Jedro

Dveletni rok iz 559. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, je potekel 31.12.1996. Zahtevo, vloženo 12.6.2000, je bilo zato treba kot prepozno zavreči.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. M.J.-V. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.1946 se zavrže.

Obrazložitev

Po določilu 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so smeli obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v roku 2 let po uveljavitvi tega zakona. Glede na to, da je po določilu 566. člena ZKP pričel veljati dne 1.1.1995, je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potekel dne 31.12.1996. Zagovorniki obs. M.J.-V. so zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.1946 vložili neposredno na sodišču dne 12.6.2000, torej že po izteku roka, predpisanega v 559. členu ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti so torej vložili prepozno. Zato jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni vložena le prepozno, pač pa je tudi ni dovoljena. O zahtevi zagovornikov obsojenke za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, ki so jo vložili dne 28.11.1996, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo, in sicer jo je s sodbo z dne 15.4.1999 zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se zagovorniki obsojenke ne strinjajo z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena. Pri tem je potrebno opozoriti na določilo 2. odstavka 420. člena ZKP, po katerem zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti, razen v primeru iz 5. odstavka 421. člena ZKP, to je v primeru, če je bilo z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina.