Jedro

Toženka je v izrek izpodbijane odločbe zajela obširno navedbo dejanskih okoliščin, ki sicer lahko pomenijo dejansko stanje, torej dejansko podlago za odločanje v zadevi, ne sodi pa to v sam izrek kot tisti del upravne odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno, kateri razlog je bil podlaga za odreditev omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odločba Policije, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-433/2019/7 (3E651-21) z dne 14. 12. 2021 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Policija (v nadaljevanju tudi: toženka) je tožniku na podlagi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) izdala izpodbijano odločbo, v izreku katere je navedeno: "Tujcu, ki zase pove, da je A.A., roj. ... 1994, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., ... brez št., državljan Alžirije, brez osebnih dokumentov, ki je 3. 10. 2019 nedovoljeno prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) ter 10. 11. 2019 podal prošnjo za mednarodno zaščito v RS. Ker je tujec 20. 11. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, mu je bila 12. 12. 2019 s sklepom prošnja za mednarodno zaščito ustavljena. Tujec je bil 27. 1. 2021 vrnjen v Slovenijo s strani švicarskih varnostnih organov, kjer je ponovno podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki mu je bila 9. 3. 2021 zavrnjena. 6. 5. 2020 mu je postaja PP Ljubljana Center izdala odločbo o vrnitvi. Tujec je bil nastanjen v Center za odstranjevanje tujcev v Postojni, kjer je 18. 6. 2020 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS, ki mu je bil s sklepom št. 2142-4248/2019/31 (1312-21), 1. 7. 2020 zavrnjen. Tujec je ponovno zapustil Slovenijo, nakar je bil 10. 12. 2021 izročen slovenskim varnostnim organom s strani avstrijskih varnostnih organov. Tujec je 14. 12. 2021 ponovno želel zaprositi za mednarodno zaščito pri uradu za mednarodne migracije v Ljubljani, kjer pa mu je bil zahtevek, ODREJAM od dne 14. 12. 2021 od 15.30 ure do njegove odstranitve iz RS, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce ..., ker ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti pristojnim organom."

