Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe.

Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitkov, ki segajo v leto 2015 ter je tako nastala časovna vrzel, ki je opravičevala ločen očitek poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Je pa takšno postopanje sodišča prve stopnje povzročilo zaplet pri opisu kaznivega dejanja oziroma dejanj, saj je bila obtožba koncipirana kot eno kaznivo dejanje, katerega posamezne dele je potrebno brati in razlagati v povezavi s celotnim opisom in ne izolirano vsak del posebej. Upoštevaje slednje se izkaže kot utemeljena pritožbena graja tožilstva v zvezi z izpuščenimi očitki z dne 24. 3., 31. 3. in 6.-7. 4. 2016, da ti očitki namreč vsebujejo grožnje, a slednje niso bile usmerjene le v ustrahovanje in vznemirjanje C. C., temveč izrečene z namenom izročitve 250.000 EUR. Kajti tudi te grožnje je potrebno ocenjevati v povezavi s celotnim opisom kaznivega dejanja, konkretno predhodnim opisom, ki se nanaša na obtoženčevo zahtevo po 250.000 EUR (očitki v obtožbi od januarja 2016 dalje). Ker je sodišče prve stopnje te očitke zmotno presojalo izolirano od prej opredeljene celote ter glede na konkreten opis štelo, da vsebujejo le opis kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanca, pri čemer slednji za tovrstno kaznivo dejanje predloga za pregon ni podal, se zaradi takšnega stališča, da ne obstoji procesna predpostavka za kazenski pregon, niti ni spuščalo v skrbno presojo izvedenih dokazov v smeri dokazanosti teh očitkov obtožencu kot dela (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja.

Izrek

Pritožbam okrožne državne tožilke, obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 21940/2016 z dne 26. 1. 2018 spoznalo obtoženega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto zapora, za drugo kaznivo dejanje eno leto in osem mesecev zapora in za poskus tretjega kaznivega dejanja šest mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 2. 6. 2016 od 6.58 ure do 1. 9. 2017 do 16.00 ure in hišnega pripora od 1. 9. 2017 od 16.01 ure do 19. 12. 2017 do 15.33. ure. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka 3.410,23 EUR, potrebne izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso po tar. št. 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 680 EUR in po tar. št. 8301 v zvezi s 16. členom ZST-1 v višini 2.395 EUR. Odločilo je o premoženjskopravnem zahtevku, in sicer sta oškodovancu dolžna obtoženec in B. B. nerazdelno dolžna plačati 116.900 EUR, obtoženec sam pa še 387.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- okrožna državna tožilka državna tožilka

zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev;

- obtoženec

zaradi nepravilne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb kazenskega postopka;

- zagovorniki

zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo oprostitev obtoženca očitkov po obtožbi oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbeno sodišče je upoštevaje zahtevo zagovornikov v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o seji senata obvestilo obtoženca, zagovornike in državno tožilstvo. Na sejo so pristopili vsi in je bila opravljena v njihovi navzočnosti.

4.Pritožbeno sodišče je po opravljeni javni seji in po posvetovanju 19. in 20. 12. 2019 presodilo, da so utemeljene vse tri pritožbe. Zaradi v nadaljevanju ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev postopka in materialnega prava je vprašljiva tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče sicer zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe zagovornikov, ki se nanašajo na hišno preiskavo na obtoženčevem domu in domnevno izginulo listino, kakor tudi tiste, ki se nanašajo na nezakonite odredbe, s katerimi so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi.

