Jedro

V trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka je dolžnica opravljala dejavnost odvetništva, to dejavnost pa je opravljala še tudi na dan začetka stečajnega postopka. Pri tem ni pomembno, ali je imela tak status tudi v trenutku prevzema obveznosti.

Ker dolžnica v času vložitve predloga in odločanja o predlogu ni izpolnjevala kriterijev potrošnika, kot je to določeno v 7. členu ZFPPIPP, se nad njo lahko začne stečajni postopek le kot postopek osebnega stečaja nad zasebnico.

Obvestilo v skladu s 1025. členom OZ je pomembno le zaradi morebitne odškodninske odgovornosti upnika. Na sam nastanek terjatve pa ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog upnika začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico, in ob tem ugotovilo, da je dolžnica ob izdaji tega sklepa vpisana v Poslovnem registru RS kot podjetnik oziroma zasebnik kot odvetnica v P. (1. točka izreka), za upraviteljico pa je imenovalo M. M. Š. (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je stečajna dolžnica pravočasno pritožila in uveljavljala kršitve 2., 15., 22., 23., 25., 34., 49. in 74. člena Ustave ter ZFPPIPP. Predlagala je, naj višje sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Navedbe glede načina vložitve predloga za začetek stečajnega postopka so pritožbena novota, zato jih višje sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se pravila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določila 7. člena ZFPPIPP. Zasebnik je zdravnik, notar, odvetnik, kmet ali druga fizična oseba, ki ni podjetnik in ki kot poklic opravlja določeno dejavnost, potrošnik pa je fizična oseba, ki ni niti podjetnik niti zasebnik. Že iz navedenih določil je razvidno, da pritožnica nima prav, ko trdi, da zakon ni predvidel položaja, kot se je zgodil v obravnavani zadevi. V trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka je dolžnica opravljala dejavnost odvetništva, to dejavnost pa je opravljala še tudi na dan začetka stečajnega postopka. Pri tem ni pomembno, ali je imela tak status tudi v trenutku prevzema obveznosti. Zakon pa izrecno predvideva tudi postopek osebnega stečaja nad odvetnikom, kar je v 7. odstavku 7. člena ZFPPIPP izrecno navedeno. Odveč so tudi skrbi, kaj bo z varovanjem podatkov in zasebnosti dolžničinih strank, saj stečajni postopek v to ne posega; prevzem odvetniških poslov je urejen v Zakonu o odvetništvu in teh določil ZFPPIPP ne izključuje. Gospodarska pobuda je sicer res svobodna, vendar pa je v določenih primerih lahko omejena. Eden od takih primerov je tudi začetek stečajnega postopka, ko dolžnik delno izgubi poslovno sposobnost. Presoja, ali sme po začetku stečajnega postopka stečajni dolžnik spet poslovati kot podjetnik ali zasebnik, pa je podvržena pravilom iz 389.a člena ZFPPIPP.

6. Upniku ni bilo treba predložiti originala notarskega zapisa SV 1919/07. Predložil je kopijo listine, dolžnica pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla ničesar, kar bi kazalo, da originalna listina ni taka, kot jo je predložil upnik. Nasprotno, v pritožbi se celo sama sklicuje na to listino. Pritožbene navedbe glede predložitve le kopije notarskega zapisa torej niso utemeljene.

7. Iz notarskega zapisa SV 1919/07 z dne 21.12.2007, zapisanega pri notarju D. F. iz K., je razvidno, da se je dolžnica zavezala kot solidarna porokinja in plačnica za kredit, ki ga je pri upniku sprejel zavod P.. Tega dolžnica ne zanika, trdi le, da se je zavezala kot potrošnica in ne kot zasebnica. Da to ni pomembno, je bilo obrazloženo že zgoraj. Ker dolžnica v času vložitve predloga in odločanja o predlogu ni izpolnjevala kriterijev potrošnika, kot je to določeno v 7. členu ZFPPIPP, se nad njo lahko začne stečajni postopek le kot postopek osebnega stečaja nad zasebnico.

8. Veljavnost pogodbe ni sporna, gre za notarski zapis, ki ima moč izvršilnega naslova. Dolžnica niti ne trdi, da je bila ta pogodba skupaj z notarskim zapisom kdaj razveljavljena ali da bi bila nična, zato jo je sodišče dolžno upoštevati. Razlogov, zakaj je sklenila tako pogodbo, zaradi česar je ta morda ne bi zavezovala, v tem (stečajnem) postopku ne more uveljavljati. Ta pogodba velja, dolžnica pa jo je dolžna spoštovati. Velja pa omeniti, da dolžnica ni prava neuka stranka, zato se je zagotovo zavedala pomena in posledic sklenitve pogodbe in notarskega zapisa.

