Jedro

Sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne more nalagati drugemu sodišču, kako naj v posameznem postopku odloči oziroma ne odloči in kako naj postopa. V obravnavanem primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe v gospodarskem sporu, pravdno sodišče ne more posegati v (tudi že pravnomočne) odločitve stečajnega sodišča, saj bi bilo to v nasprotju z načelom prirejenosti postopkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe in še odločilo, da sam krije svoje stroške v zvezi z začasno odredbo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je s predlogom za izdajo začasne odredbe želel predvsem zavarovati svojo izločitveno pravico oziroma lastninsko pravico na solastniškem deležu 11441/12521 parcele št. 1344/1, k.o. - M. G., ki bo predmet prodaje v stečajnem postopku pod opr. št. St 1769/2016, saj iz dosedanjih ravnanj stečajnega upravitelja izhaja, da bo s prodajo omenjene nepremičnine nadaljeval. Sodišče bi bilo dolžno preizkusiti, ali obstajajo predpostavke za izdajo začasne odredbe, česar povsem neutemeljeno ni storilo, zato je izpodbijani sklep do te mere neobrazložen, da je upniku onemogočena učinkovita izjasnitev. Izpodbijani sklep vsebuje navidezno obrazložitev oziroma zgolj citiranje določenih pravnih ali teoretičnih stališč brez subsumcije glede na konkretni dejanski stan zadeve. Ne drži, da bi upnik želel s predlagano začasno odredbo sodišču oziroma upravitelju kot podaljšani roki prepovedati izvršitev sodnega sklepa, temveč gre predvsem za to, da upnik želi povsem legitimno in skladno z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) zavarovati zahtevek za uveljavitev svoje izločitvene pravice, pri čemer je ključno, da upravitelj na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe kot tudi te pritožbe še ni predlagal oziroma objavil razpisa oziroma vabila k dajanju ponudb, kar se skladno z 299.a členom ZFPPIPP, ki ga gre smiselno uporabiti, šteje kot relevanten trenutek v zvezi s prekinitvijo prodajnih aktivnosti. Obstaja utemeljena in izkazana nevarnost, da bo upravitelj s prodajnimi aktivnostmi po pravnomočnem sklepu o prodaji nadaljeval, še preden bo odločeno o izločitveni pravici upnika, v zvezi s čimer so bile podane navedbe v predlogu, vendar jih sodišče ni preizkušalo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se v celoti ugodi predlogu upnika za izdajo začasne odredbe, podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico v korist upnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi ustrezno in v zadostnem obsegu obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, želi upnik z začasno odredbo preprečiti prodajo solastniškega deleža nepremičnine v stečajnem postopku, v katerem je predmet prodaje, ter o tem že obstoji pravnomočen sklep o prodaji opr. št. St 1769/2016 z dne 26. 11. 2020. Upnik predlog za izdajo začasne odredbe temelji na trditvi, da ima izločitveno pravico, saj ima najmanj pričakovano lastninsko pravico. Po navedbah v predlogu sta pravdni stranki v prodajno-nakupnem razmerju, pri čemer upnik glede predmetne nepremičnine razpolaga z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Po stališču upnika je sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice, ki naj bi postal pravnomočen 23. 5. 2020, nezakonit, zaradi česar ne more imeti pravnih učinkov, zato sta tako odstop od prodajne pogodbe kot soglasje k odstopu brez pravnega učinka kar pomeni, da prodajna pogodba z dne 30. 9. 2015 in notarsko overjeno ZK dovolilo še vedno veljata, s čemer je verjetnost terjatve oziroma izločitvenega zahtevka upnika izkazana. Prav tako po stališču upnika obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik je namreč izločitveno pravico pravočasno prijavil v stečajnem postopku nad dolžnikom, vendar je upravitelj ne upošteva.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne more nalagati drugemu sodišču, kako naj v posameznem postopku odloči oziroma ne odloči in kako naj postopa. V obravnavanem primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe v gospodarskem sporu, pravdno sodišče ne more posegati v (tudi že pravnomočne) odločitve stečajnega sodišča, saj bi bilo to v nasprotju z načelom prirejenosti postopkov. Temu ustrezno se sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni spuščalo v presojo predpostavk za izdajo začasne odredbe.

7. Ne glede na navedeno pa, glede na dejstvo, da si upnik v predmetni zadevi prizadeva zavarovati svoj zahtevek na uveljavitev izločitvene pravice, upnik tudi ne izkazuje verjetnosti svoje terjatve.

8. Izločitvena pravica na nepremičnini je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Upnik tako nima izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP, saj lastninske pravice ni pridobil na izviren način. Izločitveni upnik na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je namreč le tisti, ki je lastninsko pravico pridobil na originaren način, upnik pa svoje zahtevke, glede na trditveno podlago začasne odredbe, utemeljuje na pravno-poslovni pridobitvi lastninske pravice. Terjatev upnika na podlagi predlagane začasne odredbe tako tudi ni verjetno izkazana.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Upnik, neuspešen s pritožbo, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).