Jedro

Ker je bila rudarska pravica s koncesijo podeljena tožnici, se ta ne glede na morebitne spremembe v njeni organiziranosti šteje za nosilko rudarske pravice tako dolgo, dokler ni le ta prenesena na drugo osebo ali kako drugače ugasnjena.

Kot nosilki koncesije in podpisnici koncesijske pogodbe ji je bil zato inšpekcijski ukrep izrečen utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ pod I. točko izreka odločil, da mora tožnica kot nosilka rudarske pravice v gramoznici X., odpraviti pri rednem inšpekcijskem nadzoru gramoznice X. za leto 2009 ugotovljene nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti z izvršitvijo naslednjih ukrepov:

1. V gramoznici X, na zemljiščih parc. št. 418/1, 435/1, 419/1, 419/2 in 419/3, vse k.o. X., je prepovedano izvajanje rudarskih del z namenom raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin.

2. Izdelati je potrebno tehnično dokumentacijo (rudarski projekt za opustitev izkoriščanja in izvajanje del pri opustitvi izkoriščanja) in si pridobiti dovoljenje za opustitev izkoriščanja in izvajanja del pri opustitvi izkoriščanja v gramoznici X, na zemljišču parc. št. 418/1,435/1,419/1, 419/2 in 419/3, vse k.o. ... Rok 30. 9. 2009. Pod tč. II. izpodbijane odločbe pa je odločeno, da mora zavezanec, poleg navedenih odrejenih ukrepov iz prvega odstavka te odločbe, izvršiti še naslednje: a. to odločbo vnesti v knjigo rudarskega nadzora; b. z ustreznim aktom direktorja zadolžiti odgovorne osebe za izvršitev ukrepov iz prvega odstavka izreka te odločbe po posameznih točkah. Pri tem je treba upoštevati, da je lahko odgovorna oseba za izvršitev le tisti delavec, ki v celoti lahko izvrši ukrep v odrejenem roku; c. inšpekciji za rudarstvo pri Inšpektoratu RS za energetiko in rudarstvo dostaviti akt o zadolžitvi odgovornih oseb najkasneje v osmih dneh po prejemu te odločbe; d. inšpekciji za rudarstvo pri Inšpektoratu RS za energetiko in rudarstvo pisno poročati o izvršitvi posameznih ukrepov iz prvega odstavka izreka te odločbe najkasneje v roku osmih dni po izteku posameznega izvršitvenega roka na način, da je iz posameznega poročila razvidno, na kakšnem način je ukrep izvršen.

V točkah III in IV je odločeno, da posebnih stroškov postopka inšpekcijskega nadzora ni bilo in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopne odločbe izhaja, da je rudarski inšpektor inšpekcije za rudarstvo pri Inšpektoratu RS za energetiko in rudarstvo po uradni dolžnosti dne 2. 6. 2009 opravil redni inšpekcijski nadzor v gramoznici X., o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 06142-74/2009-1 z dne 2. 6. 2009. Na podlagi ugotovitev, navedenih v tem zapisniku, je rudarski inšpektor na podlagi svojih pristojnosti odredil ukrepe z izvršitvenimi roki, ki so navedeni v izreku te (izpodbijane) odločbe. Pri tem je bila konkretna pravna podlaga za odreditev posameznih ukrepov sledeča: a. Ukrep pod točko I temelji na določbi tretjega odstavka 91. člena ZRud (Zakon o rudarstvu, Uradni list RS, št. 98/04-UPB-1 in 68/08), ki določa, da rudarski inšpektor lahko z odločbo tudi trajno prepove izvajanje rudarskih del pravni oziroma fizični osebi, ki raziskuje ali izkorišča mineralne surovine izven odobrenega raziskovalnega oziroma pridobivalnega prostora, ali raziskuje ali izkorišča mineralne surovine brez podeljene rudarske pravice ali če je koncesijsko razmerje po določbah ZRud prenehalo. V primeru gramoznice X. je bilo na dan inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da ima Občina Gornja Radgona za gramoznico X. sklenjeno koncesijo pogodbo št. 354-14-202/01 z dne 10. 12. 2001 za gospodarsko izkoriščanje proda ter sanacijo. Koncesija je bila podeljena za dobo pet let, to je do 10. 12. 2006. Na podlagi 17. člena navedene koncesijske pogodbe je koncesijska pogodba prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, saj ni bilo predloženih dokazil o njenem podaljšanju, ki ga omogoča 15. člen koncesijske pogodbe. Na dan inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je pridobivalni prostor gramoznice X, za katerega ima podeljeno rudarsko pravico Občina Gornja Radgona in je predmet navedene pogodbe z dne 10. 12. 2001, omejen z zemljiščem parc. št. 418/1, 435/1, 419/1, 419/2 in 419/3, vse k.o. ... (5. člen koncesijske pogodbe). Prav tako je bilo na dan inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da se je nosilec rudarske pravice, Občina Gornja Radgona odločila, da v gramoznici opusti izkoriščanje mineralnih surovin in da naj se mineralne surovine na območju X. izkoriščajo samo v pridobivalnem prostoru, kjer je nosilec rudarske pravice gospodarska družba A. d.o.o. (t.i. gramoznica X. št. 1). Zaradi navedenega je v gramoznici X., zemljišči parc. št. 418/1, 435/1, 419/1, 419/2 in 419/3, vse k.o. ..., prepovedano izvajanje rudarskih del z namenom raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin.

