Jedro

Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, tudi po presoji pritožbenega sodišča sam po sebi ne pomeni, da je zemljišče komunalno opremljeno s pitno vodo v smislu 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., odpravila odločbo Upravne enote Ptuj z dne 4.6.2004 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Z navedeno prvostopno odločbo je bila denacionalizacijskima upravičencema pokojnima A. in B.B. za podržavljeno nepremičnino parc. št. 79/6 k.o. ... določena odškodnina v skupni višini 55.835,00 DEM. Tožena stranka je navedeno prvostopno odločbo odpravila iz razloga, ker je presodila, da v zadevi ni izkazano, da je imelo navedeno zemljišče v času podržavljanja status stavbnega zemljišča. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tem primeru sporen status zemljišča parc. št. 79/6 k.o. ... ob podržavljenju. Od tega je odvisno vrednotenje zemljišča in posledično višina odškodnine za podržavljeno zemljišče. Med strankama ni sporno, da je bila predmetna parcela, ki je nastala iz podržavljene parcele 79/1 k.o. ..., podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), ki je določal, da se smejo nepremičnine razlastiti med drugim tudi za gradnjo stanovanjskih in javnih zgradb. Določal je tudi, da se sme premoženje razlastiti samo na podlagi akta o razlastitvi. Navedeno tako pomeni, da se kot trenutek podržavljenja šteje izdaja akta o razlastitvi z dne 7.5.1948, kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, medtem, ko je odločba Okrajne razlastitvene komisije Ptuj z dne 6.3.1952 pomenila le izvedbo navedenega razlastitvenega postopka v skladu z členom 29 citiranega zakona. Iz obrazložitve akta o razlastitvi pa izhaja, da je bila navedena nepremičnina razlaščena zaradi gradnje zadružnega doma. Da se je leta 1948 na navedeni nepremičnini gradnja zadružnega doma dejansko tudi začela, potrjuje "Poročilo iz fonda Kataster Ptuj - SLP z dne 9.9.1952" Zgodovinskega arhiva v Ptuju. Iz navedenih okoliščin je zato mogoče zaključiti, da je bila namembnost zemljišča spremenjena s predpisom o podržavljenju, saj je bilo navedeno zemljišče dejansko razlaščeno zaradi gradnje. Zavzeto pravno stališče, da je bilo v tem primeru predmetno zemljišče podržavljeno zaradi gradnje, bo zato organ prve stopnje moral upoštevati in bo tako v ponovljenem postopku moral ugotoviti le, ali gre za komunalno opremljeno ali komunalno neopremljeno zemljišče v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00). V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno opozarja na vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča, predvsem glede pogoja njegove komunalne opremljenosti s pitno vodo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno z aktom o razlastitvi z dne 7.5.1948. S tem aktom je bilo samo ugotovljeno, da Krajevni ljudski odbor nujno potrebuje v centru njihovega zaselka stavbno zemljišče za gradnjo zadružnega doma. Kolikor bi bilo zemljišče s tem aktom podržavljeno, potem Okrajni razlastitveni komisiji dne 6.3.1952 ne bi bilo potrebno izdati odločbe o razlastitvi. Zato meni, da se je z aktom iz leta 1948 ugotovila le začasna potreba po stavbnem zemljišču za gradnjo zadružnega doma in spremenil status zemljišča iz kmetijskega v nezazidano stavbno zemljišče. Zato meni, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno šele z odločbo o razlastitvi Okrajne razlastitvene komisije z dne 6.3.1952, kar dokazuje tudi dejstvo, da je bil šele takrat možen vpis lastninske pravice v korist splošnega ljudskega premoženja. Navaja tudi, da bi del podržavljenega zemljišča bilo mogoče vrniti v obliki vrnitve lastninske pravice, saj se po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) prvenstveno vračajo podržavljene nepremičnine v naravi. Že to je eno izmed dejstev, zaradi katerih odločba tožene stranke ne more obstati. Na predmetnem zemljišču je v letu podržavljenja 1952 že stal zadružni dom. Zato bi bilo treba predmetno zemljišče oceniti kot zazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da predmetno zemljišče ni izpolnjevalo komunalnega kriterija opremljenosti z vodo. Pravilna je sicer ugotovitev, da nepremičnina ni bila priključena na javni vodovod, vendar pa iz listinskih dokazov in izjav prič izhaja, da se je zadružni dom, ki je bil zgrajen na predmetnem zemljišču, napajal iz lastnega vodnjaka. Iz določb Navodila pa izhaja, da je izpolnjen komunalni kriterij vode, če se je nepremičnina nahajala 100 m od javnega vodovoda ali od priključka s pitno vodo. Ta vodnjak je napajal vodovodno instalacijo zadružnega doma od izgradnje doma leta 1950 pa do leta 1990, ko je bilo napeljano novo vodovodno omrežje v naselju. V dopolnitvi pritožbe pa še navaja, da je bil dne 23.12.2005 že po vložitvi pritožbe v časniku objavljen članek z naslovom "Rušenju se ne bo mogoče izogniti", v katerem avtor članka na podlagi sklepa Občinskega sveta Občine ... ugotavlja, da je nekdanja občinska stavba s kulturno dvorano, ki je že nekaj časa opuščena in nezasedena, nerentabilna in neprimerna za nadaljnjo sanacijo, ter jo bo treba zaradi tega porušiti, zemljišče pa prodati najugodnejšemu ponudniku. Gre za nepremičnino, ki je predmet tega postopka in tega upravnega spora. Sedaj je povsem jasno, da na nepremičnini ne obstajajo več ovire za vrnitev v naravi, ki jih določa ZDen. Zato bi bilo mogoče zemljišče, na katerem je zgradba, vrniti upravičencem v last in posest. Vrhovno sodišče naj to dejstvo upošteva pri svojem odločanju. Glede na navedeno predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da spremeni odločbo upravnega sodišča tako, da ugodi pritožbi in potrdi odločbo organa prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem sodišče navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo zemljišče parc. št. 79/6, ki je nastalo iz dela parc. št. 79/1 k.o. ... , podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, z aktom o razlastitvi z dne 7.5.1948. Kasnejša odločba Okrajne razlastitvene komisije Ptuj z dne 6.3.1952, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je pomenila le izvedbo razlastitvenega postopka, vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist SLP in podlago za plačilo odškodnine. Da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno že v letu 1948, ne pa šele v letu 1952, kot zatrjuje tožnik, izhaja tudi iz "Poročila iz fonda Kataster Ptuj - SLP z dne 9.9.1952" Zgodovinskega arhiva v Ptuju. V tej listini je navedeno, da se je gradnja zadružnega doma začela že leta 1948 in se nadaljevala do leta 1950. To pa dokazuje, da je bilo zemljišče najprej podržavljeno in šele nato zgrajen zadružni dom, ne pa obratno, kar zatrjuje tožnik, da je bilo zemljišče podržavljeno šele potem, ko je bil zadružni dom že zgrajen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da gre v tem primeru za podržavljenje nezazidanega stavbnega zemljišča. Če pa je bilo navedeno zemljišče v času podržavljenja tudi komunalno opremljeno v smislu določb Navodila, pa bo treba v ponovljenem postopku še ugotoviti. Določbe 3. odstavka 11. člena Navodila glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo, na katere se tožnik v pritožbi sklicuje, je treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 metrov od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne predstavlja.

V dopolnitvi pritožbe tožnik navaja, da naj bi objekt, ki stoji na podržavljenem zemljišču, zaradi dotrajanosti porušili. Če bo navedeni objekt res porušen, potem bo, glede na to, da se ovire za vrnitev v naravi presojajo glede na stanje nepremičnine ob vračanju, predmet denacionalizacije nezazidano stavbno zemljišče, katerega bo upravičencema možno vrniti v last in posest. Ker je prvostopno sodišče odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.