Jedro

Ker toženec ni zatrjeval (pravočasno), da sta poleg njega v stanovanju bivala tudi njegova partnerka in hčerka oziroma druge osebe, za katere sam ne odgovarja, z ugovorom pasivne legitimacije za plačilo celotne uporabnine ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi z dne 26. 7. 2012 za znesek 3.770,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2012 (1. točka izreka sodbe), v preostalem delu (za znesek 2.030,57 EUR) ga je razveljavilo (II. točka izreka) in hkrati tožencu naložilo plačilo stroškov tožnice v znesku 219,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se v delu, s katerim sodba ohrani sklep o izvršbi v veljavi, pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Izpodbijana sodba je zmotno ocenila toženčev ugovor pasivne legitimacije. Ni dokazov, da je bil samo toženec tisti, ki je do deložacije živel v stanovanju na C. v R.. Sam je povedal, da sta skupaj z njim živeli hčerka in partnerka. Osnutek najemne pogodbe, ki ni bila nikoli podpisana, potrjuje, da so v kritičnem obdobju v predmetnem stanovanju živele tri osebe. To je razvidno tudi iz vtoževanih faktur. Odločitev izpodbijane sodbe je zato protispisna in predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretni zadevi tudi ni šlo za najemno razmerje, na podlagi katerega bi bilo mogoče bremeniti za plačilo najemnine le toženca. Toženec za uporabo predmetne nepremičnine s strani svoje partnerke in hčerke ne odgovarja. Dejansko stanje je ugotovljeno pomanjkljivo, iz nepopolnih ugotovitev ni mogoče postavljati zaključkov, da je tožnik prikrajšan ravno zaradi toženčeve uporabe predmetne nepremičnine. Višina uporabnine za stanovanje do deložacije leta 2008, bi se morala določiti po izvedencu, definirati pa bi bilo treba, koliko bi znašala uporabnina samo za toženca. Višina najemnin za neprofitna stanovanja bi se lahko upoštevala kot kriterij uporabnine le, če bi šlo za oddajanje predmetnega stanovanja kot neprofitnega, česar tožnica ni dokazala. Ni uspela dokazati, da bi predmetno stanovanje v kritičnem obdobju lahko oddajala in na ta način imela od tega koristi, zato je 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ) zmotno uporabljen. Nepomembno je stališče sodbe glede prerekanja ali neprerekanja izstavljenih računov, saj se za plačilo uporabnine ne izstavljajo računi. Tožnica pa tudi ni dokazala, da je izstavljene fakture toženec prejel, saj za vsako vtoževano fakturo toženec tega ni potrdil. Protispisna je tudi odločitev sodbe o plačilu uporabnine za garažo. Nobene podpisane najemne pogodbe za garažo na C. v R. ni bilo, zato ni mogoče zaključiti, da bi toženec v preteklosti to garažo uporabljal. Ob zaslišanju je to izrecno zanikal in povedal, da je uporabljal drugi garažni boks v zasebni lasti gospoda V. Tožnica bi morala dokazati, da je toženec uporabljal garažo na C. in ni treba tožencu dokazovati, da neke garaže ni uporabljal. Toženčev dopis z dne 24. 8. 1996 ne dokazuje nič drugega kot to, da je bil v dogovorih glede najema neke garaže, do katerega pa ni prišlo. Tožnica razen trditvene podlage glede plačila uporabnine za uveljavljeni tožbeni zahtevek ni ponudila, zato je glede tega tožbeni zahtevek tudi nesklepčen in ga je treba zavrniti.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila uporabnine za stanovanje Sodba zavzame stališče, da je tožnica upravičena do plačila uporabnine za stanovanje, ker je toženec nezakonito, brez pravnega naslova (1), uporabljal stanovanje vse do trenutka, ko je bil v letu 2008 iz njega deložiran.

Toženec v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodbe, da je (v vtoževanem obdobju) stanovanje uporabljal. Neutemeljeno pa sodbi očita, da je zmotno ocenilo njegov ugovor pasivne legitimacije, ker ni upoštevalo, da v stanovanju ni živel sam. Plačila uporabnine se toženec ne more razbremeniti s sklicevanjem: „da sta z njim živela tudi partnerka in hči in da za njihovo uporabo ne odgovarja“.

Toženec se v pritožbi (smiselno) v bistvenem zavzema, da bi bil pasivno legitimiran le za del uporabnine, ki bi odpadel nanj, za kar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudil zadostne trditvene podlage (286. člen ZPP (2)). Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano trdil, da stanovanja sam ni uporabljal (tega sicer tudi v pritožbi ne trdi) oziroma, da sta v stanovanju v spornem obdobju (kot sicer prvič navaja v pritožbi) skupaj z njim živeli njegova partnerka in hči. Vprašanje pasivne legitimacije je toženec utemeljeval z navedbo: „obstaja možnost, da so bivali v tem stanovanju samo njegovi družinski člani oziroma osebe, za katere obveznosti tožena stranka ne odgovarja“. Slednje, kot pravilno oceni sodba, je povsem neobrazloženo in tudi nedokazano. S sklicevanjem pritožbe na toženčevo izpoved, da sta skupaj z njim živeli hči in partnerka, manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti. Drugih trditev, ki jih pritožba (prvič) ponuja (da osnutek najemne pogodbe, ki ni bil podpisan in izstavljene fakture potrjujejo, da sta v vtoževanem obdobju skupaj z njim živeli partnerka in hči; da ni šlo za najemno razmerje, na podlagi katerega bi najemnina bremenila le toženca) pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP (3)). Toženec namreč ne izkaže (v pritožbi ne ponudi razlogov) zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Posledično ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je iz (nepodpisane) najemne pogodbe in izstavljenih faktur razvidno, da so v stanovanju živele tri osebe. Dejansko stanje ni pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljeno, ker ne upošteva, da stanovanja ni uporabljal sam. Stališču sodbe (5. stran obrazložitve), ki ne verjame da toženčevim trditvam, da bi stanovanje uporabljali le njegovi družinski člani, pa toženec v pritožbi opredeljeno ne nasprotuje. Nasprotno, navaja, da je v stanovanju živel skupaj s partnerko in hčerko.

