Jedro

Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ-77 je zavestno sklepanje škodljive pogodbe ali sklepanje pogodbe s prekoračitvijo pooblastil. Pogodba mora biti škodljiva ob podpisu oziroma sklenitvi pogodbe, škodljivost pa se kaže v nastanku premoženjske škode organizaciji združenega dela ali pravni osebi, zato je pojem sklenitve škodljive pogodbe potrebno razumeti kot sklenitev pogodbe (gospodarskega posla) med dvema organizacijama združenega dela ali drugima družbenima pravnima osebama.

Izrek

1. Pritožbi zagovornika obtoženega Š.S. se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 2.12.2005 pod točko I. spremeni tako, da se obtoženi Š.S. po 3. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je kot zastopnik družbeno pravne osebe sklenil pogodbo, za katero je vedel, da je za pravno osebo škodljiva in tako pravni osebi vedoma prizadejal premoženjsko škodo, ki presega 500.000,00 SIT s tem, da je dne 3.2.1992 v L. v svojstvu direktorja družbe V.d.o.o., kot prodajalca sklenil s kupcema V.P. in A.P. kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 4a/91, s katero družba kupcema in sicer V.P. kot imetnici stanovanjske pravice ter A.P. kot ožjemu družinskemu članu proda 82,60 m2 veliko stanovanje v stanovanjskem bloku v L. in to s 60 % popustom na vrednost stanovanja, tako da se kupcema stanovanje ocenjeno na 1.881.349,00 SIT proda za 752.539,00 SIT, katero kupnino sta dolžna plačati v 60. dneh po sklenitvi pogodbe, je tedaj sklenil kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja, s katero se je kupcema priznala boniteta v smislu 119. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 28/91), čeprav kupca do tega nista bila upravičena, saj P. ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, to je dne 19.10.1991, še ni bila imetnica stanovanjske pravice v smislu 117. člena istega zakona, niti s tem dnem ni izpolnjevala pogojev iz 7. člena Pravilnika družbe o dodeljevanju stanovanj in stanovanjskih kreditov, ker še ni bila v delovnem razmerju pri družbi - prodajalcu stanovanja in ji torej stanovanja še ni bilo mogoče dodeliti, na podlagi tako sklenjene kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja pa je bilo tedaj kupcema stanovanje prodano za 1.128.810,00 SIT ceneje, kot bi sicer moralo biti, to pa je višina premoženjske škode, ki je zaradi tako sklenjene pogodbe nastala družbi V.d.o.o., s tem naj bi storil kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ-77 v zvezi s členom 392 KZ;

2.Ob reševanju pritožbe zagovornika obtožene V.P. se sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 2.12.2005 pod točko II. spremeni tako, da se obtožena V.P. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je drugega naklepoma napeljala k storitvi kaznivega dejanja s tem, da je dne 7.11.1991 kot predsednica skupščine družbe V.d.o.o. na prvi izredni seji skupščine na kateri je bil navzoč tudi Š.S., izposlovala sprejem sklepa, po katerem se ji dodeli s 17.10.1991 stanovanjska pravica za razpisano trisobno stanovanje v velikosti 82,60 m2, s tem, da je pred vselitvijo dolžna podpisati izjavo o odkupu stanovanja v roku šest mesecev pod pogoji, navedenimi v Stanovanjskem zakonu, točneje neugotovljenega dne v času od 19.10.1991 do 3.2.1992 pa je direktorju Š.S. kot pogoj za to, da bo ostala v družbi V.d.o.o., če se ji proda to stanovanje in dne 3.2.1992 skupaj z A.P. v svojstvu kupcev podpisala kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 4a/91 kot pod točko I., na ta način pa je tedaj Š.S. napeljala k sklenitvi te kupoprodajne pogodbe kot pod točko I., s tem naj bi storila napeljevanje h kaznivemu dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s členom 392 KZ in členom 26 KZ;

