bi ji jo povzročil tožnik zaradi sklenitve poroštvene pogodbe za podjetje A. d.o.o. oziroma zaradi plačila obveznosti iz naslova prevzetega poroštva. V zvezi s tem vsebuje izpodbijana sodba naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev, in na katere je Vrhovno sodišče vezano: pri toženi stranki so se o sodelovanju s podjetjem A. d.o.o. dogovarjali na kolegiju, in sicer so bili vsi zainteresirani za dolgoročno sodelovanje s tem podjetjem pri predelovanju vampov kot posebni proizvodni liniji; dogovorjeno je bilo, da bo A. d.o.o. nabavil potrebno linijo za vakumsko pakiranje vampov, kar je A. d.o.o. pogojeval s podpisom poroštvene pogodbe; do podpisa poroštvene pogodbe je bilo poslovno sodelovanje tožene stranke z A. d.o.o. dobro in med družbama je obstajalo zaupanje, pozneje pa so se začele težave in sicer je A. d.o.o. toženo stranko izigral. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje drugostopenjsko presojo o tem, da tožniku v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe ni mogoče očitati malomarnosti, saj je bilo dotedanje sodelovanje med podjetjema dobro, interes tožene stranke pa usmerjen v dolgoročno poslovanje z A. d.o.o..

11. Ugotovitev o tem, da tožniku ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je sodišče druge stopnje oprlo na pravilno razlago določil Statuta tožene stranke. Na podlagi 67. člena Statuta ima direktor med drugim pravico zastopati in predstavljati podjetje brez omejitev. Po 8. členu opravlja vse posamične pravne posle, ki se nanašajo na poslovanje podjetja in sklepa vse pogodbe, razen tistih poslov, ki so izrecno navedeni – med temi niso našteti poroštvena pogodba ter podpis bianco menice oziroma akceptnega naloga. Glede na citirani določili je pravilna drugostopenjska ugotovitev, da je tožnik podpisal poroštveno pogodbo v mejah svojih pristojnosti, ter da tudi glede podpisovanja menic Statut ne vsebuje posebnih omejevalnih določb (sicer izpodbijana sodba pravilno navaja, da podpis menice za odločitev ni pomemben, ker zatrjevana škoda izvira iz realizacije poroštvene pogodbe).

12. Pravilna je tudi drugostopenjska presoja vsebine 68. člena Statuta, po katerem je direktor materialno odgovoren za sklepe, s katerimi je povzročena škoda podjetju v odvisnosti od njegovega vpliva na sprejemanje in izvrševanje teh sklepov. To določilo bi lahko predstavljalo podlago za ugotovitev tožnikove odškodninske odgovornosti le, če bi bile podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti (154. in nadaljnji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji), ki pa v obravnavani zadevi niso bile dokazane.

13. Ker zaradi neobstoja odškodninskih predpostavk tožnik ni odgovoren za nastalo škodo, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji. Sodišče druge stopnje je zato tožniku odškodnino in odpravnino utemeljeno prisodilo v višini vtoževanih glavnic.

14. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).