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka poudarja, da se tožnika nastani v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) zaradi tega, ker ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti pristojnim organom. Kot navaja, je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pridobljena in proučena vsa predhodna dokumentacija, iz katere so razvidne okoliščine, opisane v izreku izpodbijane odločbe. Tožnik je 14. 12. 2021 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS, ki pa ga delavci urada za migracije niso sprejeli, saj je iz dokumentacije razvidno, da so bili tožniku zavrnjeni vsi zahtevki za mednarodno zaščito, novih razlogov pa ni navedel. Nato je bil odpeljan v center, kjer mu je bila izdana izpodbijana odločba. Toženka pojasnjuje, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je že bil izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljena. Navede še, da je upravni organ na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) o zadevi odločil v skrajšanem postopku, saj je bilo dejansko stanje mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnik navedel v prekrškovnem postopku, in sicer da je v RS vstopil nedovoljeno iz Republike Hrvaške, da ne poseduje veljavnega potnega lista, vizuma ali dovoljenja za prebivanje, ki bi mu omogočilo zakonito prebivanje v RS, ter na podlagi uradnih podatkov, ki jih je organ pridobil z vpogledom v uradne evidence policije ter dokazov, ki jih je ugotovil v postopku. Nato navaja posamezne določbe ZTuj-2 in pojasni, da je bila tožniku odločba predstavljena v angleškem jeziku, ki ga razume in govori.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo, ker se z njo ne strinja. Opozarja, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv in da ga ni mogoče preizkusiti ter da iz odločbe ni razvidno, katerim varnostnim organom ga želi toženka predati. Ali so to varnostni organi Hrvaške ali Alžirije, je pomembna informacija, zaradi katere bi se lahko pritožil na podlagi načela nevračanja. Tožnik sklepa, da naj bi ga vračali na Hrvaško. Zato pojasnjuje, da obstaja obsežna dokumentacija o verižnem vračanju migrantov iz Slovenije na Hrvaško, od tam pa v Bosno in Hercegovino (BiH), kjer živijo v nehumanih razmerah, podvrženi brezdomstvu, lakoti in nasilju. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. Da se postopki izvajajo nezakonito, je potrdil Varuh človekovih pravic v Nacionalnem poročilu o stanju človekovih pravic migrantov na mejah, izdanem julija 2021, ki je pred kratkim predlagal tudi ustavno presojo sporazuma o vračanju migrantov s Hrvaško. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) in Ustava Republike Slovenije (dalje: Ustava) sicer ne določata samostojne pravice do mednarodne zaščite, določata pa prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, iz katerega je izpeljano načelo nevračanja, ki velja absolutno. Izgon posameznika iz države ali drug podoben ukrep odstranitve je lahko v nasprotju s 3. členom EKČP, kadar obstaja utemeljena podlaga za sklepanje, da bi bil v primeru izgona v drugo državo tam podvržen resni nevarnosti ravnanja, ki bi pomenilo kršitev 3. člena EKČP. Na enakem stališču je ESČP tudi v primerih verižnega vračanja. Zato mora država, ki nekoga izžene, preveriti, ali vmesna država daje zadostna jamstva za preprečitev, da bi bila oseba vrnjena v kakšno nadaljnjo državo brez presoje tega tveganja. Iz poročil nevladnih organizacij in poročanja medijev izhaja, da hrvaški organi sistematično predanih oseb ne obravnavajo, temveč jih izženejo v BiH, do njih se tudi nasilno obnašajo, česar se toženka zaveda ali bi se vsaj morala zavedati. CPT - Odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja je 3. 12. 2021 izdal obsežno poročilo o Hrvaški, ki potrjujejo navedbe glede nehumanega ravnanja hrvaških policistov s pribežniki. Tožnik izpostavlja še Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 15. 12. 2021 št. 890588/2021 IR EV ter dopis Varuha človekovih pravic št. 7.3-14/2021-6-MO z dne 10. 11. 2021, iz katerega izhaja, da tujca ni mogoče po sporazumu vračati na Hrvaško, če se nahaja na območju schengna več kot 12 mesecev; tožnik pa je na tem območju že več kot dve leti. Opozarja tudi na sodbo tega sodišča št. II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, po kateri mora policija presojati ustreznost oziroma sorazmernost odrejenega ukrepa. Izpodbijana odločba obrazložitve o tem ne vsebuje. Tožnik je tožbi priložil izpodbijano odločbo ter že omenjene dopis Varuha človekovih pravic št. 7.3-14/2021-6-MO, resolucijo Evropskega parlamenta in poročilo CPT.

4. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo uvodoma meni, da tožba ni sposobna za obravnavanje, ker tožnik v njej ni postavil zahtevka. Tožba tako nima sestavin iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer toženka izpostavlja še prvi odstavek 40. člena tega zakona. Tudi sicer so tožbene navedbe ponekod neresnične, nepopolne, predvsem pa neutemeljene, zato toženka predlaga, da se tožba zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da gre zgolj za začasno nastanitev tožnika v centru. Predhodno mu je bila 5. 6. 2020 izdana odločba o vrnitvi, ki je pravnomočna. Navedba, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, varnostnim organom katere države se želi tožnika predati, ni stvar tega upravnega spora, saj se ta ne nanaša na odstranitev tožnika, temveč na njegovo nastanitev v centru. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer napačno navedeno, da je treba tožnika v skladu z mednarodno pogodbo vrniti pristojnim organom; tožnik je nastanjen v centru, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2 (1. alineja prvega odstavka 76. člena). V zvezi z očitkom, da ni bila opravljena presoja sorazmernosti ukrepa, toženka pojasnjuje, da za tožnika ni primeren izrek milejšega ukrepa po 81. členu ZTuj-2. Toženka je upoštevala, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo kljub postopku za mednarodno zaščito (ki je bil zato ustavljen, tožnikove ponovne prošnje za mednarodno zaščito pa kot očitno neutemeljene zavrnjene, kar je pojasnjeno v odločbi št. 2142-4248/2019/16 z dne 9. 3. 2020 in sklepu št. 2142-4248/2019/31 z dne 1. 7. 2020). Prav tako je bilo upoštevano, da je bila 5. 6. 2020 izdana odločba o vrnitvi, saj je bilo na podlagi vseh ravnanj tožnika ugotovljeno, da nima namena spoštovati pravnega reda RS. Tožnik je bil s sodbo VI K 11544/2020 z dne 28. 2. 2020 in III K 9395/20 z dne 5. 6. 2020 tudi obsojen zaradi tatvine. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je RS že večkrat zapustil, to pa pomeni obstoj begosumnosti. Zato razlogi za izrek milejšega ukrepa po uradni dolžnosti niso bili podani, sicer pa sam tožnik tudi ni vložil prošnje za izdajo takšnega ukrepa. Kot dokaz je toženka predlagala potrdilo Ministrstva za pravosodje (izpis iz kazenske evidence za tožnika) z dne 22. 12. 2021, odločbo o vrnitvi z dne 5. 6. 2020 ter ostalo dokumentacijo MNZ (predvsem zgoraj omenjeno odločbo z dne 9. 3. 2020 in sklep z dne 1. 7. 2020). Ostale tožbene navedbe zavrača kot nerelevantne za ta upravni spor.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe št. 2255-433/2019/7 (3E651-21) z dne 14. 12. 2021. 7. V zvezi z navedbami toženke sodišče najprej pojasnjuje, da mora biti glede na določbe ZUS-1 (prvi odstavek 30. člena) iz tožbe res razviden tudi tožbeni predlog, saj po prvem odstavku 40. člena tega zakona sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (ni pa vezano na tožbene razloge). Pri tem pa je treba upoštevati, da tožbenega predloga ne predstavlja zgolj formalno podani predlog odločitve, ampak je treba pri presoji, ali je tožba s tega vidika tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, upoštevati celoto tožbenih navedb. V konkretnem primeru iz vsebine tožbenih navedb brez dvoma izhaja, da tožnik izpodbija odločbo, na podlagi katere je nastanjen v centru, ker se ne strinja z nastanitvijo in želi njeno odpravo. Smiselno tožnik z vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo zasleduje odpravo te odločbe. Očitek, da je tožba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, zato ni utemeljen.