b. Ukrep pod točko II temelji na določbah 63. in 75. člena ZRud, ki med drugim določata, da se rudarska dela načrtujejo in izvajajo v okviru tehnične dokumentacije (rudarski projekti) in da rudarski projekt za opustitev izkoriščanja vsebuje tudi idejne tehnične rešitve, s katerimi bodo odpravljene posledice izkoriščanja v okolju. Ukrep temelji tudi na določbah 9., 10. in 16. člena Pravilnika o načinu izdelave, zaporedju, vsebini in reviziji rudarskih projektov (Pravilnik, Uradni l ist RS, št. 68/03 ter popravek 83/03), ki določajo vsebino projekta za opustitev izkoriščanja in vsebino projekta za izvajanje del pri opustitvi izkoriščanja. Ker je bilo na dan inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da se je nosilec rudarske pravice Občina Gornja Radgona odločila, da v gramoznici X. opusti izkoriščanje mineralnih surovin in da naj se mineralne surovine na območju X. izkoriščajo samo v pridobivalnem prostoru, kjer je nosilec rudarske pravice gospodarska družba A. d.o.o. (gramoznica X. št. 1) in da na dan inšpekcijskega nadzora ni bilo predložene tehnične dokumentacije v zvezi z opustitvijo izkoriščanja in dovoljenja za opustitev izkoriščanja je za gramoznico Konjišče potrebno izdelati tehnično dokumentacijo (rudarski projekt za opustitev izkoriščanja in izvajanja del pri opustitvi del izkoriščanja) in si pridobiti dovoljenje za opustitev izkoriščanja in izvajanja del pri opustitvi izkoriščanja v gramoznici X. na zemljiščih parc. št. 418/1, 435/1, 419/1, 419/2 in 419/3, vse k.o. ...

Kot še izhaja iz obrazložitve, mora izvajalec rudarskih del upoštevati tehnične predpise, predpise o varnosti in zdravju pri delu ter varstvo okolja ter druge predpise, da je s tem pravočasno zagotovljena predpisana varnost ljudi in živali, prometa in sosednjih objektov ter varnost samega objekta in del, napeljav, opreme in materiala (drugi odstavek 40. člena ZRud). Po opravljenem inšpekcijskem nadzoru ima inšpektor pravico in dolžnost z odločbo odrediti da nosilec rudarske pravice ali izvajalec del zagotovi upoštevanje ZRud in predpisov, katerih izvajanje nadzoruje Inšpektorat RS za energetiko in rudarstvo (drugi odstavek 90. člena ZRud). Vpis izdane odločbe v knjigo rudarskega nadzora je odrejen na podlagi drugega odstavka 47. člena ZRud, poročanje o izpolnitvi ukrepov pa na podlagi določbe drugega odstavka 93. člena ZRud. Ukrep, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, temelji na 30. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07-UPB-1).