6.Zagovorniki se ne strinjajo s sodiščem prve stopnje glede teze obrambe o manjkajoči listini 000310 pri hišni preiskavi na obtoženčevem domu. Toda pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, ki je v točkah 54 - 56 navedlo prepričljive razloge, zakaj ni sledilo tezi o izginuli listini, ki naj bi dokazovala obtoženčevo posojilo 250.000 EUR oškodovancu C. C. (v nadaljevanju C. C.). Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne prestane kritične presoje trditev, da naj bi izginila ravno navedena listina. Ker je C. C. že v svoji ovadbi omenjal zahtevo obtoženca po 250.000 EUR, je logično, da bi policistom pri hišni preiskavi vzbudila pozornost listina, ki bi se nanašala na navedeni znesek, tako kot so pozornost vzbudile različne notarske listine, sklepi sodišč ipd., kot je razvidno iz zapisnika o hišni preiskavi pri obtožencu z dne 2. 6. 2016. Pričanja policistov D., E. in F. je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo in ni utemeljeno trditi, da so bili pri hišni preiskavi enostransko motivirani, četudi niso sledili zahtevam zagovornika. Takšne ocene ne more omajati niti fotografija, na katero se sklicujejo zagovorniki. Na njej je res poleg škatle vidnih še par kuvert in tri mape različnih barv. A četudi ti predmeti na fotografiji niso v škatli, to ne pomeni, da niso bili zaseženi in nato pregledani v navzočnosti obtoženca in zagovornika. Iz že navedenega zapisnika o hišni preiskavi je namreč razvidno, da so bile nekatere listine shranjene v škatlo, nekatere pa vstavljene v papirnato kuverto rjave barve. Med drugim je bilo zaseženih več ročnih ur, kar tudi izhaja iz zapisnika, čeprav so te na naslednji fotografiji še vidne na polici znotraj bele omare.

7.Zagovorniki uveljavljajo absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi neobrazloženosti odredb sodišča in tožilstva v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Po njihovem mnenju iz odredbe Okrožnega sodišča v Kranju Pp 1/2016 z dne 30. 3. 2016 ni mogoče razbrati, na kakšen način so bili pridobljeni podatki o telefonskih številkah, ki naj bi jih uporabljal obtoženec, zlasti 068 in 051. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta trditev neutemeljena. V obrazložitvi odredbe, v zadnjem odstavku na strani 3 in začetku strani 4, je jasno navedeno, da iz prijave C. C. izhaja do kdaj so grožnje trajale in da je C. C. policiji izročil vse telefonske številke, preko katerih je potekala komunikacija z obtožencem. Da je prav C. C. policiji posredoval podatke o navedenih dveh telefonskih številkah, ki naj bi jih uporabljal obtoženec, je razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe s strani oškodovanca z dne 7. 3. 2016, in sicer zadnjega odstavka na list. št. 57 Pp spisa.

8.Po mnenju zagovornikov je neobrazložena odredba Okrožnega sodišča v Kranju Pp 1/2016 z dne 26. 4. 2016 glede možnosti izvajanja klasičnih metod dela policije. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. V obrazložitvi odredbe je v zadnjem odstavku na strani 3 navedeno, da z izvajanjem klasičnih metod dela policija podatkov (o verodostojnosti C. C. prijave, sostorilcih, pomagačih, morebitnih drugih oškodovancih, načinu izvrševanja kaznivega dejanja, višini protipravne premoženjske koristi, podatkih o finančnih transakcijah, o vlogi obeh osumljencev (obtoženca in B. B.)) ne bo mogla pridobiti prav zaradi strahu oškodovancev ter zaradi načina delovanja obeh osumljenih. V predzadnjem odstavku je sodnica opisala način izvrševanja kaznivega dejanja, v odstavku še pred njim pa se je glede utemeljenih razlogov za sum, ker se ti niso spremenili, sklicevala na predhodno odredbo z dne 30. 3. 2016. C. C. bojazen pred obtožencem je navedena v osrednjem odstavku na strani 3 odredbe z dne 30. 3. 2016.