8. Kot je navedeno v uvodu izpodbijane odločbe, je izdana na podlagi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena ZTuj-2. Vsebina teh zakonskih določb v odločbi ni navedena, zato sodišče pojasnjuje, da je v prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 določeno, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti predati ali izročiti pristojnim organom. V prvem odstavku 78. člena ZTuj-2 pa je predpisano, da nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Glede na ugovore obeh strank sodišče citira še tretji odstavek 76. člena ZTuj-2, ki določa, da če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V tem, torej 81. členu ZTuj-2 je v prvem odstavku predpisano, da policija po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru ali na prošnjo tujca, ki mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja in nastanitve v centru, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena ZTuj-2. Po drugem odstavku 81. člena ZTuj-2 lahko policija na podlagi prejšnjega odstavka tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

9. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). To pomeni, da mora biti izrek odločbe, kot je izpodbijana, skladen z 213. členom ZUP, ki določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek) ter da mora biti izrek kratek in določen (šesti odstavek). Obrazložitev odločbe pa mora ustrezati standardu iz prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.

10. Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno tudi iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravni red Evropske unije, med drugim Direktivo Sveta 2008/115/ES z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Ta Direktiva v uvodnih določbah pod točko 16 določa: "Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna." V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je, med drugim, predpisano: "Odločba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.“ in tudi: "Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti." Navedena določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. Iz njih izhaja, da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija glede na vse okoliščine konkretnega primera vedno presoditi sorazmernost izrečenega ukrepa. Takšna presoja mora obrazložena že v odločbi o pridržanju (prim. sodbe tega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 7. 11. 2017 idr.), tudi brez posebne prošnje tujca, kar izhaja iz določil Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. 11. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane odločbe ni skladen z 213. členom ZUP. Kot je razvidno iz 1. točke te obrazložitve, je toženka v izrek izpodbijane odločbe zajela obširno navedbo dejanskih okoliščin, ki sicer lahko pomenijo dejansko stanje, torej dejansko podlago za odločanje v zadevi, ne sodi pa to glede na zakon v sam izrek kot tisti del upravne odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen.

12. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, kateri razlog iz (prvega odstavka) 76. člena ZTuj-2 je bil podlaga za odreditev omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru. Ob tem, ko se omenja izdana odločba o vrnitvi z dne 6. 5. 2020 (v odgovoru na tožbo se navaja datum 5. 6. 2020), je v izpodbijani odločbi poudarjeno, da se tožnika nastani v centru, ker ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti pristojnim organom. To je posebej poudarjeno ne le v obrazložitvi, ampak je poudarjeno navedeno tudi v samem izreku izpodbijane odločbe. Zato te pomanjkljivosti (izreka izpodbijane odločbe) toženka ne more sanirati z drugačno navedbo v odgovoru na tožbo, s katerim pa tudi sicer niti obrazložitve odločbe ni mogoče v bistvenem popravljati oziroma dopolnjevati.

