Jedro

Po določbi 108. člena ZIKS-1 direktor zavoda odločitev o pogojnem odpustu sprejme na podlagi prostega preudarka. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen v z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, da je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Predčasen odpust prestajanja kazni ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Med te pa sodi vsekakor tudi kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in (tudi) odvisnosti od alkohola.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni na podlagi 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) odločal o predčasnem odpustu tožeče stranke in njeno prošnjo zavrnil. Ugotavlja, da je bila tožeča stranka obsojena na prestajanje kazni 10 let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 243/2006 z dne 29. 1. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 262/2007 z dne 25. 5. 2007 in da kazen v celoti prestane dne 17. 5. 2016. Ocenjuje, da tožeča stranka odklanja psihološko obravnavo v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem in da je zaradi svojih prepričanj - ali nezmožnoti oz. neželje prilagajanja in sprememb v svoji osebnosti, neuspešna v zavodski celoviti obravnavi odvisnosti od alkohola. Glede na navedeno ne izpolnjuje pogoja za predčasni odpust. 2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da je organ prve stopnje pri odločanju po prostem preudarku prekoračil svoja pooblastila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, po čigavi subjektivni oceni naj bi tožeča stranka imela nekritični odnos do kaznivega dejanja in domnevne odvisnosti od alkohola. Tožeča stranka je na prestajanju zaporne kazni že od 7. 6. 2007 dalje, zato meni, da se varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov ne bi smelo več izvrševati, prav tako to ne bi smel biti razlog za izdajo izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predčasni odpust obsojencev je urejen v 108. členu ZIKS-1, ki v prvem odstavku določa, da ima direktor pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje družbeno koristnih dejavnosti ter je prestal 2/3 kazni, vendar največ 3 mesece pred iztekom kazni. Vsi našteti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoj, da je prestala 2/3 kazni, sporen pa je nekritični odnos tožeče stranke do storjenega kaznivega dejanja in pitja alkohola, kar je razlog za neuspešnost individualne obravnave (sporno je torej ustrezno obnašanje).

7. Po določbi 108. člena ZIKS-1 direktor zavoda odločitev sprejme na podlagi prostega preudarka. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen v z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, da je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka meje prostega preudarka ni prekoračila in ga tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Obrazložila je, da je neizpolnjevanje oz. nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja tisti razlog, ki ga tožeča stranka ne izpolnjuje v smislu ustreznega obnašanja, in zaradi katerega je bila odločitev negativna. Predčasen odpust prestajanja kazni namreč ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko udeležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Med te pa sodi vsekakor tudi kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in (tudi) odvisnosti od alkohola. Ker tudi podatki predloženega upravnega spisa sodišču ne vzbujajo dvoma glede ocene direktorja zavoda o (ne)ustreznem obnašanju tožeče stranke, zaradi katerega le-ta ne izpolnjuje vseh pogojev za predčasni odpust, ki so določeni v 108. členu ZIKS-1, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na nesorazmerno dolgo izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja odvisnosti od alkohola in s tem na neustrezno uporabo prostega preudarka.

8. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.