Jedro

Oseba lahko pridobi položaj stranskega intervenienta le tedaj, kadar lahko odločitev sodišče poseže v njen pravni položaj.

V zadevi ni sporno, da je bil sporni objekt zgrajen na podlagi takrat obstoječega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v kar z razveljavitvijo z učinki za naprej ni bilo poseženo in zato ne vzpostavljen status nelegalnega objekta v smislu ZGO-1, zato ne gre za nelegalno zgrajen objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za inšpekcijsko ukrepanje v zvezi z gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta na A. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica v svoji zahtevi za inšpekcijsko ukrepanje z dne 9. 7. 2012 ne uveljavlja svoje pravice, zato je bilo treba njeno zahtevo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Inšpekcijski postopek je namreč postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti in ne na vlagateljevo zahtevo, zato je treba slednjega v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) zgolj obvestiti o svojih ukrepih. Organ pojasnjuje, da je bil v predmetni zadevi že 15. 4. 1996 opravljen ogled in pri tem ugotovljeno, da se sporna gradnja izvaja na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-1005/93 z dne 5. 2. 1996 oziroma v skladu z njim. Za uporabo tega objekta je bilo izdano tudi pravnomočno uporabno dovoljenje. Omenjeno gradbeno dovoljenje je bilo z odločbo Upravne enote Koper št. 351-79/00-21 z dne 15. 5. 2010 sicer razveljavljeno, kar pa ne vpliva na dejstvo, da je bil objekt zgrajen na podlagi tedaj pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zato po mnenju upravnega organa v tem primeru ne gre za nelegalno gradnjo v smislu določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in se pri tem sklicuje tudi na pravne posledice razveljavitve odločbe, ki so drugačne kot v primeru, kot če bi bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno. V primeru razveljavitve se že nastale pravne posledice gradbenega dovoljenja (pravna posledica pravnomočnega gradbenega dovoljenja je zgrajen objekt) ne odpravijo, ne morejo pa iz njega nastati nobene nadaljnje pravne posledice. Gradbeni inšpektor zato nima podlage za ukrepanje.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da tožnica glede na naravo inšpekcijskega postopka ne more zahtevati njegove uvedbe (postopek po uradni dolžnosti), zato je bila njena vloga pravilno zavržena, v izpodbijanem sklepu pa tudi pojasnjeno, da za uvedbo inšpekcijskega postopka niso bili izpolnjeni pogoji.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi uvodoma pojasnjuje, da je solastnica stavbe na naslovu B., ki meji na sporni objekt. Ker v postopku za izdajo omenjenega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je investitor zgradil terase tako, da posegajo v okenski odprtini tožničine nepremičnine, ni sodelovala, je v letu 1996 predlagala obnovo postopka. Odločanje o tem se je končalo s sodbo tega sodišča U 71/2000 z dne 28. 5. 2003, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo I Up 954/2003 z dne 12. 7. 2006. Na podlagi navedenega je upravna enota 28. 9. 2006 z odločbo razveljavila najprej gradbeno dovoljenje št. 351-1005/93 z dne 23. 11. 1994 in zavrnila zahtevek investitorja C. d.o.o. za gradbeno dovoljenje, z odločbo št. 351-79/00-21 z dne 15. 5. 2010 pa je razveljavila še gradbeno dovoljenje št. 351-1005/93 z dne 5. 2. 1996 in prav tako zavrnila investitorjev zahtevek. V obeh primerih je odločalo Upravno sodišče RS in investitorjevi tožbi zavrnilo. Tožnica zato meni, da je stavba na A. zgrajena brez kakršnegakoli dovoljenja, tako da po šestnajstih letih končno obstaja pravna podlaga za ukrepanje pristojnih državnih organov. Pojasnjuje, da zaradi neizvršitve pravnomočne sodbe in odstranitve nelegalne gradnje trpi škodo. Meni tudi, da je investitor nekatera dela opravil tudi v nasprotju s takrat še veljavnim gradbenim dovoljenjem, ki je bilo tudi sicer pridobljeno z lažnim prikazovanjem oziroma na goljufiv način, torej v nasprotju z načeli pravne države. Dejstvo, da je bila v postopku pred toženko obravnavana bistveno neenako kot investitor, pomeni kršitev 14. člena Ustave RS. Poleg tega gre v zadevi za evidentno kršitev njene pravice do zasebne lastnine.

