Jedro

Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tudi meritorno obravnavalo, njegovo stališče, da tožeča stranka ne more pravnoveljavno vtoževati svojih vlaganj, ker tega ni uveljavljala v zapuščinskem postopku, ni relevantno, se pa pritožbeno sodišče s takim stališčem strinja. Tožnik je po materini smrti postal solastnik teh nepremičnin in se kot tak tudi vpisal v zemljiško knjigo. Izločitev bi lahko uveljavljal le do delitve dediščine, do katere je prišlo v tem primeru že v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženka dolžna priznati pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 246, 247, 248, 447 in 543 k.o. K. ter 193 k.o. U. (številke parcel so razvidne iz izreka), poleg že vknjiženega solastninskega deleža 5/16 še solastninski delež 5/16 ter izstaviti na tožnikovo ime ustrezno zemljiškoknjižno listino, da se bo tožnik vpisal kot solastnik nadaljnjih 5/16 (točka I izreka), odločitev o stroških pa pridržalo za končno sodbo (točka II izreka).

Poroti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče navede, da je tožnik sicer res nekaj vlagal, vendar ne pove, kaj se šteje za vlaganje in kolikšna so bila ta vlaganja. Nadalje so si razlogi sodbe nasprotujoči, saj se enkrat navaja, da je tožnik res nekaj vlagal, nato zatrdi in verjame toženki, da tožnik ni imel sredstev za vlaganja (ni imel denarja niti za vence), nato pa doda, da dela niso pomenila neko pridobitev premoženja. Kaže se tudi nasprotje o navedenih odločilnih dejstvih in listinah (računih) v spisu, saj izpodbijana sodba neutemeljeno verjame toženki, da priloženi računi, ki se glasijo na tožnika, v resnici niso bili plačani z denarjem tožnika, kar je povsem v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je pok. brat D. kot zidar sam nabavljal material. Zgoraj navedeno predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Pravno zgrešeno je tudi stališče sodbe, da tožnik ne more pravno veljavno vtoževati svojih vlaganj, ker tega ni uveljavljal v zapuščinskem postopku oz. tega ne more početi, ker ni bil zapustnikov potomec. Gre za stvarnopravno priznano pravico in ne zgolj za dedno pravico. Konec koncev pa je tožnik tudi bil napoten na pravdo in pred tem vlaganja niso bila sporna ter so ji dotedanji lastniki oz. solastniki dovoljevali, torej priznavali. Priznava jih ne toženka, ki bi se rada očitno obogatila na račun vlaganj in skrbi za domačijo po tožniku. Dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno, v posledici česar je napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je toženkin polbrat. Njuna mati M. Ž., nazadnje poročena H., je imela več otrok: v prvem zakonu sta se ji rodila leta 1942 D. G. in leta 1946 I. G. (toženka), v drugem zakonu se ji je leta 1953 rodil F. A. (tožnik) in v tretjem zakonu leta 1956 V. H. Sporne nepremičnine so bile last M. prvega moža (oz. njegove družine), umrlega leta 1952. Med leti 1958 in 1970 sta bila lastnika njegova otroka I. in D. vsak do 3/8 ter vdova M. do 2/8. Leta 1970 je I. podarila svoj delež bratu D., vse do njegove smrti leta 1986 sta bila tako solastnika teh nepremičnin D. do 6/8 in mati M. do 2/8. Da je bil gospodar domačije D., je povedal tudi tožnik. Po D. sta dedovali mati M. in sestra I., do materine smrti v letu 1987 sta bili nato solastnici domačije M. do 5/8 in I. do 3/8. Materin delež (do 5/8) so dedovali njeni še živeči otroci I., V. in F., po V. smrti leta 1991 pa sta njegov delež dedovala polsestra I. in polbrat F., kar vse med strankama ni sporno. Zapuščinski postopek po materi M. je bil končan leta 1988, sklep o dedovanju je postal pravnomočen 24.3.1988, dodatni sklep o dedovanju pa 8.10.1992. Tožnik v zapuščinskem postopku po pok. materi ni postavil izločitvenega zahtevka, tožnik je bil kot solastnik (in ne kot skupni lastnik) vpisan v zemljiško knjigo. Večji solastninski delež je začel zatrjevati šele v postopku razdružitve solastnine med njim in toženko v letu 1992, in sicer na podlagi 32. čl. Zakona o dedovanju - ZD. V tej pravdi je zatrjeval, da je živel z zapustniki, po katerih je podedoval predmetno premoženje in jim s svojim delom in pomočjo pomagal pri pridobivanju premoženja in ohranjanju le-tega, zato je zahteval, da mu toženka iz tega naslova prizna še 5/16. Tak tožnikov zahtevek pa ni sklepčen, sodišče prve stopnje bi ga že kot takega moralo zavrniti in je že zato odločitev materialnopravno pravilna (zahteval je izločitev po treh zapustnikih skupaj, čeprav je le eden izmed njih njegov prednik, ni navedel kolikšen alikvotni del izloča iz premoženja matere...).

Ker pa je sodišče prve stopnje ta nesklepčen zahtevek meritorno obravnavalo in odločitev v zvezi s tem pritožnik izpodbija, pritožbeno sodišče še dodaja: ni res, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih ne vsebuje zatrjevanih protispisnosti, zato smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku niso podane. Tožnik s svojimi pavšalnimi pritožbenimi trditvami tudi v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbil. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožnik lahko po 32. čl. ZD izloča premoženje le iz materinega premoženja. V sodbi pa je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj mu tak zahtevek ne gre. Sodbo je potrebno obravnavati celovito in ne tako, kot jo obravnava pritožba. Pritožbeno prikazovanje nasprotij v razlogih ni korektno, saj povzema iz konteksta iztrgane dele, ki obrazložitev sodišča prikazujejo v drugačni, napačni luči. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da sodišče verjame tožniku, da je pri določenih delih sodeloval oz. pomagal, vendar količina opravljenega dela ni bila taka, ki bi utemeljevala izločitveni zahtevek. Te dokazne ocene pa tožnik ni omajal. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tudi meritorno obravnavalo, njegovo stališče, da tožeča stranka ne more pravnoveljavno vtoževati svojih vlaganj, ker tega ni uveljavljala v zapuščinskem postopku, ni relevantno, se pa pritožbeno sodišče s takim stališčem strinja. Tožnik je po materini smrti postal solastnik teh nepremičnin in se kot tak tudi vpisal v zemljiško knjigo. Izločitev bi lahko uveljavljal le do delitve dediščine, do katere je prišlo v tem primeru že v zapuščinskem postopku.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).