Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se tako delno spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v izreku o glavnici, tako spremeni, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 2,267.331,00 SIT.

V ostalem se revizija tožene stranke glede nepremoženjske škode, v celoti pa revizija tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Revizija tožene stranke glede premoženjske škode se zavrže. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,767.331,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. V presežku za nadaljnjih 3,800.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke, ki je zahtevala znižanje odškodnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 1,800.000,00 SIT razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine do vtoževanih zneskov. Za prestani strah bi bilo treba namesto zneska 300.000,00 SIT tožniku priznati celotni vtoževani znesek v višini 800.000,00 SIT. Pri tem revizija poudarja izredno dolgotrajen sekundarni strah v obliki hude zaskrbljenosti tožnika za zdravstveno stanje. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bilo treba priznati tožniku še znesek 1,500.000,00 SIT. Zaradi posledic telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, je tožnik uvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na lažje fizično delo. Ob dogodku je bil star komaj 31 let, njegove življenjske aktivnosti pa so zmanjšane kar za 27,39-odstotka.

Tožena stranka pa uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena in 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga le glede dosojenega zneska v višini 1,757.331,00 SIT. Predlaga, naj se v tem okviru spremeni izpodbijana sodba z znižanjem odškodnine, ali pa naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne v novo sojenje. Glede premoženjske škode v znesku 257.331,00 SIT izpodbijana sodba vsebuje skromno in nejasno obrazložitev, ki se je ne da preizkusiti. Poleg tega pa tožena stranka ni imela možnosti, da bi se izjavila o dokumentaciji, saj ji ta sploh ni bila vročena. Izpodbijana sodba je nejasna, obstoji pa tudi nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka namreč ni razvidno, v kakšnem obsegu je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. Višina odškodnine je pretirana, saj so pri tožniku po mnenju izvedencev podane rentne tendence. Odškodnina za telesne bolečine v znesku 2,500.000,00 SIT je pretirana, to pa velja tudi za odškodnino zaradi strahu in zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, delno pa ni dovoljenja, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje ob pritožbi tožeče stranke delno razveljavilo v zavrnilnem delu "glede plačila odškodnine v znesku 1,800.000,00 SIT" in v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je z zavrnitvijo pritožb obeh pravdnih strank sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo. Obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je tako postal pravnomočen v celotnem obsegu. To pomeni, da je toženi stranki naloženo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3,510.000,00 SIT (2,500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1,500.000,00 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 300.000,00 SIT za strah), vendar ob odštevanju valorizirane akontacije v znesku 790.000,00 SIT. K temu je treba prišteti še premoženjsko škodo v znesku 257.331,00 SIT. Predmet revizijskega izpodbijanja je torej znesek 3,767.331,00 SIT.

Razveljavljeni del izpodbijane sodbe se nanaša na zavrnitev odškodnine za (bodoče) telesne bolečine od dosojenega zneska v višini 2,500.000,00 SIT do vtoževanega zneska v višini 4,000.000,00 SIT, torej na znesek 1,500.000,00 SIT in na zavrnitev zahtevka zaradi duševnih bolečin ob skaženosti v znesku 300.000,00 SIT, kar skupaj znese 1,800.000,00 SIT. Iz izreka izpodbijane sodbe je to razvidno, pa tudi iz sodbene obrazložitve. Zato revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ne najde v reviziji tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka graja tudi odločitev sodišča druge stopnje o premoženjski škodi. Pri tem izpodbija dosojeni znesek v celoti (257.331,00 SIT). Vendar pa je revizijo v tem obsegu mogoče obravnavati le glede zneskov 51.501,00 SIT, 11.345,00 SIT in 3.800,00 SIT. Tožena stranka je namreč sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno izpodbijala le glede navedenih zneskov, zaradi česar je sodba sodišča prve stopnje v preostalem znesku premoženjske škode postala pravnomočna. Revizijo pa je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP).

