Jedro

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2013 in sklepa št. ... z dne 15. 4. 2013, ter da se tožeči stranki prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 415,80 EUR in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje sodbe, zmanjšane za davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 87,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožeča stranka podaja pritožbo zoper sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavljala pravice iz naslova ZJSRS, in sicer pravice do izplačila nadomestila za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 415,80 EUR in izplačila nadomestila odpravnine v višini ene minimalne plače zaradi insolventnosti delodajalca. V zvezi z istovetnostjo subjekta (v konkretnem primeru delodajalca) najprej opozarja na 14. člen ZFPPIPP, ki v 1. odstavku 14. člena določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik (i) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. Takšen položaj, torej položaj insolventnosti, je šele pogoj za začetek postopka zaradi insolventnosti (npr. stečaj). Sicer pa vprašanje, kdaj delodajalec postane insolventen, v konkretni zadevi ni odločilno, saj je med samima strankama nesporno, da je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek, zaradi česar je nekdanji delodajalec tožeče stranke insolventen tako po 14. kot po 16. členu ZFPPIPP. ZJSRS omejuje pravico delavcev, ki bi jo morala Republika Slovenija delavcem zagotavljati na podlagi Konvencije in Direktive, ki predstavljata minimalne standarde, ki jih mora država zagotavljati. Ne more biti dvoma, da so delavci, ki imajo proti delodajalcu, zoper katerega je bil začet stečajni postopek, terjatev iz naslova neizplačanih plač in odpravnine, zaradi prenehanja delovnega razmerja (po 108. členu ZDR-1, prej po 109. členu ZDR) v enakem položaju, ne glede na to, ali jim je delovno razmerje prenehalo pred začetkom stečaja, ali pa jim je delovno razmerje prenehalo prav zaradi začetka stečaja. Način, razlog in trenutek prenehanja delovnega razmerja namreč ne vpliva na vsebino njihovih terjatev, niti na siceršnji delavčev položaj nasproti delodajalcu. Razumnega razloga, da ZJSRS varstvo terjatev proti delodajalcu zagotavlja samo delavcem, katerih delovno razmerje je prenehalo zaradi začetka stečaja nad delodajalcem, zato ni. Po ustavnosodni praksi in ustavnopravni teoriji mora tako razlikovanje temeljiti na razumnem, iz narave stvari izhajajočem razlogu. Pogoji za pridobitev pravic po ZJSRS bi morali biti povezani zgolj z vprašanjem, ali so bile delavcu kljub insolventnosti delodajalca zagotovljene minimalne pravice iz delovnega razmerja, da ne bi bil ogrožen njegov socialni položaj. Protiustavna je ureditev časovnih okvirjev - rok za uveljavljanje pravic. Ker je rok za uveljavljanje pravic vezan na trenutek prenehanja delovnega razmerja, je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ko je 90-dnevni rok za uveljavljanje pravic potekel, še preden je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek. Takšna ureditev je že na prvi pogled nesmiselna, saj onemogoča enak položaj vseh prizadetih delavcev. Odločitev sodišča ni materialnopravno pravilna, ne glede na to, da temelji na določbah zakona. Ustava RS je najvišji pravni akt države, prevlada nad zakonom, zaradi česar mora sodišče, ki ni vezano le na zakon, upoštevati tudi ustavo. Ureditev določb ZJSRS je pomanjkljiva in neprepričljiva. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožeča stranka dne 3. 8. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ji je tudi prenehalo delovno razmerje. Stečajni postopek nad delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, pri čemer je 11. 3. 2013 tožeča stranka v stečaju tudi prijavila terjatev do delodajalca.

Zakon o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/1997 s sprem. - ZJSRS) v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja, ker tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, torej tudi ni mogla pridobiti pravic po navedenem zakonu, saj je tožeča stranka podala dne 3. 8. 2012 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca.

Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje Konvencija mednarodne organizacije dela št. 173 v varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (ratificirana Ur. l. RS-MP, št. 4-8/2001) in Direktiva 2002/74/ES predvidevata ustanovitev jamstvene ustanove za varstvo zahtevkov delavcev, za primere, ko delodajalec zaradi insolventnosti, plačil do delavcev ni sposoben poravnati sam. ZJSRS ob navedenem določa, da je delodajalec insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek in da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi insolventnosti delodajalca. Tožeča stranka zmotno navaja, da je delodajalec insolventen, če ni zmožen izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja.

Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje 3. 8. 2012 in ni uveljavljala pravic znotraj 90-dnevnega roka po ZJSRS, ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale. Vendar ji pravice ne pripadajo tudi iz razloga neizpolnjevanja pogojev iz ZJSRS. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila tožeča stranka prisiljena podati odpoved in ni mogla čakati na začetek stečajnega postopka in trpeti kršitev temeljnih delovnih pravic iz delovnega razmerja. Navedeno ne more biti razlog, iz katerega bi se lahko podaljšal materialni prekluzivni rok.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je ZJSRS skladen z določili Konvencije in Direktive in tudi ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tako sodišče prve stopnje in tudi ne pritožbeno sodišče, nista bili dolžni prekiniti konkretni postopek in pričeti postopka na podlagi 23. člena ZUstS ter počakati do odločitve ustavnega sodišča o skladnosti zakona s Konvencijo, Direktivo in Ustavo RS. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je o identičnem pravnem vprašanju že odločalo v zadevah opr. št. Pdp 320/2013 z dne 24. 4. 2013, Pdp 421/2014 z dne 13. 8. 2014, Pdp 585/2014 z dne 17. 9. 2014 in Pdp 586/2014 z dne 4. 9. 2014, kjer je zavzelo enako pravno stališče, kot v predmetni zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).