Sodba ima zadostne in pravilne razloge, da so izpolnjeni pogoji iz 198. člena OZ (4), ki ne terjajo dopolnitve.

Materialnopravno pravilna je presoja sodbe, da je merilo za uporabnino višina neprofitne najemnine (gre za neprofitno stanovanje). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se višina najemnine za neprofitna stanovanja lahko upoštevala kot kriterij uporabnine le, če bi bila sklenjena najemna pogodba. Pritrditi je sicer pritožbi, da za presojo uporabnine ni pomembno, ali je toženec račune, s katerimi je tožeča stranka zaračunavala najemnino za stanovanje (toženec jih ni plačeval) prerekala ali ne in tudi ne, ali je toženec izstavljene račune prejel. Slednje pa sicer na pravilnost odločitve ne vpliva. Z računi je namreč tožnica dokazala, da je zaračunavala najemnino v višini neprofitne najemnine, toženec pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne trdi, da zaračunana višina ne ustreza neprofitni najemnini. Odveč je zato pritožbeno razlogovanje, da bi se višina uporabnine morala določiti po izvedencu. Tudi sicer pa višini opredeljeno ne nasprotuje.

Glede plačila uporabnine za garažo Odločitev ni protispisna kot trdi pritožba in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res najemna pogodba za garažo na C. 29 ni bila podpisana (Aneks k pogodbi o oddaji in najemu garaže oziroma garažnega boksa, priloga A59, v nadaljevanju Aneks), je pa v njej opredeljeno (1. člen) da gre za garažni boks na naslovu C. 29, kar sodba korektno povzame. Na ponujen Aneks pa je toženec odgovoril (dopis toženca z dne 14. 8. 1996, priloga A58). Z njim se je strinjal, kar sodba korektno povzame. Nestrinjanje z dokazno oceno sodbe pa ne predstavlja bistvene kršitve, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan.

Toženec za trditve v pritožbi, da ni uporabljal garaže tožeče stranke, temveč povsem drugo garažo, last V., v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudil zadostne trditvene in dokazne podlage. Neopredeljeno in ne da bi ponudil dokaze, je trdil le, da garaže, za uporabo katere tožnica uveljavlja plačilo uporabnine, ni uporabljal. Izpovedba toženca, na katero se pritožba sklicuje, kot je bilo že povedano, trditvene podlage ne nadomešča in je v pritožbenem postopku neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je s predložitvijo prej omenjenih dokazov (B58, B59) zadostila dokaznemu bremenu, da je toženec uporabljal garažo na C. 29. S sklicevanjem na dopis 14. 8. 1996 (5) pritožba ne vzbuja pomislekov. Toženčev dopis je odgovor na ponujeni Aneks, v katerem je jasno opredeljeno, da gre za garažni boks na C., zato ni pomembno, da toženec v svojem odgovoru (A58) ne navaja številke (6), jasno je, da gre za garažo na C. Dokazno breme, da je uporabljal drugo garažo, kot vztraja v pritožbi, je na strani toženca. Toženec bi moral ponuditi trditve in dokaze, da je uporabljal garažni boks last V. na C. Pravilno je zato stališče sodbe, da toženec dokaznemu bremenu ni zadostil. Višini priznane uporabnine (tožnica jo vtožuje v višini računov, ki jih je sicer izstavljala tožencu in jih ni plačeval), pa toženec opredeljeno ne ugovarja.

Zakaj pritožba ocenjuje, da je tožba nesklepčna, iz njenih pritožbenih trditev ni mogoče razbrati (7). V dopolnitvi tožbe (postopek se je namreč začel s predlogom za izdajo izvršbe na podlagi verodostojne listine) je tožnica ponudila zadostno trditveno podlago za uporabo 198. člena OZ, na kateri temelji tudi tožbeni zahtevek.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel in je odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa za odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila.

(1) Potem ko je toženec odklonil sklenitev najemne pogodbe, ki jo je ponudila tožnica, je tožnica vložila tožbo na izselitev toženca iz stanovanja in je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 93/99 z dne 10. 5. 2005 njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Toženec je bil po številnih sodnih postopkih deložiran 29. 5. 2008. (2) Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

(3) V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 285. člena tega zakona.

(4) Toženec je obogaten, ker je v spornem obdobju uporabljal stanovanje (in garažo), oboje last tožeče stranke, ne da bi plačeval. Tožnica pa je prikrajšana, ker ni mogla razpolagati s stanovanjem in (garažo) ter ju oddati v najem drugi osebi ali prodati.

(5) „Dopis ne dokazuje ničesar drugega kot to, da je bil toženec v nekih dogovorih s tožnico glede najema neke garaže, iz katerih pa nato ni bilo nič, še najmanj pa ne z najemom garaže na C. v R.“.

(6) Spodaj podpisani V. S., s stalnim bivališčem v R. na C. št. , kot najemnik garažnega boksa na C., vam sporočam ...“

(7) Tožnik dalje kot do trditvene podlage pri svojem tožbenem zahtevku glede plačila uporabnine ni prišel, zato je glede tega zahtevka tožbeni zahtevek tudi nesklepčen, vsekakor pa neutemeljen in ga je treba v celoti zavrniti“.