Drugostopni organ je tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodil tako, da je odpravil prvo podtočko I. točke izreka (da je torej v gramoznici X. prepovedano izvajanje rudarskih del z namenom raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin z rokom takoj), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložiti navaja, da je prvostopni organ kršil materialni predpis (ZRud) s tem, ko je pritožnici trajno prepovedal izvajanje rudarskih del, čeprav je pri inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da se na dan nadzora rudarskih del ni izvajalo. Prvostopni organ namreč ne more prepovedati izvajanja rudarskih del, če inšpektor pri nadzoru ne ugotovi, da se dela dejansko izvajajo. Glede na navedeno je bilo potrebno prvostopno odločbo v tem delu odpraviti. V ostalem pa je pritožba neutemeljena. V 12. členu citirane koncesijske pogodbe je določeno, da koncesionar garantira izvedbo sprotne in dokončne sanacije okolja in odpravi posledice izvajanje rudarskih del v pridobivalnem prostoru. Iz določb 48., 49., 81., 95., ZRud nedvomno izhaja obveznost nosilca rudarske pravice, da po končanih rudarskih delih v gramoznici X. sanira prizadeto površino. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo nedvomno ugotovljeno, da sanacija ni bila izvedena, česar pritožnica ne zanika, ampak ugovarja, da sanacije ni bila dolžna izvesti, ker so zemljišča prešla na novoustanovljeno Občino Apače, ki je nastala na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 108/06-UPB-1). Pritožnica se pri tem sklicuje tudi na Dogovor o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med Občino Gornja Radgona in Občino Apače na dan 31. 12. 2006 (Dogovor, Uradno glasilo Občine Gornja Radgona- lokalni časopis Prepih, št. 33 z dne 1. 7. 2007). Čeprav je Občina Apače postala lastnica zemljišč, na katerih se nahaja gramoznica X., pa nanjo koncesijska pogodba za izkoriščanje mineralnih surovin v sporni gramoznici ni prešla. V skladu z 20. členom Dogovora so na Občino Apače prešle le pogodbe, katerih predmet se nanaša na prebivalce, investicije ali na dejavnosti zavodov na območju novonastale občine. Predmet koncesijske pogodbe se ne nanaša na prebivalce, investicije ali dejavnosti zavodov. Poleg določb ZRud je treba upoštevati tretji odstavek 16. člena citirane koncesijske pogodbe, v skladu s katerim se lahko prenos rudarske pravice, sklenjene s to pogodbo, na drugo pravno ali fizično osebo opravi le s soglasjem koncedenta na način, določen v ZRud. Republika Slovenija kot koncendent soglasja k prenosu rudarske pravice ni podala, zato takšen prenos, tudi če bi bil opravljen, za koncendenta ne bi bil veljaven. Pravice in obveznosti iz koncesijske pogodbe zato niso prešle na Občino Apače, ampak je pritožnica v skladu s pogodbo še vedno zavezana, da opravi sanacijo gramoznice X. Zato ni utemeljen pritožničin ugovor, da pritožnica ne more biti stranka postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno, saj Občina Gornja Radgona ni lastnica sporne gramoznice X., ampak je na podlagi Dogovora o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med Občino Gornja Radgona in Občino Apače z dne 31. 12. 2006 (Dogovor) lastnica gramoznice postala Občina Apače, ki je že vložila zemljiškoknjižni predlog za vpis (prenos) lastninske pravice, o čemer je v zemljiški knjigi zaznamovana plomba. Kot izhaja tudi iz mnenja Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko z dne 25. 8. 2009 (A2 priloga sodnega spisa), je Občina Apače s prevzemom lastništva predmetne gramoznice prevzela tudi iz tega izhajajoče obveznosti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o tem, kdo je dejansko nosilec rudarske pravice. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o tem, kdo je dejansko nosilec rudarske pravice.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da bo Občina Apače na podlagi Dogovora res postala zemljiškoknjižna lastnica gramoznice X. (kar je v odločbi tudi navedeno), vendar pa koncesijska pravica od tega (kdo je lastnik zemljišča) ni odvisna. S prehodom lastninske pravice na Občino Apače koncesijska pravica nanjo ne bo prešla, saj kaj takega ne določa ZRud ali kakšen drugi predpis, niti koncesijska pogodba. To ne izhaja niti iz določb (20. člena) Dogovora, ki govori o prenosu pogodbenih obveznosti. Tožena stranka zato v celoti vztraja pri navedbah v obeh izpodbijanih odločbah in se nanje sklicuje. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno jo zavrne.

