Jedro

Tožnik, ki zatrjuje objektivno odgovornost, mora dokazati nastanek škode in obstoj nevarne stvari. Dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč, da tla na prodajnem prostoru tožene stranke, kjer je padla tožnica, niso bila niti mokra niti spolzka, niti posuta z zemljo, pomeni, da tožnica ni dokazala obstoja nevarne stvari, ki jo je zatrjevala. Kadar pa ni nevarne stvari, ne gre za objektivno odgovornost oziroma za domnevo vzročnosti, kot jo predvidevata 173. in 174. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 2.081.700 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišč, da je tožnica padla zaradi svoje nerodnosti. To ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Med pravdnima strankama je sporen vzrok tožničinega padca. Brez dvoma predstavljajo mokra in spolzka tla nevarno stvar. Način padca tožnice, ko je padla vznak na hrbet, kaže na to, da so bila tla res spolzka. To izhaja iz logične ugotovitve, da se morajo rože, razstavljene po prodajnih policah, najmanj enkrat dnevno zalivati, pri čemer obstaja velika verjetnost, da se nekaj vode zlije tudi po tleh. Prav tako pripomorejo kupci s prestavljanjem lončkov po policah k razsutju vlažne zemlje. Tožnica je padla v poznih popoldanskih urah, ko so bila tla neočiščena. Dejstvo je, da kupci ne gledajo po tleh prodajalen, temveč po policah. Trditev sodišč, da druga toženka ni mogla pričakovati, da bo tožnica padla po takšnih tleh, je povsem neutemeljena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je šel dokazni postopek v napačno smer in dejansko stanje ni popolnoma pojasnjeno. Tožena stranka je tista, ki bi morala v tem postopku dokazovati, da je tožnica padla po lastni krivdi oziroma zaradi nerodnosti po tleh. Ker gre za objektivno odgovornost, je dokazno breme na strani tožene stranke. Vprašljiva je verodostojnost delavcev druge tožene stranke. Sodišče bi po 218. členu ZPP lahko samo izvedlo tudi dokaz z izvedenskim mnenjem izvedenca sodno medicinske stroke o mehanizmu nastanka telesne poškodbe tožnice. Določbo 8. člena ZPP je še vedno potrebno upoštevati. Tožeča stranka je vzročno zvezo uspela dokazati. V posledici padca pri drugi toženi stranki se je telesno poškodovala. Tako tožnica kot njen mož sta skladno izpovedala, da so bila tla na mestu padca spolzka zaradi razsute zemlje in razlite vode. Napadena sodba tudi ni odgovorila na pritožbena izvajanja tožeče stranke o tem, da bi druga toženka kot izkušen prodajalec morala vedeti, kako se kupci obnašajo v prodajalnah, torej, da ne gledajo po tleh, temveč po policah. Tako bi morala ob policah, kjer je možnost, da postanejo tla zaradi ravnanja ostalih kupcev spolzka in kot takšna nevarna, tla ustrezno očistiti oziroma kako drugače preprečiti, da tla ne bi povzročila padcev in zdrsev. S tem je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Ni pa tudi pojasnilo, katera pravna podlaga je v obravnavanem primeru pravilna, ko je navedlo, da je prvostopno sodišče navedlo napačno pravno podlago, vendar pravilno odločilo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu (375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V tem postopku ni sporno, da je tožnica v prodajnem centru druge tožene stranke dne 13.4.1995 ob 19. uri padla in se poškodovala.

Sporne pa so bile okoliščine nezgode in s tem vprašanje, ali je morda podana krivdna ali objektivna odgovornost toženk za tožničino škodo. V trditveni podlagi je tožnica navedla, da ji je spodrsnilo na vlažni razsuti zemlji pred policami razstavljenega cvetja. Uveljavljala je objektivno odgovornost tožene stranke zaradi spolzkih tal kot nevarne stvari. Poleg tega pa tudi krivdno odgovornost, ker delavci druge tožene stranke niso poskrbeli za red in čistočo v svojem prodajnem prostoru.

