Jedro

Sodišče druge stopnje je pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za nevarno stvar izhajalo iz lastnosti stroja, s katerim se je tožnica poškodovala, načina njegovega delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšal, a kljub vsemu je ne bi more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Polnilno – zamašilni stroj je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljal povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost delodajalca, ki se je ukvarjal z dejavnostjo polnjenja plastenk, in tožnice, ki je prihajala v stik s strojem. Zato je delodajalec, kot imetnik tega stroja, objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki oziroma je za škodo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo. Da je delodajalec vedel in dopuščal, da se v primeru zagozdenja plastenk, stroj ne izklaplja, ampak delavec nemudoma poskuša rešiti nastalo situacijo. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za nepredviden dogodek, ki se v dvanajstletnem delovanju stroja še ni zgodil, kar je izpovedal tožničin delovodja, delavki, kljub stanju, ki ga je s svojim ravnanjem ustvarila in je z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedano, ne moremo pripisati prevelike soodgovornosti za nastanek škode. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo obseg soodgovornosti (20 %) tožeče stranke za nastalo škodo. Ker izvedenec Č. pri tožnici ni ugotovil poškodb, ki bi lahko privedle do po-poškodbenega glavobola, stranki pa temu mnenju nista nasprotovali, je mogoče zaključiti, da tožničini glavoboli niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker tožnica v konkretnem primeru ni dokazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in njenimi glavoboli, niti ni dokazala škode, ji sodišče iz postavke duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more priznati denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi: '' Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.160,00 (štiri tisoč sto šestdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2002 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 483,33 (štiristo triinosemdeset 33/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.''

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške v višini 167,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 18. 4. 2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 11.266,90 EUR (prej 2,700.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki ji je nastala, ko se je dne 1. 8. 2001 poškodovala na delovnem mestu. Tekom postopka je svoj zahtevek skrčila in od tožene stranke zahtevala plačilo 11.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2002 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1. izreka). Prav tako je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka 2. izreka).

3. Zoper sodbo sodišča prva stopnje se je pritožila tožena stranka. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo (338. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje se je v sodbi nepravilno postavilo na stališče, da je podana objektivna odgovornost delodajalca (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju toženke v predmetni zadevi nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost njenega zavarovanca. Da pri delu, ki ga je ob škodnem dogodku opravljala tožnica, ne gre za nevarno dejavnost, izhaja tako iz narave njenega dela kot tudi ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu in dejstva, da je prišlo do škodnega dogodka (izmeta plastenke) prvič v obdobju 12 let. Prav tako ni podana krivdna odgovornost delodajalca. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delo, delodajalec je imel izdelano oceno tveganja za njeno delovno mesto kot tudi navodila za varno uporabo zamašilno – polnilnega stroja, s katerim je bila tožnica seznanjena. Iz mnenja izhaja, da je do nezgode prišlo, ker tožnica stroja, preden je poskušala odstraniti plastenko, ni izklopila, torej izključno zaradi njenega malomarnega dela. Toženka se je pritožila tudi glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišču druge stopnje je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, tožečo stranko pa zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v celoti zavrnilo ter jo hkrati zavezalo k povrnitvi stroškov postopka tako na prvi kot na drugi stopnji.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Menila je, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe ZPP ter napačno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču je predlagala naj reviziji ugodi in sodbo Višjega sodišča v z dne 03.12.2008 razveljavi. Vrhovno državno tožilstvo in tožena stranka na revizijo nista odgovorili.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 17. 2. 2011 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). V obrazložitvi sklepa se je Vrhovno sodišče med drugim postavilo na stališče, da je v konkretnem primeru tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki in sodišče druge stopnje opozorilo na pritožbene navedbe tožene stranke do katerih se bo moralo v ponovnem sojenju opredeliti.

7. Pritožbeno sodišče je v novem sojenju še enkrat preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti in zaključilo, da je pritožba delno utemeljena.

8. Upoštevajoč določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeni preizkus v skladu s prej veljavnimi določbami Zakona o pravdnem postopku ZPP-C. Sodišče ugotavlja, da ni podana nobena, v uvodu pritožbe (le) pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, prav tako pa niso podane kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350 člena ZPP).

9. ZOR v drugem odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu ZOR pa je določeno, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok za nastalo škodo.

Zakon ne predpisuje kaj je nevarna stvar ali nevarna dejavnost. Po stališču sodne prakse je nevarna stvar tista stvar, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njenega uporabnika. Gre za tako nevarno stvar in dejavnost, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Ker gre za pravni standard oz. nedoločni pravni pojem, je sodišče tisto, ki v posamičnem primeru odloči, ali so okoliščine obravnavanega primera takšne, da je potrebno uporabiti pravni standard nevarna stvar.

10. Glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljena pravno pomembna dejstva: - tožnica se je poškodovala dne 1. 8. 2001 na svojem delovnem mestu, - tožničina naloga je bila opravljati vizualno kontrolo postopka polnjenja plastenk z mineralno vodo, - tožnica je morala v primeru nepredvidljivih situacij polnilno – zamašilni stroj izklopiti, - prvič v dvanajstletnem delovanju je prišlo do zagozdenja dveh polnih plastenk z vsebino 1,5 l in do izmeta ene od njiju, - delovodja B. Š. je povedal, da do zagozditve in izmeta plastenke lahko pride v trenutku in da je v takem primeru bolje, da delavec steče stran, kot pa da bi s stikalom izključil stroj, - stroj je bil po škodnem dogodku nadomeščen z novim strojem z nameščenim zaščitnim okvirjem, - stroj ni imel avtomatske varovalke za zaustavitev v celotnem poteku procesa stroja in v konkretnem primeru je prišlo do zagozditve plastenk pred mestom za avtomatski izklop, - izvedenec iz varstva pri delu je navedel, da stroj ob normalno pazljivem ravnanju in upoštevanju navodil za varno delo s strani delavca, ni nevaren, predstavlja delujoči polnilno – zamašilni stroj po mnenju prvostopenjskega sodišča, čemur se pridružuje pritožbeno sodišče in čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, nevarno stvar. Sodišče druge stopnje je pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za nevarno stvar izhajalo iz lastnosti stroja, s katerim se je tožnica poškodovala, načina njegovega delovanja in uporabe, zatorej je mnenja, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja na podlagi objektivne odgovornosti (173. člen ZOR). Nevarnost bi lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšal, a kljub vsemu je ne bi more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Polnilno – zamašilni stroj je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljal povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost delodajalca, ki se je ukvarjal z dejavnostjo polnjenja plastenk, in tožnice, ki je prihajala v stik s strojem. Zato je delodajalec, kot imetnik tega stroja, objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki oziroma je za škodo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo, kar tekom postopka sicer ni bilo sporno.

11. Pritožnik graja zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodo soodgovorna tožnica in sicer v obsegu 20 %.

12. Tretji odstavek 177. člena ZOR določa, da je imetnik deloma prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Sodna praksa pa opozarja, da je treba pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca.

13. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da v konkretnem primeru ne gre prezreti, da tudi tožnica ni ravnala v skladu z navodili iz varnosti in zdravja pri delu. Tožnica je namreč tedaj med obratovanjem stroja poskušala sprostiti zagozdeni plastenki, namesto, da bi takoj v trenutku izklopila delovni stroj. Z opravo preizkusa praktične usposobljenosti iz področja varnosti in zdravja pri delu, to je že pred škodnim dogodkom z dne 16. 5. 2001, je tožnica pravilno odgovorila na vprašanje in s tem bila poučena, da moraš v primeru zataknitve nosilke na transportnem traku ustaviti pogon traku in zatem previdno odstraniti nosilko. Ker pa je do izmeta prišlo prvič v dvanajstletnem delovanju, zaradi česar tega tožnica ni mogla pričakovati, je sodišče ocenilo, da je tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka v deležu 20%.

14. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu B. F. je v svojem mnenju ugotovil, da tožeča stranka, čeprav je izpolnjevala pogoje oziroma vse zahteve iz varnosti in zdravja pri delu – glede strokovne usposobljenosti, v konkretnem primeru ni ravnala pravilno, ker ni dosledno upoštevala navodil za varno delo na polnilno – zamašilnem stroju oziroma ni ravnala tako, kot je bila teoretično in praktično poučena za varno delo. Tožeča stranka je kršila navodila za varno delo, čeprav se je zavedala možnosti nastanka škode. Z mnenjem navedenega izvedenca sta se pravdni stranki strinjali, zatorej se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo nanj. Dodati je potrebno, da je sodišče druge stopnje vezano na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

15. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, ki ga je tožeča stranka navedla že v tožbi, čemur tožena stranka ni ugovarjala, in sicer ''tako kot običajno sem hotela sprostiti plastenko z namenom odpraviti zataknitev'', in kar sta smiselno potrdila v svojih izpovedbah tako tožnica kot tudi njen delovodja B. Š.. Zatorej je mogoče šteti, da je delodajalec vedel in dopuščal, da se v primeru zagozdenja plastenk, stroj ne izkljaplja, ampak delavec nemudoma poskuša rešiti nastalo situacijo. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za nepredviden dogodek, ki se v dvanajstletnem delovanju stroja še ni zgodil, kar je izpovedal tožničin delovodja, delavki, kljub stanju, ki ga je s svojim ravnanjem ustvarila in je z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedano, ne moremo pripisati prevelike soodgovornosti za nastanek škode. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo obseg soodgovornosti (20 %) tožeče stranke za nastalo škodo.

16. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer glede odškodnine za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da tožnica, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne trpi duševnih bolečin in tako odškodnina v višini 1.800,00 EUR ni pravilno prisojena. Glede na izvedenska mnenja in medicinsko dokumentacijo, pri tožnici ni podana vzročna zveza med morebitnimi glavoboli in samo delovno nezgodo in zato tožnici ne pripada nobena odškodnina iz te odškodninske postavke. Ali so glavoboli posledica poškodbe ni ugotovil noben izvedenec, ki je bil pritegnjen v pravdo, ampak sodišče, ki je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17. Vsaka stranka postopka je dolžna zatrjevati odločilna dejstva (7. in 212. člen ZPP). Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljena pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Če želi oškodovanka računati na uspeh v pravdi, mora torej pravočasno navesti vse trditve, ki substancirajo njen odškodninski zahtevek tako glede temelja kot glede višine in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP).

Med drugim mora oškodovanka zatrjevati in dokazati vzročno zvezo med dejansko nastalo škodo in škodnim dogodkom.

18. Tožnica je v tožbi navedla, da je zaradi škodnega dogodka utrpela telesne bolečine različnih intenzitet. 14 dni so bile te hude, pojemajoče v nadaljevanju, občasno pa jih še vedno trpi. Boli jo zlasti vratni del glave, glava v obliki klasičnih glavobolov, čuti težave in bolečine pri grizenju in odpiranju ust. Tožnica konkretnih trditev za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ni postavila. Na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer je bila tudi zaslišana, je izjavila da ima še vedno glavobole, konkretnih dejstev, ki bi nakazovali zmanjšanje življenjskih aktivnosti in posledično nastanek duševnih bolečin, pa ni zatrjevala.

19. Sodišče je v dokaznem postopku angažiralo izvedence medicinske stroke. Izvedenka mag. B. B. F., specialistka otorinolaringologije, je v svojem mnenju navedla, da se tožnici zaradi izpaha čeljustnih sklepov, življenjske aktivnosti niso zmanjšale. Izvedenka se je v mnenju omejila zgolj na poškodbe in medicinsko dokumetacijo iz njenega specialističnega področja. Z mnenjem izvedenke sta se strinjali obe pravdni stranki.

20. Z mnenjem izvedenca B. V., specialista kirurga, se tožena stranka ni strinjala, zato je sodišče v postopek pritegnilo novega izvedenca B. Č., specialista otorinolaringologije in maksilofacijalne kirurgije. Izvedenec je navedel, da pri tožnici ni bilo prisotnih poškodb, ki bi privedle do po-poškodbenega glavobola (v medicinski dokumentaciji niso opisane). Zaključil je, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi posledic izpaha čeljustnih sklepov in raztrganine spodnje ustnice, zato tudi ne gre za duševne bolečine, ki bi bile s tem povezane. Do vprašanj ali je prišlo do popoškodbenega glavobola in ali je ta vplival na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ter posledično pri tožnici povzročil duševne bolečine, pa se izvedenec ni opredelil, saj gre po njegovem za vprašanja na katera lahko odgovori le specialist ustrezne stroke. Z izvedenskim mnenjem sta se strinjali obe pravdni stranki.