V odgovoru na ta odgovor tožnica ponavlja svoje dosedanje navedbe in še dodaja, da je Občina Apače po 20. členu Dogovora prevzela vse pogodbene obveznosti. Da obveznosti, ki izvirajo iz nepremičnin, ki ležijo v Občini Apače, bremenijo to občino, izhaja tudi iz drugega odstavka 19. člena Dogovora, po katerem se obveznosti, ki nastanejo na podlagi sodbe ali poravnave v sodnih sporih na podlagi tožbe vložene zoper prejšnjo občino, razdelijo med občinama po legi nepremičnine na katero se nanašajo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ po presoji sodišča inšpekcijski ukrep upravičeno izrekel tožnici kot nosilki koncesije in podpisnici koncesijske pogodbe. Občini Apače ga ni mogel izreči, saj tej občini koncesija za izkoriščanje sporne gramoznice nikoli ni bila podeljena, ta občina nikoli ni podpisala koncesijske pogodbe, nanjo se koncesijska pravica oz. pogodba tudi ni prenesla na način, določen z ZRud.

V zvezi z obravnavano problematiko je v tretjem poglavju ZRud med drugim določeno, da so mineralne surovine v lasti države, pravico do njihovega izkoriščanja (rudarska pravica) pa je mogoče pridobiti (izključno) samo pod pogoji in na način, ki jih določajo ZRud in na njegovi podlagi izdani predpisi. To pomeni, da drugi predpisi, kot npr. Zakon o lokalni samoupravi, ne morejo posegati v podelitev, odvzem ali prenos rudarske pravice na način, kot to zahteva tožnica.

Po 13. členu ZRud je mogoče pridobiti rudarsko pravico s koncesijo (če ZRud ne določa drugače). Koncesijo v imenu države podeli vlada (tako za raziskovanje kot za izkoriščanje). Po 15. členu ZRud je podlaga za podelitev rudarske pravice izključno koncesijski akt, ki je predpis vlade in ki med drugim vsebuje tudi dolžnosti nosilca rudarske pravice glede sanacije, rekultivacije, vzpostavitve novega oz. nadomestitve prejšnjega stanja okolja (11. točka), pa tudi razloge in način prenehanja rudarske pravice. Po 19. členu uredita država in nosilec rudarske pravice medsebojna razmerja s koncesijsko pogodbo, ki mora med drugim vsebovati tudi pogoje prenosa, prenehanje koncesijske pogodbe in garancije nosilca rudarske pravice za sprotno sanacijo zemljišč. Po 21. členu ZRud se rudarska pravica lahko prenese (na drugo fizično ali pravno osebo) le s soglasjem vlade pod tam navedenimi pogoji.

Iz citiranih in drugih določb ZRud (v poglavju 3- Raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin) torej izhaja zakonska ureditev, po kateri je rudarska pravica urejena izključno z ZRud in drugi splošni predpisi nanjo ne vplivajo. Podeli se s koncesijo, koncesijski akt je predpis vlade, koncesijska pogodba je lahko sklenjena le z državo, odvzame ali prenese se lahko izključno na način, ki je določen z ZRud.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je rudarska pravica s koncesijo podeljena tožnici (Občini Gornja Radgona). Zaradi tega se ta občina, ne glede na morebitne spremembe v njeni organiziranosti, šteje za nosilko rudarske pravice tako dolgo, dokler ni le ta prenesena na drugo osebo ali kako drugače ugasnjena – npr. z odvzemom, prenehanjem koncesijske pogodbe ipd. Tožnica v tožbi ne trdi, da bi njena iz koncesijskega akta in pogodbe izhajajoča koncesijska pravica prenehala iz razlogov in na način po ZRud. Sama teritorialna reorganizacija občine (v dve občini) tega dejstva (da ni prišlo do prenosa rudarske pravice po določbah ZRud) ne spremeni. Lastništvo gramoznice pri tem ni odločilnega pomena, saj ni nujno, da bi bil koncesionar tudi lastnik zemljišč. Prav tako tega dejstva ne spremenijo določbe Dogovora, ki konkretnih določb glede morebitnega prenosa koncesijske pravice oz. prenosa ali razdelitve pravic in obveznosti iz koncesijske pogodbe, niti ne vsebuje.

Tožničini ugovori se nanašajo na v Dogovoru določen način razdelitve obstoječih obveznosti, torej na obligacijsko-pravni vidik medsebojnih odnosov v času po razdelitvi občine. V ta obligacijska razmerja, kakorkoli že so bila dogovorjena, sama predmetna odločba ne posega in so oz. bodo morala biti predmet medsebojnih dogovorov obeh prizadetih občin (ali pa obligacijsko-pravnih sodnih sporov). To se nanaša tudi na obveznosti iz izpodbijane odločbe. Rudarsko pravico kot tako pa je mogoče iz enega subjekta na drugega prenesti samo tako, kot to določa ZRud, torej s spremembo koncesijske pogodbe, katere sopodpisnik je država.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1