9. Dolžnica se je zavezala kot porokinja in plačnica, česar niti ne zanika. Prav tako ne izkazuje, da bi glavni dolžnik redno plačeval obveznosti. Neizpodbita je trditev upnika, da je bil zadnji obrok plačan 20.1.2009. V takem primeru ima upnik kot kreditodajalec pravico odpovedati pogodbo (13. člen pogodbe - točka 3) b), kar je tudi storil. O tem je poslal obvestilo tudi dolžnici, kar izkazuje dopis upnika z dne 3.7.2009. Tega ji je upnik poslal na naslov, naveden v notarskem zapisu in kreditni pogodbi z dne 21.12.2007. Ta dopis se je vrnil k upniku 22.7.2009 z navedbo "ni dvignil". V 16. členu kreditne pogodbe je jasno določeno, da bodo pogodbene stranke vsa pisanja v zvezi s to pogodbo pošiljale na naslov njihovih sedežev oziroma bivališč, vsaka stranka pa je dolžna o spremembi sedeža ali bivališča obvestiti drugo pogodbeno stranko. Dolžnica sicer trdi, da je bil upnik seznanjen s spremembo naslova njenega bivališča, vendar o tem ni predložila nobenega listinskega dokaza, prav tako pa tudi ni predlagala izvedbe drugih dokazov, na primer zaslišanja prič. Upnik je tej trditvi ugovarjal, ostala pa je nedokazana, zato je sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Izkazano je le, da dolžnica spremembe naslova upniku ni sporočila. Zato je ob tem, da ji je upnik obvestilo o odpovedi pogodbe poslal na naslov, naveden v pogodbi, upnik pravilno ravnal in s tem izpolnil svojo dolžnost obvestitve.

10. Dolžnica ima prav, ko trdi, da mora upnik obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izkazano je, da je upnik svojo obvestilno dolžnost pravilno opravil, obvestila pa dolžnica ni prejela le zato, ker je kršila pogodbo in upnika ni obvestila o spremembi bivališča. Pri tem se ne more sklicevati na sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti Okrajnega sodišča v Kopru In 149/2009 z dne 6.9.2012. Postopkovna pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju in ZPP (ta se glede vročanja smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku) so namreč stroga, za pravilno vročanje je potreben tudi pravilen naslov dolžnika, za kar je iz sklepa videti, da ni bilo pravilno. Pogodba pa določa drugače. Zaključek, da je bila dolžnica obveščena o odstopu od kreditne pogodbe, je zato pravilen in verjetno izkazan.

11. Ob tem je tudi nelogična trditev, da je upnik "jubuja" (višje sodišče niti ne ve, ali je to junija ali julija, kar pa za odločitev ni pomembno) 2009 neutemeljeno zavrnil plačilo dolžnika. Upnik je namreč banka in plačila sploh ne more zavrniti (in niti ni verjetno, da bi plačilo zavrnil, če je imel terjatev do dolžnika), vsekakor pa ni nikakršna težava izvršiti plačilo na račun upnika, o čemer bi seveda obstajal tudi ustrezen dokaz. Poudariti pa je tudi treba, da je glede na to, da je bil zadnji obrok plačan 20.1.2009, tudi če bi bil tak poskus plačila v juniju 2009, za preprečitev odstopa od pogodbe že prepozno glede na določila 13. člena pogodbe - točka 3) b).

12. Obvestilo v skladu s 1025. členom OZ je pomembno le zaradi morebitne odškodninske odgovornosti upnika. Na sam nastanek terjatve pa ne vpliva. Dolžnica je bila namreč zavezana k plačilu skupaj z glavnim dolžnikom (solidarno), odgovarja pa ne glede na to, ali je prejela obvestilo. Ob tem pa ni niti verjetno, da dolžnica ne bi vedela, da glavni dolžnik ne plačuje terjatev. V času, ko je prišlo do neplačevanja, je bila namreč ustanoviteljica zavoda, ki je bil glavni dolžnik, njegov direktor pa je bil njen mož. Poleg tega iz navedb v spisu Okrajnega sodišča v Kopru In 149/2009 izhaja, da je vedela, da glavni dolžnik ne plačuje obveznosti.

13. Dolžnica ima sicer prav, ko trdi, da ni jasen izračun višine terjatve, ki naj bi po zaključku sodišča prve stopnje ob zadnjem plačilu 20.1.2009 za čas od 1.7.2008 do 30.10.2012 znašala 234.568,36 EUR. Upnik namreč ne trdi, da prav noben od obrokov ni bil plačan. Ni pa dvoma, da je ob upoštevanju plačila zadnjega obroka na dan 20.1.2009, za čas od februarja 2009 do 30.10.2012 poteklo 45 in ne 52 mesecev. 30.10.2012 je datum, ko bi do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka (vložen je bil 9.11.2012) moral biti plačan zadnji obrok, če pogodba ne bi bila razdrta. Verjetnost pravilnega razdrtja kreditne pogodbe je izkazana. To pa pomeni, da je izkazana tudi verjetnost obstoja terjatve upnika, ki je nastala zaradi odstopa od pogodbe, to pa je seštevek vseh še neplačanih obrokov skupaj z zamudnimi obrestmi. Višje sodišče tako zaključuje, da je verjetnost upnikove terjatve izkazana še v večjem znesku, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Upnikova terjatev pa tudi ni zastarana. Prvi obrok je namreč zapadel v plačilo 1.7.2008, predlog za izvršbo, s katerim je upnik svojo terjatev uveljavljal pred sodiščem, pa je bil vložen 9.9.2009 na Okrajno sodišče v Kopru (In 149/2009). S takim dejanjem se zastaranje pretrga (365. člen OZ), do takrat pa ni pretekel še niti triletni zastaralni rok iz 347. in 349. člena OZ. Tako je tudi ta pritožbena navedba napačna. Glede na to, da se terjatev že sodno uveljavlja in je zastaranje že pretrgano, v času do vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja zastaranje sploh ni teklo in terjatev ni mogla zastarati.