Revizijski preizkus odločitve o premoženjski škodi je tako možen le glede zneska 66.646,00 SIT, ki pa po svoji višini ne dopušča revizijske obravnave. Pri uveljavljanju premoženjske škode gre v tem primeru za samostojen zahtevek s samostojno pravno podlago, zaradi česar ga - ločeno od uveljavljanja nepremoženjske škode - posebej zadeva določba drugega odstavka 382. člena ZPP o dovoljenosti revizijskega izpodbijanja. V obravnavanem primeru - začetek pravdnega postopka je bil dne 14.4.1994, ko je bila vložena tožba (185. člen ZPP) je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Uradni list RS št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, nad katero je dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS št. 2/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT. Take vrednosti pa izpodbijani znesek v višini 66.646,00 SIT ne dosega, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP). S tem pa je tudi odpadlo razlogovanje v smeri revizijsko zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ob ugotovljenih dejstvih, ki se nanašajo na obstoj škode, vrste škode in njihov obseg, je odločitev o višini odškodnine predvsem materialnopravno vprašanje (200. in 203. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Izpodbijana sodba šteje, da uporaba navedenih določb ZOR narekuje odškodnino za telesne bolečine (brez upoštevanja morebitnih bodočih telesnih bolečin) in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2,500.000,00 SIT, za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1,500.000,00 SIT in za strah v višini 300.000,00 SIT. Tožeča stranka v reviziji meni, da bi za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti predstavljal pravično denarno odškodnino vtoževani znesek 3,000.000,00 SIT, za strah pa vtoževani znesek 800.000,00 SIT. Tožena stranka pa predlaga znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,500.000,00 SIT, pri čemer ne pove, kolikšno naj bo to znižanje iz posameznih odškodninskih naslovov (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strah).

Revizija tožene stranke je v opisanem obsegu utemeljena. Izpodbijana sodba je v okviru tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odločala v dveh smereh. Sprejela je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o telesnih bolečinah (in nevšečnostih), ki jih je tožnik prestajal doslej in ovrednotila satisfakcijo zanje tako, da je sprejela oceno sodišča prve stopnje, ki je iz tega naslova priznalo odškodninski znesek v višini 2,500.000,00 SIT. Istočasno pa je - sledeč izvedenskemu mnenju zdravnika ortopeda - štelo, da sodišče prve stopnje do tožbeno zatrjevanih bodočih telesnih bolečin ni zavzelo stališča, oziroma je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova preko zneska 2,500.000,00 SIT do vtoževanih 4,000.000,00 SIT razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Revizijska presoja odločitve o odškodninski postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem se zato nanaša na to škodo le v okviru pravnomočne odločitve. V navedenem obsegu pa je revizija utemeljena. Odmera pravične denarne odškodnine za to vrsto škode (200. člen ZOR) zahteva po eni strani ugotovitev vseh okoliščin, ki se nanašajo na stopnjo telesnih bolečin (in nevšečnosti) in njihovo trajanje, po drugi strani pa ni mogoče mimo primerjave z drugimi podobnimi primeri škod in odškodninami zanje - posebej s stališča, ali gre za škode manjšega ali večjega obsega, ali celo za katastrofalne škode.

Dejanske ugotovitve so v tej smeri obširno zbrane v sodbi sodišča prve stopnje, izpodbijana sodba pa jih vsebinsko povzema. Tožnik je utrpel udarnino glave ter malo kostno odrobitev spodnjega roba telesca drugega vratnega vretenca. Sanacija te poškodbe je bila (izvedenec ortoped) kompletna v štirih mesecih po poškodbi. Kasnejše bolečine in nevšečnosti so nastajale že v posledici kroničnega bolečinskega sklopa v področju vratu, vendar ob navzočnosti močne psihične (emotogene) komponente. Slednja ugotovitev - sodišče prve stopnje jo izrecno omenja - obseg škode iz obravnavanega naslova sicer individualizira kot specifičen primer, vendar pa ga istočasno tudi relativizira. Hudo bolečinsko obdobje je trajalo le 8 dni, srednje dva tedna, temu pa so sledile 9-tedenske zmerne bolečine. Čeprav je tožnik prestajal nevšečnosti tudi zaradi mavčne imobilizacije vratu in številnih fizioterapevtskih posegov in ambulantnih pregledov z dolgotrajnim bolniškim staležem, je odškodnina za - do sojenja na prvi stopnji - prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2,500.000,00 SIT previsoka. Primerjava s podobnimi primeri sodne prakse (obravnavane škode ni mogoče uvrstiti med večje škode) pokaže, da bo ustrezna satisfakcija dosežena z odškodnino, zmanjšano na 1,150.000,00 SIT.

