Jedro

Čeprav dolžnik v pritožbi uveljavlja razloge, ki jih v predhodnem postopku ni izrecno uveljavljal, jih je, ker gre za razloge , ki jih mora sodišče upoštevati tudi po uradni dolžnosti in bi jih bilo dolžno upoštevati tudi, če se dolžnik nanje ne bi skliceval, pritožbeno sodišče dolžno upoštevati in v zvezi z njimi ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ob ustreznem postopanju bi moralo sodišče prve stopnje upnico, ki v predlogu za izvršbo ni specificirala neto zneskov, do plačila katerih je upravičena iz naslova regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 in iz naslova denarnega povračila, že pred odločitvijo o predlogu za izvršbo na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pozvati k dopolnitvi predloga za izvršbo z ustrezno specifikacijo neto zneskov teh prejemkov. Po dovolitvi izvršbe za izterjavo celotnih (bruto) zneskov pa bi moralo sodišče prve stopnje na dejstvo, da je izvršba neutemeljeno dovoljena glede izterjave celotnih (bruto) zneskov, po uradni dolžnosti paziti tudi ob obravnavi ugovora, s katerim je dolžnik v celoti izpodbijal sklep o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi: - v točki I izreka glede zavrnitve ugovora zoper sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo: - regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 128,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, - regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 134,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila in - denarnega povračila v višini 7.134,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje do plačila, - v točkah II in III izreka pa v celoti in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi. Pod točko II izreka je odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora, pod točko III izreka pa je dolžniku naložilo, da mora upnici povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 597,31 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

2. Zoper tak sklep se je v delu, v katerem je sodišče ugovor zavrnilo v delu, ki se nanaša na izterjavo regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku, ki presega 676,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na izterjavo regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku, ki presega 707,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in na izterjavo denarnega povračila, ki presega 6.397,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Navedel je, da je izvršilno sodišče upnici s sklepom o izvršbi priznalo več, kot ji dejansko gre po pravnomočni in izvršljivi sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, saj je izvršbo v korist upnice dovolilo za celotni znesek regresa za leto 2017 v višini 804,96 EUR in za leto 2018 v višini 842,79 EUR ter za celotni znesek denarnega povračila v višini 13.531,80 EUR, ter od teh celotnih zneskov priznalo tudi zakonske zamudne obresti, čeprav iz izvršilnega naslova izhaja, da so navedeni zneski bruto zneski in ne neto zneski, do plačila katerih bi bila upravičena upnica. Dolžnik je nadalje tudi navedel, da bi bila dolžnica iz naslova regresa za leto 2017 upravičena do neto zneska v višini 676,17 EUR in ne v višini 804,96 EUR, iz naslova regresa za leto 2018 do neto zneska v višini 707,94 EUR in ne v višini 842,79 EUR ter iz naslova denarnega povračila do neto zneska v višini 6.397,30 EUR in ne v višini 13.531,80 EUR. Prav tako bi bila do zakonskih zamudnih obresti, ki jih je priznalo sodišče, upravičena le od neto in ne od bruto zneskov. Dolžnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da sklep o izvršbi v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, upnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo tej nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev. Sklicevala se je, da dolžnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, obrazloženim v izpodbijanem sklepu, temveč navaja dejstva, ki jih ni uveljavljal v ugovoru, zaradi česar njegove navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov postopka.

4. Ker je dolžnik sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora izrecno izpodbijal le v delu, v katerem je sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena tudi za izterjavo regresa za letni dopust za leto 2017 nad zneskom 676,17 EUR (tj. je glede zneska 128,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017, za izterjavo regresa za letni dopust za leto 2018 nad zneskom 707,94 EUR (tj. glede zneska 134,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 in za izterjavo denarnega povračila nad zneskom 6.397,30 EUR (tj. glede zneska 7.134,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje preizkusilo le v tem delu in glede stroškovne odločitve, ki je neposredno povezana z odločitvijo o utemeljenosti ugovora (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Res je, da dolžnik dejstev, na katera se sklicuje v pritožbi, tj. da je sodišče izvršbo v korist upnice dovolilo za izterjavo celotnih zneskov regresa za leti 2017 in 2018 ter celotnega zneska denarnega povračila, ki so bili v izvršilnem naslovu navedeni kot bruto zneski, in ne le za izterjavo neto zneskov teh prejemkov, v ugovoru ni uveljavljal in gre s tega vidika za pritožbene novote. Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da mora tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti tako na obstoj izvršilnega naslova za izterjavo terjatev, ki so predmet izvršbe (2. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ),1 kot tudi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje mora tako že ob dovolitvi izvršbe paziti na to, da imajo terjatve, ki so predmet izvršbe, podlago v izvršilnem naslovu, na to pa pazi tudi ob obravnavi ugovora. Prav tako na to po uradni dolžnosti ob obravnavi pritožbe zoper sklep o ugovoru pazi pritožbeno sodišče. Čeprav dolžnik v pritožbi uveljavlja razloge, ki jih v predhodnem postopku ni izrecno uveljavljal, jih je, ker gre za razloge , ki jih mora sodišče upoštevati tudi po uradni dolžnosti in bi jih bilo dolžno upoštevati tudi, če se dolžnik nanje ne bi skliceval, pritožbeno sodišče dolžno upoštevati in v zvezi z njimi ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Izvršilni naslov v predmetni zadevi predstavlja sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021. S sodbo z dne 13. 2. 2020 je bilo dolžniku, med drugim, pravnomočno naloženo, da je dolžan upnici plačati regres za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 804,96 EUR in regres za letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 842,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust, ki tečejo od 2. julija v posameznem letu do plačila (točka V. izreka sodbe z dne 13. 2. 2020), prav tako pa tudi, da mora upnici plačati denarno povračilo v višini 13.531,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh.