15. Dolžnica je tudi trdila, da ima zaradi upnikovega neobvestila o neplačevanju glavnega dolžnika, do njega odškodninsko terjatev, ker ni mogla uveljavljati regresnega zahtevka do glavnega dolžnika, upnik pa tudi ni preprečil izbrisa glavnega dolžnika iz sodnega registra. Ta ugovor ni utemeljen. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je verjetno izkazano, da jo je upnik o odstopu od pogodbe zaradi neplačevanja pravilno in pravočasno obvestil. Upniku pa tudi ni mogoče očitati, da bi moral preprečiti izbris glavnega dolžnika, saj to ni bila njegova dolžnost, vsekakor pa je dolžnica že pred izbrisom glavnega dolžnika (do izbrisa je prišlo 30.4.2012) vedela, da ta svojih obveznosti ni plačeval, tako da bi zaradi zavarovanja svojih pravic morala sama preprečiti izbris, če bi ji bilo to v korist. 16. Napačen izračun sodišča prve stopnje glede višine terjatve ni vplival na pravilnost njegove odločitve. Višina verjetno izkazane terjatve je namreč pomembna predvsem zaradi presoje insolventnosti. Insolventnost je podana, če dolžnik v daljšem času ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Zadostuje torej obstoj enega ali drugega pogoja. Sodišče prve stopnje ni imelo na voljo drugih podatkov o višini obveznosti dolžnice v letih 2010 in 2011, kot jih je pridobilo od DURS-a, saj v zvezi s tem dolžnica ni predložila nobenih dokazil, prav tako pa tudi ni postavila pravočasnih in pravnorelevantnih trditev. Prav tako tudi ni navedla nobenih dejstev o vrednosti svojega premoženja. Tudi če je dejansko lastnica polovice nepremičnine, na kateri ima upnik hipoteko, s prodajo polovico te nepremičnine ne more poplačati niti zneska upnikove terjatve, zato ni dvoma, da je izpolnjen položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti (1. in 3. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Poudariti je potrebno, da dolžnica odgovarja za celotno plačilo terjatve, saj je solidarna porokinja in plačnica (1. odstavek 395. člena OZ). Izkazana pa je tudi domneva trajnejše nelikvidnosti iz 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP – torej da je zasebnica trajneje nelikvidna, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njenih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Sodišče prve stopnje je znesek njenih obveznosti lahko ugotovilo le iz letnih obračunov, ki jih je poslal DURS, saj z drugimi listinami ni razpolagalo, niti jih ni predložila dolžnica. Višina verjetno izkazane terjatve pa daleč presega vse izkazane obveznosti dolžnice, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vsekakor pa je trajnejša nelikvidnost izkazana tudi že brez navedene domneve. Dolžnica za višino terjatve dejansko ve najmanj od 23.8.2010, ko je v zadevi In 149/2009 vložila zahtevo za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, ni pa izkazala, da bi karkoli plačala od te terjatve, torej je do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka minilo več kot dve leti, pa ni plačala še ničesar. Tako dolgo neplačilo pa že izkazuje trajnejšo nelikvidnost. Dolžnica je imela možnost in dolžnost, da predloži listine, ki bi kaj takega izpodbile, pa tega ni storila, tudi sama pa je navedla, da tega niti ni pripravljena storiti. Že njeni prihodki v letih 2010 in 2011 ne kažejo, da bi bila sposobna poplačati upnikovo terjatev; glede na to, da je bila v času od 9.10.2008 do 20.8.2010 v Z., kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Kopru In 149/2009 z dne 6.9.2012, z dejavnostjo odvetništva pa je po svoji izjavi začela v maju 2008, pa ni niti verjetno, da bi bila v stanju plačevati kreditne obroke v času odsotnosti. Prav tako podatki, ki jih je o svojih prihodkih za leto 2012 predložila skupaj s pritožbo, ne kažejo, da je terjatev sposobna plačati. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazana tako trajnejša nelikvidnost kot dolgoročna plačilna nesposobnost, so tako pravilni.

17. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je začelo stečajni postopek nad dolžnico. Na to ne vpliva niti ugotovitev statusa dolžnice v drugem odstavku 1. točke izreka sklepa. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da je dolžnica ob izdaji izpodbijanega sklepa vpisana v Poslovni register RS kot podjetnik oziroma zasebnik, vendar pa je v nadaljevanju pravilno zapisalo, da je vpisana kot odvetnica. To tako na pravilnost sklepa ni vplivalo.

18. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem pa še opozarja, da bo morala dolžnica morebitne spore s pooblaščencem upnika urejati drugje, nikakor pa ne v okviru odločanja o začetku postopka osebnega stečaja. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).