Pri odškodnini za strah sta nižji sodišči glede na dejanske ugotovitve upoštevali le strah, ki ga je tožnik prestajal za izid zdravljenja. Strah ob nesreči je bil tako kratkotrajen, da ne more predstavljati pravno priznane oblike škode. Vendar pa sta pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova še vedno premalo upoštevali po izvedencih izkazano tožnikovo rentno tendenco. Strah za izid zdravljenja mora biti namreč objektivno pogojen; tožnikova poškodba vratne hrbtenice pa vendarle ni bila tako huda, da bi pogojevala strah za izid zdravljenja v takem obsegu, ki bi dopuščal odmero odškodnine v znesku 300.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča - ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse - je zato primerna odškodnina v višini 150.000,00 SIT.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožene stranke (prvi odstavek 395. člena ZPP) in odškodnino znižalo. Revizijo tožnika je zavrnilo, pri čemer za zavrnitev glede na povedano ni treba navajati posebnih razlogov.

Reviziji obeh pravdnih strank pa nista utemeljeni, kolikor izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje o odškodnini za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnikovo stanje po poškodbi se je po končanem zdravljenju stabiliziralo kot omejena gibljivost vratne hrbtenice po poškodbi kostnega dela cervikalnega segmenta (izvedensko mnenje zdravnika ortopeda). Sledila je invalidska upokojitev z razvrstitvijo v tretjo kategorijo invalidnosti. Tožnik namreč težje opravlja dela v prisiljenih držah vratne hrbtenice in s pogostim sklanjanjem in dvigovanjem. Vendar pa je ne glede na odstotek invalidnost, ki ga tožnikova revizija posebej poudarja, treba upoštevati, da je izvedenec ortoped omejeno gibljivost hrbtenice ocenil z lažjo stopnjo, nižji sodišči pa sta - utemeljeno - pri odmeri odškodnine za to škodo še posebej upoštevali "tožnikovo celotno psihično konstelacijo ter nedvomno prisotne rentne tendence" (sodba sodišča prve stopnje - šesta stran). To pa obseg škode iz tega naslova tako relativizira, da jo je mogoče uvrstiti le med škode (nižjega) srednjega razreda. Odškodnina v višini 1,500.000,00 SIT je zato primerna in je ni mogoče zviševati, niti zniževati. Za slednje se tožena stranka v reviziji brez ustrezne trditvene podlage zavzema le v sklopu načelnega revizijskega predloga na znižanje odškodnine.

V okviru trajnih posledic je izvedenec ortoped prikazal tudi tožnikov kronični bolečinski sindrom. Nižji sodišči sta to okolnost v obsegu ugotovitve škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevali s stališča, da bolečina tožnika odvrača od nekaterih vsakdanjih dejavnosti, kar mu povzroča duševno trpljenje. Same tožbeno zatrjevane bodoče telesne bolečine pa bodo - glede na delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - predmet ponovljenega postopka in presoje.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je povzelo obsodilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje, kakršen sledi ob (znatnejši) delni ugoditvi pritožbi tožene stranke (393. člen ZPP). Seštevek odškodnine po posameznih postavkah (upoštevaje premoženjsko škodo) da znesek 3,057.331,00 SIT (1,150.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah, 1,500.000,00 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti in 257.331,00 SIT za premoženjsko škodo). Ob odštetju valorizirane akontacije v znesku 790.000,00 SIT mora tožena stranka tožeči plačati znesek 2,267.331,00 SIT.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje so namreč tudi revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.