8. Kot izhaja iz izvršilnega naslova, so bili zadevni zneski regresa in denarnega povračila v izvršilnem naslovu določeni v bruto znesku, kar ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da je upnica upravičena do neposrednega plačila ustrezno obračunanih neto zneskov, medtem ko mora dolžnik v njeno korist od v sodbi določenih bruto zneskov obračunati in plačati tudi davke in prispevke, skladno z veljavnimi predpisi. Do prejema teh zneskov pa ni upravičena neposredno upnica, ampak se nakažejo na ustrezne račune za plačilo teh dajatev.2

9. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče s sklepom o izvršbi v korist upnice dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve v višini celotnih (bruto) zneskov regresa za leti 2017 in 2018 z zakonskimi zamudnimi o obrestmi od 2. julija 2017 oziroma 2. julija 2018 dalje ter celotnega (bruto) zneska denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje, čeprav bi bilo glede na vsebino izvršilnega naslova izvršbo za izterjavo denarne terjatve v korist upnice (z nakazilom na njen TRR) dopustno dovoliti le za izterjavo neto zneskov. Ob ustreznem postopanju bi tako moralo sodišče prve stopnje upnico, ki v predlogu za izvršbo ni specificirala neto zneskov, do plačila katerih je upravičena iz naslova regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 in iz naslova denarnega povračila, že pred odločitvijo o predlogu za izvršbo na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pozvati k dopolnitvi predloga za izvršbo z ustrezno specifikacijo neto zneskov teh prejemkov.3 Po dovolitvi izvršbe za izterjavo celotnih (bruto) zneskov pa bi moralo sodišče prve stopnje na dejstvo, da je izvršba neutemeljeno dovoljena glede izterjave celotnih (bruto) zneskov, po uradni dolžnosti paziti tudi ob obravnavi ugovora, s katerim je dolžnik v celoti izpodbijal sklep o izvršbi. S tem pa se, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ni ukvarjalo (v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je tako zgolj na splošno navedlo, da po uradni dolžnosti upoštevni ugovorni razlogi iz drugega odstavka 55. člena ZIZ niso podani, ne da bi se posebej opredelilo glede zgoraj ugotovljenih neskladnosti sklepa o izvršbi z izvršilnim naslovom).

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu točke I izreka (tj. glede razlike med (bruto) zneski regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, glede katerih je bila dovoljena izvršba, in zneski regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, ki jih je kot neto zneske, do plačila katerih bi naj bila po dolžnikovem mnenju upravičena upnica, v pritožbi navedel dolžnik, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje, po tem, ko bo upnici omogočilo, da se glede teh še izjavi, preizkusiti utemeljenost dolžnikovih trditev o višini neto zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 ter denarnega povračila, do plačila katerih naj bi bila upravičena upnica, in v okviru vnovičnega odločanja ugovoru v zvezi s terjatvami, glede katerih je pritožbeno sodišče sklep o ugovoru razveljavilo, ponovno odločiti o utemeljenosti izdaje sklepa o izvršbi.

11. Odločitev o delni razveljavitvi sklepa o zavrnitvi ugovora je narekovala tudi razveljavitev na odločitev o ugovoru vezane stroškovne odločitve v točkah II in III izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek tudi v tem obsegu.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Prim. VSL sklep II Ip 774/2016 , VSM Sklep I Ip 618/2020, VSL sklep III Ip 4137/2016. 2 Tako tudi dr. Martina Šetinc Tekavc : Izvršba sodb, izdanih v individualnih delovnih sporih, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 181 in nasl.; mag. Špela Sever Mlinarič: Dileme delavcev in njihovih pooblaščencev glede tožbe na plačilo plače in s tem povezane izvršbe sodb delovnega sodišča, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 187 in nasl; VSM sklep I Ip 872/2017; VSM sklep I Ip 836/2017. 3 Prim. mag. Špela Sever Mlinarič, nav. delo.