Jedro

Tožeča stranka je v predmetni zadevi uspela s 77,13 % svojega tožbenega zahtevka. Ob neznatnemu zavrnilnemu delu po višini (1.452,50 SIT), ne bi bilo napak, če bi svojo odločitev prvo sodišče naslonilo na določilo 3. odst. 154. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana I. točka izreka glede odločitve o stroških plačilnega naloga in III. točka izreka prvostopne sodbe potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče postopek v tej zadevi nadaljevalo po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 6.352,50 SIT glavnice s pripadki plačilni nalog vzdržalo v veljavi za 4.900,00 SIT s pripadki, od priznanih stroškov plačilnega naloga v višini 8.690,00 SIT pa za 7.168,00 SIT s pripadki (I. točka izreka), v preostalem pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v znesku 24.704,00 SIT (III. točka).

Proti odločitvi o (mandatnih in nadaljnjih pravdnih) stroških postopka je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega stroškovnega dela sodbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Ker je prvostopno sodišče ocenilo, da je tožeča stranka uspela s 3/4 svojega tožbenega zahtevka, bi moralo po oceni pritožbe tožeči stranki priznati 6.720,00 SIT mandatnih stroškov, ne pa kar 7.168,00 SIT. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo pravilno, ker je tožeči stranki priznalo stroške za pripravljalni spis z dne 22.5.1996, ki ga tožena stranka nikoli ni prejela. Poleg tega ji je nepravilno priznalo kilometrino za dva naroka v višini 8.624,00 SIT, saj je glede na to, da je na glavno obravnavo prihajala brez svojega pooblaščenca, upravičena le do povrnitve avtobusnih stroškov. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi ni priznalo nagrade za glavno obravnavo dne 5.6.1996, čeprav bi to moralo storiti.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar ena stranka v pravdi uspe samo s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, lahko sodišče odloči, da mora nasprotni stranki povrniti vse njene stroške pravdnega postopka, če z zavrnitivjo niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je v predmetni zadevi uspela s 77,13 % svojega tožbenega zahtevka. Ob visoki vrednosoti spornega predmeta bi ob takem odstotku uspeha kazalo uporabiti tisti del določila 2. odst. 154. čl. ZPP, po katerem lahko sodišče odloči, naj ena stranka povrne drugi stranki sorazmeren del stroškov. To določilo je kljub neznatnemu zavrnilnemu delu po višini (1.452,50 SIT) uporabilo tudi sodišče prve stopnje, čeprav ne bi bilo napak, da bi svojo odočitev naslonilo zgolj na citirano določilo 3. odst. 154. čl. ZPP. V odločbi 2. odst. 154. čl. ZPP ni mišljeno, da bi se stroški v pravdi z delnim uspehom morali matematično porazdeliti med obe stranki; nasprotno, sodišče upošteva tudi obseg stroškov, ki so bili potrebni za uveljavitev stališč ene in druge stranke (pravdni postopek, dr. Jože Juhart, Ur. l. SRS, 174, stran 175, točka 3). Tožeča stranka pa je zmanjšala obseg stroškov prav s tem, da je svojemu pooblaščencu odpovedala pooblastilo. Ne gre tudi spregledati, da gre v predmetni pravdi za spor majhne vrednosti.

V teh sporih pa Zakon o pravdnem postopku predvideva vrsto določb, ki zaradi nizke vrednoti spornega predmeta predvidevajo skrajšan in pospešen postopek prav zato, da dolgotrajnost in zapletenost rednega postopka ne bi bila v nesorazmerju s pomembnostjo zadeve. Prav zato pritožbe ni mogoče vložiti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba uveljavlja z matematičnim izračunom, da prestavlja 3/4 vrednosti 8.690,00 SIT, 6.720,00 SIT in ne 7.168,00 SIT. Zato se s to pritožbeno trditvijo sodišče druge stopnje ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na pravilen pravni pouk iz izpodbijane sodbe, po katerem v sporu majhne vrednosti pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoč vložiti.

Povratnica, pripeta k list. št. 16 dokazuje, da je neposredno tožena stranka dne 29.5.1996 prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 22.5.1996. Taka vročitev sicer ni skladna z določili ZPP, vendar se po Odvetniški tarifi prizna nagrada za sestavljanje vlog (tarifna postavka 13 Odvetniške tarife), ne glede na pravilnost vročanja. Tudi ni res, da bi prvostopno sodišče ne priznalo toženi stranki nagrade za narok, opravljen dne 6.5.1999. Iz predloženega stroškovnika je razvidno, da je prvostopno sodišče toženi stranki za ta narok priznalo točno toliko, kot je zahtevala, to pa je 50 točk po Odvetniški tarifi.

Kar se tiče priznanih stroškov za kilometrino pa sledeče: Res je, da tožeči stranki, ker se je sama, brez odvetnika udeleževala glavnih obravnav, na katere je iz Ribnice prihajala v Ljubljano, po Pravilniku o povrnitvi stroškov v kazenskem in pravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 1/81 in RS, št. 61/97) ne pripada kilometrina.

Pripadajo ji le stroški za avtobus in stroški za prehrano (10. čl., v zvezi s 23. čl. Pravilnika). Ne glede na povedano pa pritožbeno sodišče ponovno pripominja, da bi, ker gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, prvostopno sodišče smelo uporabiti določbo 3. odst. 154. čl. ZPP. V tem primeru pa bi bil stroškovni izid še slabši za toženo stranko. Zato je stroškovna odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (2. odst. 365. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 381. čl. ZPP.