Predlaga, naj sodišče o upravnem sporu obvesti Upravno enoto Koper, ki bi morala skrbeti zato, da se njene odločbe (v konkretnem primeru z dne 28. 9. 2006 in 15. 5. 2010) izvršujejo in da vstopi kot stranka intervenientka na strani tožnice. Glede glavne stvari predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži izvršitev pravnomočnih in dokončnih odločb Upravne enote Koper št. 351-79/00 z dne 28. 9. 2006 in št. 351-79/00-21 z dne 15. 5. 2010, podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Položaj stranskega intervenienta v upravnem sporu ureja drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Iz navedenega izhaja, da lahko oseba pridobi položaj stranskega intervenienta le tedaj, kadar lahko odločitev sodišče poseže v njen pravni položaj. Odločitev sodišča v obravnavani zadevi v pravni položaj Upravne enote Koper kot upravnega organa, ki je na prvi stopnji pristojen za izdajanje gradbenih dovoljenj (drugi odstavek 24. člena ZGO-1) in za obnovo teh postopkov (drugi odstavek 266. člena ZUP), ne more poseči, saj ne vpliva na vodenje omenjenih postopkov in izdajanje odločb. Nepravilno je tudi tožbeno stališče, da je odločba, s katero je gradbeno dovoljenje v obnovljenem postopku razveljavljeno, odločba, za katero izvršitev mora poskrbeti upravna enota. Odločba o razveljavitvi namreč ne pomeni odločbe, ki bi jo bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njo nikomur ni naložena izpolnitev določene obveznosti (prvi odstavek 288. člena ZUP). Le v tem primeru upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom zato določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pa je treba upoštevati tudi zakonsko delitev pristojnosti med upravno enoto in gradbenim inšpektorjem glede opravljanja nalog na področju graditve objektov, v okviru katere je gradbeni inšpektor pristojen za inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb ZGO-1 in njegovih podzakonskih predpisov (26. člen ZGO-1), med drugim za ukrepanje pri nedovoljenih gradnjah (145. člen ZGO-1).

Glede na navedeno sodišče Upravne enote Koper, ki je po podatkih prejetih upravnih spisov pravilno odstopila tožničino zahtevo za ukrepanje zaradi nelegalne gradnje pristojnemu inšpekcijskemu organu, ni obvestilo o tem upravnem sporu.

V zadevi ni sporno, da je tožnica zahtevala ukrepanje državnega organa zaradi „izvršitve“ pravnomočne odločbe Upravne enote Koper z dne 15. 5. 2010 o razveljavitvi gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre po njenem mnenju za nelegalno gradnjo (dopis z dne 5. 7. 2012, enako z dne 20. 6. 2012, ki se nahajata v upravnih spisih).

Sodišče se sicer ne strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da tožnica v svoji vlogi z dne 5. 7. 2012 ni uveljavljala svoje pravice, saj je zatrjevala, da sporna gradnja, ki je zaradi razveljavitve gradbenega dovoljenja po njenem mnenju nelegalna, posega v njeno lastninsko pravico na sosednji hiši (gradnja balkonov preko te hiše). Se pa sodišče strinja z razlogi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki jih je upravni organ navedel v obrazložitvi in s katerimi pojasnjuje, zakaj ne bo uvedel inšpekcijskega postopka zaradi nelegalne gradnje, smiselno torej, zakaj na tožničino pobudo ne bo uvedel postopka po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov namreč izhaja, da v obravnavanem primeru za kaj takega nima zakonske podlage, saj razveljavitev gradbenega dovoljenja ne pomeni nelegalno zgrajenega objekta.

Drugačno tožničino stališče, to je, da bi morala toženka izreči inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje, ker pa jih ne, je poseženo v njeno lastninsko pravico na sosednji stavbi, namreč tudi po mnenju sodišča temelji na napačnem razumevanju pravnih učinkov razveljavitve gradbenega dovoljenja in njihovega vpliva na razlago pojma nelegalne gradnje v smislu ZGO-1. Po drugem odstavku 281. člena ZUP se namreč v primeru, če se odločba razveljavi, ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice. Navedeno pomeni, da razveljavitev učinkuje le za naprej, to je za čas po izdaji odločbe o razveljavitvi, kar ima tudi za posledico, da gradbenega dovoljenja šele od tedaj dalje ni več. Drugačen položaj nastopi v primeru odpravljene odločbe, ko se v skladu s prvim odstavkom 281. člena ZUP odpravijo tudi že nastale pravne posledice, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj, torej tako, kot da odpravljena odločba sploh ni bila izdana. V zvezi z odpravo oziroma razveljavitvijo gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 (16. točka) zavzelo stališče, da je odprava prvotne odločbe, s katero se vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo, mogoča samo v primeru, če ta še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. V obravnavani zadevi pa tožnica priznava (III. točka tožbe), da je bila sporna gradnja zaključena že v letu 1996, kar pomeni, da je bila tedaj izkoriščena pravica do gradnje, ki je temeljila v gradbenih dovoljenjih z dne 23. 11. 1994 in 5. 2. 1996. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Ker v zadevi ni sporno, da je bil objekt na A. zgrajen na podlagi takrat obstoječega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v kar z razveljavitvijo z učinki za naprej ni bilo poseženo in zato ne vzpostavljen status nelegalnega objekta v smislu ZGO-1, ne gre za nelegalno zgrajen objekt. Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati ne tožbene navedbe o investitorjevem goljufivem ravnanju, ne o škodi, ki jo tožnica trpi od leta 1996, ko je bila sporna gradnja končana, saj je za njeno uveljavljanje predviden civilni sodni postopek. Enako velja za morebitno škodo zaradi nezakonitega dela državnega organa. Glede na to, da se izpodbijana odločitev nanaša na tožničino zahtevo za ukrepanje zaradi razveljavitve gradbenih dovoljenj, pa je za ta upravni spor nerelevantno tudi njeno navajanje, da naj bi šlo v obravnavanem primeru tudi za gradnjo v nasprotju s tedaj veljavnim gradbenim dovoljenjem (torej za neskladno gradnjo v smislu ZGO-1 – op. sodišča).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, pomembno za odločitev (razveljavitev gradbenih dovoljenj, čas razveljavitve), med strankama ni bilo sporno.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).