Jedro

Nesprejemljiv je zaključek prvostopnega sodišča, da kršitve pogodbene obveznosti ni, ker ni bilo obveznosti tožene stranke po pogodbi oziroma je ta odpadla zaradi določila 122. člena ZOR. Po 488. členu ZOR ima namreč kupec poleg možnosti uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz 1. odst. tega člena, možnost uveljavljati tudi odškodninskega (primerjaj 2. in 3. odst. 488. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji mora tožena stranka plačati 699.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1992 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da odškodninska odgovornost tožene stranke ne obstaja, ker tožeča stranka lesa ni plačala. Tožeča stranka je blago prejela z napako, ki se je pokazala šele po uporabi lesa. Ta je bil preveč vlažen, neprimerno vlažnost pa v dopisu z dne 16.4.1991 priznava tudi tožena stranka sama. Zaradi napake blaga je tožeča stranka tudi zahtevala zamenjavo opaža, ima pa tudi možnost in pravico, da zadrži plačilo neuporabnega blaga. Sicer pa tudi iz umika tožbe v zadevi IX Pg 725/92 jasno izhaja stališče tožene stranke, da ji plačilo za opaž ne pripada. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da uporaba 122. člena ZOR v obravnavanem primeru ni na mestu. Po cit. določilu nobena stranka v dvostranski pogodbi ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Navedeno pa ne velja za primer, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izvira iz narave posla. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka toženi dobavljenega lesa ni plačala. Povedano pa še ne pomeni, da je kupoprodajna pogodba razdrta. Vsaka pogodbena stranka ima zato možnost uveljavljati od druge zahtevek na njeno izpolnitev.

Nesprejemljiv je zato zaključek prvostopnega sodišča, da kršitve pogodbene obveznosti ni, ker ni bilo obveznosti tožene stranke po pogodbi oziroma je ta odpadla zaradi določila 122. člena ZOR. Po 488. členu ZOR ima namreč kupec poleg možnosti uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz 1. odst. tega člena, možnost uveljavljati tudi odškodninskega (primerjaj 2. in 3. odst. 488. člena ZOR). Po 3. odst. 488. člena ZOR pa ima kupec poleg in neodvisno od jamčevalnih zahtevkov pravico do povračila škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, ki jo je utrpel na drugih svojih dobrinah.

Tako refleksno škodo (na montiranih lučeh), je tožnik v predmetnem postopku med drugim tudi uveljavljal, sklicujoč se v tožbi na cenitev izvedenke Ljudmile Breskvar (priloga A3).

Pritrditi pa je zaključkom prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevane stvarne napake, ki naj bi bila vzrok za nastalo škodo. Med strankama ni sporno, da je do škode pri tožeči stranki prišlo zaradi prevelike vlažnosti lesa, ki se je po montaži osušil in skrčil, zaradi česar so nastale reže. Les je tožeči stranki dobavila tožena stranka kot prodajalec. Tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da je reklamirala blago (dobavljen opažni les), ko so se napake pojavile, t.j. takoj po montaži in začetku ogrevanja. Kot ugotavlja prvostopno sodišče, je tožeča stranka dobavljen les reklamirala 29.1.1991 (priloga A6). Iz zaslišanja zastopnika tožeče stranke pa izhaja, da je bil les tožeči stranki dobavljen v septembru (1990) in tedaj prostor, v katerem je bil les shranjen in se je v njem kasneje tudi montiral, še ni bil ogrevan. Kljub izrecnemu pozivu sodišča v sklepu z dne 4.9.1996 (list. št. 58), naj tožeča stranka natančno pojasni, kdaj je bil dobavljen opažni les nameščen v njen lokal in kdaj je pričela z ogrevanjem, tožeča stranka slednjega ni navedla.

Zaradi splošno znanih specifičnih lastnosti lesa - hidroskopičnosti, zato ni izključeno, da je do neustrezne vlažnosti lesa ob montaži in do začetka ogrevanja prišlo pri sami tožeči stranki. Nobeden od predloženih in izvedenih dokazov v prvostopnem postopku namreč ne potrjuje tožbenih trditev, da je tožena stranka tožeči dobavila prevlažen les, torej les neustrezne kvalitete. Tega ne potrjuje niti dopis tožene stranke z dne 16.4.1991 (priloga B2), v katerem ugotavlja le neprimerno vlažnost lesa kot vzrok za nastalo škodo.

Nikakor pa iz dopisa ni mogoče sklepati na priznanje tožene stranke o dobavi lesa neprimerne vlažnosti, kot zmotno meni pritožnik, saj iz dopisa v nadaljevanju izhaja, da je ob prevzemu opaža le-ta ustrezal internim zahtevam proizvajalca za takojšnjo uporabo. Tudi iz umika procesnega tožbe v zadevi IX Pg 725/92, v kateri je tožena stranka vtoževala plačilo dobavljenega opaža, ni mogoče sklepati na njeno priznanje, da ji plačilo ne pripada zaradi neustrezne kvalitete dobavljenega lesa. Kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke ni dokazana, s tem pa tudi ne njena odškodninska odgovornost (niti objektivna, niti krivdna) za nastalo škodo.

Ker ni dokazana ena od predpostavk odškodninske obveznosti, ki morajo biti kumulativno izpolnjene (kršitev pogodbene obveznosti, škoda, vzročna zveza), je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih kršitev (2. odst. 365. člena ZPP), tožeča stranka pa v pritožbi tudi ni opredelila, v čem naj bi sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).