Sodišče prve stopnje je po presoji vseh dokazov prišlo do ugotovitve, da tla, kjer je padla tožnica, niso bila niti mokra niti spolzka in da zemlja ni bila razsuta po tleh. Na kraju ni bilo ničesar takega, kar bi lahko povzročilo tožničin padec. Očitno je padla le zaradi lastnega nerodnega koraka. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na tleh ni bilo razsute zemlje in da tla niso bila mokra niti spolzka. Možni vzrok tožničinega padca je bil v njeni sferi. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah ni bilo podlage niti za krivdno niti za objektivno odgovornost druge tožene stranke. Revizijsko sodišče, ki je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, se s tako presojo strinja in ugotavlja, da je tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Tožnik, ki zatrjuje objektivno odgovornost, mora dokazati nastanek škode in obstoj nevarne stvari. Vzročna zveza se domneva, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te nevarne stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Imetnik nevarne stvari lahko dokaže, da nevarna stvar ni bila vzrok za nastanek škode. Tudi odgovornost se domneva. Imetnik nevarne stvari pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže ekskulpacijske razloge iz 177. člena ZOR. Pri krivdi odgovornosti pa mora tožnik dokazati škodo, protipravno ravnanje povzročitelja in vzročno zvezo med obojim, odgovornost povzročitelja pa se domneva, dokler ne dokaže, da ni kriv za nastanek škode (1. odstavek 154. člena ZOR). Navedena splošna pojasnila je bilo treba podati zaradi revizijskih trditev o pomanjkljivo pojasnjeni pravni podlagi.

Že poudarjena dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč, da tla na prodajnem prostoru tožene stranke, kjer je padla tožnica, niso bila niti mokra niti spolzka, niti posuta z zemljo, pomeni, da tožnica ni dokazala obstoja nevarne stvari, ki jo je zatrjevala. Kadar pa ni nevarne stvari, ne gre za objektivno odgovornost oziroma za domnevo vzročnosti, kot jo predvidevata 173. in 174. člen ZOR. Takoj, ko ni podlage za objektivno odgovornost, pa je tudi odveč razpravljati, na kateri strani je dokazno breme glede odgovornosti.

Tožeča stranka načenja v reviziji številna vprašanja glede dejanskih ugotovitev in prezre, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Navaja sicer, da zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolnoma pojasnjeno. Ne pove pa, v čem naj bi bila napačna uporaba materialnega prava, saj se večina revizijskih navedb usmerja na trditev, da so bila tla na mestu tožničinega padca res mokra in spolzka. Vse trditve o tem in o zalivanju in o zemlji na tleh ter o verodostojnosti prič pa pomenijo zgolj nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja oziroma dokazne ocene nižjih sodišč. Ko je torej odločilna sedaj neizpodbojna dejanska ugotovitev, da tla niso bila mokra in spolzka in je tožnica padla iz razloga na njeni strani, ni objektivne odgovornosti druge toženke za nastanek škode.

Tudi krivdno odgovornost je tožeča stranka utemeljevala z mokrimi in spolzkimi tlemi, ki naj bi jih tožena stranka ne očistila ter naj bi zato s tako opustitvijo zakrivila tožničin padec in škodo. V tem primeru bi morala tožnica dokazati tudi vzročno zvezo med navedeno opustitvijo in tožničinim padcem. Ker je ugotovljeno, da ni bilo mokrih in spolzkih tal, ni bilo potrebno dodatno čiščenje tal, ki ga terja tožeča stranka in ni prišlo do prepovedane opustitve dolžnega ravnanja. Tožnica tako ni dokazala potrebnih elementov krivdne odgovornosti protipravnega ravnanja povzročitelja in vzročne zveze med ravnanjem in škodo, kot je pravilno zavedlo drugostopenjsko sodišče. Zato je pravilna materialnopravna presoja, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke in je tako materialnopravno pravilno zavrnjen toženi zahtevek za plačilo odškodnine. Revizija pa je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorila na vsa pritožbena izvajanja. Ko se je pritožbeno sodišče strinjalo z ugotovitvijo, da tla v prodajalni niso bila mokra in spolzka, je bilo odveč obravnavanje vprašanja o ustreznosti čiščenja tal in o tem, kako se kupci obnašajo v prodajalnah. Ker se je tako revizija v celoti izkazala kot neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).