13. Ker že zaradi opisanih pomanjkljivosti ne le obrazložitve, ampak tudi samega izreka izpodbijane odločbe, ki pomenijo kršitev 213. člena in prvega odstavka 214. člena ZUP in s tem bistveno kršitev določb upravnega postopka (po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), izpodbijane odločbe ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je odpravilo in, kot to določa tretji odstavek istega člena ZUS-1, zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, za kar je podana podlaga v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

14. Ker je sodišče odločitev o tožbi sprejelo že zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka, vsebinska presoja ostalih navedb strank za odločitev v tem upravnem sporu ni bila potrebna. Ne glede na to pa sodišče v tej zvezi zaradi ponovnega postopka ponovno poudarja, da mora biti že v odločbi, s katero se tujcu omeji gibanje, jasno obrazložena dejanska in pravna podlaga za odreditev takšnega ukrepa, skladno z določbami ZTuj-2 in Direktive o vračanju. Katere okoliščine so pri tem relevantne, je odvisno (tudi) od zakonskega razloga, na podlagi katerega se gibanje tujcu omejuje. Že iz obrazložitve odločbe mora biti tudi jasno razvidno, da je policija opravila tudi presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa in katere okoliščine je pri tej presoji upoštevala. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, preskopa, da je bila opravljena presoja sorazmernosti ukrepa, v njej ni navedeno. Toženka tako šele v odgovoru na tožbo pojasnjuje, kateri zakonsko predvideni razlog je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, kako je presodila posamezne izpostavljene okoliščine in tudi (prvič) navaja določene dodatne okoliščine, ki so lahko relevantne, ter prilaga (po izdaji odločbe pridobljeno) potrdilo Ministrstva za pravosodje iz kazenske evidence za tožnika z dne 22. 12. 2021, čeprav bi vse navedeno moralo biti razvidno že iz obrazložitve odločbe.

15. Bistveno pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča pripisati tudi temu, da je toženka odločbo izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Toženkina obrazložitev razlogov za takšno vodenje postopka v odločbi ne prepriča, saj v odločbi (pre)splošno zatrjuje, da je bilo dejansko stanje mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla v prekrškovnem postopku, in na podlagi uradnih podatkov, ki jih je organ pridobil z vpogledom v uradne evidence policije, ter dokazov, ki jih je upravni organ ugotovil v postopku. Z odgovorom na tožbo pa nato prilaga dodatne listine, kot je omenjeno potrdilo Ministrstva za pravosodje, o okoliščinah, ki so lahko pomembne in v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bile presojene. Sodišče glede na navedeno poudarja, da je skrajšani ugotovitveni postopek izjema (od rednega ugotovitvenega postopka), ki se lahko izvede (ne pa mora izvesti) po določbah 144. člena ZUP. Po stališču pravne doktrine1 je takšen postopek utemeljen, če so dejstva očitno nesporna oziroma se navedbe, ki jih je stranka podala (v upravnem postopku) ujemajo s podatki organa. Pri čemer pa v obravnavani zadevi že glede na naravo izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče načelo zaslišanja tožnika opustiti s pojasnilom, da to zaradi varstva njegovih pravic oziroma pravnih koristi ni potrebno. Nasprotno, po presoji sodišča je prav glede na naravo ukrepa omejitve gibanja in s tem povezano presojo vseh okoliščin, ki so pomembne za utemeljitev takšnega ukrepa, treba stranko pred izdajo odločbo seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, in ji dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi, kot to narekujejo določbe 9. in 146. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave.

16. Sklepno sodišče poudarja, da je že z odločitvijo, sprejeto s to sodbo, po zakonski določbi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana izpodbijana odločba. Ker je sodba tega sodišča pravnomočna, to glede na pravnomočno odpravo izpodbijane odločbe pomeni, da mora toženka oziroma center takoj po prejemu te sodbe prenehati izvrševati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika v centru.

1 Prim. Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač, E. Kerševan, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 116 do 118.