3.Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obtožencev ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 14.3.2005 iz razloga 3. točke 358. člena ZKP obtoženega Š.S. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ, obtoženo V.P. pa napeljevanja k temu kaznivemu dejanju po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s členom 392 KZ in 26 KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 2.12.2005 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega Š.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s členom 392 KZ, obtoženo V.P. pa napeljevanja h kaznivemu dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s členoma 392 KZ in 26 KZ. Obema obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je z uporabo omilitvenih določil določilo vsakemu kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi enega leta obtoženca ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obtožencema je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in vsakemu na 300.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

II. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta zagovornika obeh obtožencev vložila pritožbi. Zagovornik obtoženega S. v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 370. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe. Zagovornik obtožene P. v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi, pritožbo državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju, podanem po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP dne 17.5.2006, predlagala zavrnitev pritožb obeh zagovornikov ter potrditev sodbe sodišča druge stopnje. S tem predlogom sta bila seznanjena zagovornika obeh obtožencev ter je zagovornik obtoženega S. na predlog tožilke tudi pisno odgovoril. III. Pritožba zagovornika obtoženega Š.S. je utemeljena, glede obtožene V.P. pa je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe njenega zagovornika, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo po uradni dolžnosti.

IV. 1. Kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe je storil, kdor je kot zastopnik ali predstavnik organizacije združenega dela ali druge družbeno pravne osebe sklenil pogodbo, za katero je vedel, da je za organizacijo ali pravno osebo škodljiva, ali sklenil pogodbo, pri tem pa prekoračil pooblastilo in tako prizadejal organizaciji ali pravni osebi premoženjsko škodo (1. odstavek 130. člena KZ-77 v zvezi s 1. odstavkom 392. člena KZ); kvalificirana oblika pa je bila podana, če je storilec z dejanjem iz 1. odstavka vedoma povzročil organizaciji združenega dela ali drugi družbeno pravni osebi premoženjsko škodo, ki je presegala 500.000,00 SIT (2. odstavek istega člena).

2. Navedeno kaznivo dejanje je bilo uvrščeno v XIV. poglavje KZ-77 - kazniva dejanja zoper upravljanje družbenih sredstev in naravna bogastva. Ob uveljavitvi Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94) je to kaznivo dejanje, enako tudi druga kazniva dejanja iz istega poglavja (kazniva dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu, povzročitve stečaja po 128. členu, nevestno ravnanje z zaupanim družbenim premoženjem po 129. členu, zloraba pooblastil po 132. členu in razsipništvo na škodo družbenega premoženja po 139. členu ter določba 3. odstavka 45. člena) postalo sestavni del Kazenskega zakonika Republike Slovenije (1. odstavek 392. člena KZ RS). Po določbi 2. odstavka 392. člena KZ se navedene zakonske določbe uporabljajo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pri upravljanju družbenih sredstev ali na škodo družbenega premoženja ali kapitala.

3. Storilec kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS, ki se lahko stori le naklepno, je lahko le zastopnik ali predstavnik organizacije združenega dela ali druge družbene pravne osebe. Pojem družbeno pravne osebe je opredeljeval 7. odstavek 45. člena KZ-77. Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ-77 je zavestno sklepanje škodljive pogodbe ali sklepanje pogodbe s prekoračitvijo pooblastil. Glede na poglavje, v katerega je bilo to kaznivo dejanje uvrščeno v KZ-77, ob upoštevanju, da mora biti pogodba škodljiva ob podpisu oziroma sklenitvi pogodbe in glede na v sodni praksi sprejeto presojo pojma škodljivosti pogodbe, ki se kaže v nastanku premoženjske škode organizaciji združenega dela ali pravni osebi (kot na primer nakup nekurentnega blaga, neugodni kreditni pogoji, nesorazmerne obveznosti in pravice napram pogodbenemu partnerju) ni dvoma, da je pojem sklenitve škodljive pogodbe iz 130. člena KZ-77 potrebno razumeti kot sklenitev pogodbe (gospodarskega posla) med dvema organizacijama združenega dela ali drugima družbenima pravnima osebama. Pojma sklenitve škodljive pogodbe iz 130. člena KZ-77, tudi glede na izvršitveno dejanje in zakonsko posledico, ko mora biti pogodba škodljiva za organizacijo združenega dela ob sklenitvi pogodbe, tako ni mogoče razumeti drugače, kot sklenitev pogodbe med dvema organizacijama združenega dela (podjetjema, gospodarskima družbama) pri upravljanju z družbenimi sredstvi oziroma opravljanju gospodarske dejavnosti.

4. Iz opisa kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v izreku izpodbijane obsodilne sodbe, izhaja očitek obtožencu, da je dejanje storil s tem, da je kot zastopnik družbeno pravne osebe sklenil pogodbo, za katero je vedel, da je za pravno osebo škodljiva in tako pravni osebi vedoma prizadejal premoženjsko škodo, ki presega 500.000,00 SIT s tem, da je dne 3.2.1992 v svojstvu direktorja družbe V.d.o.o. kot prodajalca sklenil s kupcema V.P. in A.P. kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 4 a/91, s katero družba kupcema proda stanovanje v L. s 60 % popustom na vrednost stanovanja tako, da se kupcema stanovanje ocenjeno na 1.881.349,00 SIT proda za 752.539,00 SIT, na podlagi tako sklenjene pogodbe pa je bilo kupcema stanovanje prodano za 1.128.810,00 SIT ceneje kot bi sicer moralo biti, to pa je višina premoženjske škode, ki je zaradi tako sklenjene pogodbe nastala družbi V.d.o.o. Tak opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane obsodilne sodbe vsebuje opis sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje med družbo V. kot prodajalko in njeno delavko (kot enega od kupcev). Glede na tak opis dejanja ne gre za pogodbo oziroma pravni posel med dvema pravnima osebama (gospodarskima družbama) pri poslovanju družbe navzven. Sodišče druge stopnje, ki v zvezi z obtožencu očitanim ravnanjem v razlogih svoje sodbe zaključuje, da ima ravnanje obtoženca vse objektivne in subjektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 130. člena KZ SRS, se do pojma škodljive pogodbe (kot pravnega posla, ki ga sklepata dva pravna subjekta) v razlogih svoje sodbe sploh ni opredelilo, niti se ni opredelilo do tistega dela zagovora obtoženca, v katerem je obtoženec pojasnjeval koristi, ki jih je družba V.d.o.o. imela z delom in zaposlitvijo soobtožene V.P. v tej družbi. Zato so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu in zaključek sodišča, da so v ravnanju obtoženca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ SRS ne le neprepričljivi, temveč tudi zmotni. V razlogih svoje sodbe sodišče druge stopnje namreč o škodljivosti pogodbe o prodaji stanovanja zaključuje na podlagi ocene dejstev in okoliščin, ki so nastali (tudi z ravnanjem obtoženega S.) pred sklenitvijo pogodbe o prodaji stanovanja dne 3.2.1992. Sodišče namreč svoj zaključek o protipravnem ravnanju obtoženca v izpodbijani sodbi utemeljuje s tem, da V.P. z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991) ni bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bil kasneje predmet pogodbe, zato ni bila upravičena do nakupa stanovanja z boniteto po Stanovanjskem zakonu; da z vselitvijo v stanovanje dne 17.10.1991 (na podlagi ustne dodelitve ji stanovanja po obtoženem Š.S., in ki ji je bilo s tem dnem dodeljeno tudi s sklepom skupščine z dne 7.11.1991) še ni mogla pridobiti stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet pogodbe, ker takrat sploh ni bila v delovnem razmerju pri družbi V.d.o.o.; da je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas V.P. sklenila dne 4.11.1991, pred tem pa je od 1.4.1991 v družbi delala (ter bila tudi predsednica skupščine družbe) na podlagi pogodbe o delu. Dejstva in okoliščine načina zaposlitve V.P. v družbi V.d.o.o. in dodelitve ji stanovanja v tej družbi, ki ji je zatem omogočila odkup stanovanja po boniteti iz Stanovanjskega zakona ter vloga obtoženega Š.S., kot direktorja družbe V.d.o.o., kot to izhaja iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, nakazujejo na domnevno nezakonito prejšnje ravnanje obtoženca, to je ravnanje pred sklenitvijo pogodbe in da ni bilo zakonske podlage za sklenitev kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po Stanovanjskem zakonu.

Iz opisa obtoženemu S. očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namen obtoženca, da bi deloval z namenom da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, temveč le očitek, da je družbi, katere direktor je bil, s sklenitvijo pogodbe o prodaji stanovanja povzročil premoženjsko škodo, ki presega 500.000 SIT. Glede na navedeno so v opisu dejanja le znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ-77, veljavnega v času storitve dejanja (1991-1992), katerega pregon je glede na predpisano kazen zapora do 3 let, absolutno zastaral še pred izrekom izpodbijane obsodilne sodbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega Š.S. iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 1. odstavkom 392. člena KZ.

V. 1. Napeljevanje h kaznivemu dejanju je premišljeno in naklepno delovanje udeleženca, s katerim vzbudi pri soudeležencu interes za izvršitev kaznivega dejanja, ki nato kaznivo dejanje stori. Napeljevanje se mora nanašati na določenega soudeleženca in na določeno kaznivo dejanje. Kazenski zakonik (1. odstavek 26. člena) ne pove ničesar o tem, kakšno ravnanje je šteti za napeljevanje. Zato glede oblik tega delovanja ni nikakršnih omejitev in se napeljevanje lahko pojavi kot prigovarjanje, prepričevanje, prošnja, dajanje nasvetov, obljuba plačila ali darila. Bistveno kar iz navedenih in podobnih ravnanj naredi napeljevanje je to, da je napeljevalec pri bodočem storilcu povzročil odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje.

2. Kot izhaja iz opisa dejanja očitanega obtoženi V.P. v izreku izpodbijane obsodilne sodbe, naj bi obtoženka kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi s 26. členom KZ storila s tem, da je obtoženega Š.S. napeljala k sklenitvi kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja št. 4 a/91. Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz opisa obtoženki očitanega kaznivega dejanja ne izhaja način, s katerim je soobtoženca napeljala k sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje, torej katera so tista izvršitvena ravnanja obtoženke, ki so soobtoženca pripeljala do storitve kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS. V opisu dejanja opisana ravnanja obtoženke, da je kot "predsednica skupščine družbe V.d.o.o. na prvi izredni seji skupščine dne 7.11.1991 izposlovala sprejem sklepa št. 34", da je "točno neugotovljenega dne v času od 19.10.1991 do 3.2.1992 pa je direktorju Š.S. kot pogoj za to, da bo ostala v družbi V.d.o.o., če se ji proda to stanovanje", na katerem ji je bila s sklepom skupščine z dne 7.11.1991 dodeljena stanovanjska pravica in da je "dne 3.2.1992 skupaj z A.P. v svojstvu kupcev podpisala kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 4 a/91", ne predstavljajo nobene aktivnosti obtoženke, ki bi pri bodočem storilcu (direktorju družbe V.d.o.o. in soobtoženemu Š.S.) povzročila odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje. Da izposlovanje sklepa na skupščini oziroma skupaj z možem podpis kupoprodajne pogodbe za stanovanje ne pomenita obtoženkinega napeljevanja soobtoženca k storitvi kaznivega dejanja, izhaja tudi že iz razlogov izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (stran 7 zadnji odstavek), ki s pritožbo državnega tožilca ni bila izpodbijana. Ker v opisu dejanja opisano pogojevanje obtoženkinega nadaljnjega dela v družbi V.d.o.o. s prodajo ji stanovanja, na katerem je, kot to izhaja tudi iz opisa dejanja, od 17.10.1991 po sklepu skupščine ji bila dodeljena stanovanjska pravica s tem, da je obtoženka pred vselitvijo dolžna podpisati izjavo o odkupu stanovanja v roku šestih mesecev pod pogoji navedenimi v stanovanjskem zakonu, že glede na opisano ne predstavlja delovanja obtoženke, ki bi pri bodočem storilcu - soobtoženemu A.S., direktorju družbe, povzročilo odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ob pooblastilu iz 1. odstavka 394. člena ZKP, obtoženko iz razloga 1. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe.

VI. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.