21. Če se pravdni stranki z mnenjem izvedenca strinjata, sodišče njegove zaključke kot nesporna dejstva sprejme v dejansko podlago sodbe. Ker izvedenec Č. pri tožnici ni ugotovil poškodb, ki bi lahko privedle do po-poškodbenega glavobola, stranki pa temu mnenju nista nasprotovali, je mogoče zaključiti, da tožničini glavoboli niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

22. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila trditvena podlaga tožnice v postopku na prvi stopnji, pomanjkljiva. Sodišče namreč ugodi tožbenemu zahtevku, če iz pravno odločilnih dejstev, ki so navedena v tožbi in dopolnjena z navedbo le teh na prvem naroku za glavno obravnavo, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.

23. Ker tožnica v konkretnem primeru ni dokazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in njenimi glavoboli, niti ni dokazala škode, ji sodišče iz postavke duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more priznati denarne odškodnine.

24. Na podlagi obrazloženega je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižati za 1.800,00 EUR. Tako je upoštevajoč soprispevek tožnice k nastanku škode (20 %), tožena stranka dolžna plačati tožnici 4.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2002 dalje do plačila (4. točka 358. člena ZPP).

V presežku, pa je sodišče glede na vse do sedaj navedeno, tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

25. Glede na 2. odstavek 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Pri odmeri je uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo – OT in Zakon o sodnih taksah (ZST).

26. Sodišče je tožnici kot potrebne stroške na prvi stopnji priznalo: 500 točk za tožbo, 500 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 20. 6. 2006, 150 točk urnina, 20 točk predujem, 500 točk prva pripravljalna vloga z dne 9. 1. 2007, 250 točk za glavno obravnavo dne 29. 1. 2007, 50 točk za prejem sodbe in poročilo, skupaj torej 1970 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR) znašajo priznani stroški 904,23 EUR, skupaj z 20 % DDV pa 1.085,13 EUR. Tožnica je upravičena tudi do povrnitve stroškov za izvedensko mnenje mag. B. B. F. v znesku 275,41 EUR in mnenje izvedenca B. V. v znesku 437,89 EUR. Stroški tožnice znašajo 1.798,43 EUR, upoštevaje njen 38 % uspeh pa 683,40 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo stroškov za zahtevek z dne 3. 12. 2001, ker so ti zajeti v stroških za tožbo, in za dopis zavarovalnici z dne 3. 2. 2004, ker ti stroški za postopek niso potrebni.

Toženi stranki pa pripadajo stroški za: odgovor na tožbo 500 točk, prvi narok za glavno obravnavo dne 20. 6. 2006 500 točk, urnina 150 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, prvo pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2006 500 točk, prejem in pregled izvedenskega mnenja mag. B. B. F. 50 točk, glavno obravnavo dne 29. 1. 2007 250 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, prejem in pregled sodbe ter potrditev pravnomočnosti 50 točk, skupaj torej 2080 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke, znašajo priznani stroški 954,72 EUR, skupaj z 20 % DDV (416 točk) pa 1.145,70 EUR. Toženka je upravičena tudi do povrnitve takse za odgovor na tožbo v znesku 56,33 EUR, potnih stroškov pooblaščenca – kilometrina na relaciji (2 x 17,53 EUR), stroškov izvedenca B. F. v znesku 389,25 EUR in izvedenca B. Č. v višini 255,44 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 1.881,78 EUR, upoštevaje njen uspeh (62 %) pa 1.166,70 EUR. Sodišče toženki ni priznalo stroškov za prejem in pregled listin pred vložitvijo odgovora na tožbo, stroškov za prejem in pregled izvedenskega mnenja B. F., saj so ti stroški zajeti v stroških za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2006. Po medsebojnem pobotanju nastalih stroškov (razlika med stroški tožene stranke 1.166,70 EUR in tožeče stranke 683,40 EUR), je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 483,33 EUR stroškov pravdnega postopka. V primeru zamude pri izpolnitvi obveznosti je tožnica dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (15 dni) do plačila.

27. Za postopka v zvezi s pravnimi sredstvi je sodišče tožnici priznalo stroške za revizijo v višini 550 točk in 20 % DDV, kar skupaj znaša 303,00 EUR, toženki pa stroške za sestavo pritožbe 500 točk, takso za pritožbo v znesku 147,78 EUR in 20 % DDV, kar znese 423,18 EUR. Upoštevajoč toženčev uspeh s pritožbo (32 %) se mu priznajo stroški v višini 135,5 EUR, tožnici pa upoštevaje njen uspeh v reviziji (100 %) 303,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov, mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 167,50 EUR stroškov postopka.

28. Sodišče druge stopnje je določbe ZOR uporabilo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega OZ.