9.Z absolutno bistveno kršitvijo določba postopka je obremenjena odredba za tajno opazovanje in delovanje Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 29. 3. 2016 po mnenju zagovornikov zato, ker ne vsebuje utemeljitve, zakaj je potrebno uporabiti drugo osebo za tajnega delavca (6. točka petega odstavka 155.a člena ZKP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odredbi res ni neposredno obrazloženo, zakaj je potreben tajni delavec, ki ni delavec policije, a zatrjevana kršitev kljub temu ni podana. Odredba namreč obširno obrazloži zaupno in več let trajajoče razmerje med C. C. ter obtožencem in B. B. Zato je na podlagi takšne obrazložitve mogoče povsem jasno razbrati, zakaj je zgolj C. C., in ne kdo tretji, ki je delavec policije, primeren za vlogo tajnega delavca.

10.V nadaljevanju pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pri vsakem kaznivem dejanju pod točkami 1. - 3. izpodbijane sodbe pritrjuje zagovornikom, da je obrazložitev komunikacije med C. C. in obtožencem preveč pomanjkljiva (na nekaterih mestih je tudi ni), čeprav je za oceno o dokazanosti posameznih očitkov, kjer je komunikacija obstajala, zelo pomembna, saj lahko podkrepi ali omaje C. C. trditve.

11.Zagovorniki namreč upravičeno grajajo sodišče prve stopnje, ker se ni opredelilo do konkretnih telefonskih številk, s katerih so bila C. C. poslana sporočila, ki se pripisujejo obtožencu. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi se konkretna sporočila povezujejo z obtožencem. Očitek je kot navedeno utemeljen. Sodišče prve stopnje na več mestih (npr. v točkah 106, 107, 122, 127, 129, 130, 148, 149, 181) navaja komunikacijo med obtožencem in C. C., pri čemer ne navede, od kod sporočilo izvira (telefonska številka) in na podlagi česa ocenjuje, da je s C. C. komuniciral prav obtoženec. Izpostaviti je še, da sodišče prve stopnje pri dejanju pod točko 2. (točka 130 obrazložitve), kjer svojo presojo o dokazanosti utemeljuje prav z medsebojno komunikacijo, navede komunikacijo le za dva dneva (11. 12. in 17. 10. 2014), omenja pa sedem, zneskov v daljšem časovnem obdobju, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju.

14.Za kaznivo dejanje izsiljevanja zadostuje že resna grožnja. C. C. je na glavni obravnavi 1. 6. 2017 takoj na začetku zaslišanja povedal, da vztraja pri besedah, ki jih je povedal že pred preiskovalno sodnico. Zaslišan v preiskavi 22. 6. 2016 (stran 3-4 prepisa posnetka) je tako izpovedoval o grožnjah, ki jih vsebuje tudi očitek obtožbe. Po dogodku, ko naj bi ga obtoženec (alias G., kot naj bi ga poimenoval B. B.) po sestanku dva do trikrat po rami ne ravno lepo potrepljal, češ da ni še konec in so se nato dogovorili, da se dobijo pri B. B. doma. Nato opisuje srečanja pri B. B. doma, ki naj bi se vrstila nekaj dni, na katerih naj bi B. B. dejal, da je bolje, da plača, kakor, da se mu kaj zgodi, da človek (obtoženec) verjetno zamuja, ker kakšnemu reže prste, da ljudi betonirajo, tako, da je bil ves prestrašen, kaj je ene ljudi spoznal. Pritiski naj bi se stopnjevali, zanj je bilo precej stresno, ker ni bil tega vajen. Obtoženec naj bi tudi rekel, da lahko gredo do C. C. staršev, da bodo oni plačali. Nato je C. C. povedal, da je po nekaj srečanjih popustil, verjel je pač, da bodo res mogoče uredili tudi ostale zadeve v zvezi z zazidljivostjo parcel, ni razmišljal preveč črnogledo in takrat naredil življenjsko napako in naj bi h B. B. prinesel 64.000 EUR. Na vprašanje sodišča (stran 91-93 prepisa posnetka) je povedal, da naj bi mu obtoženec grozil s pretepom, če ne bo prinesel denarja. Te grožnje naj bi bile že v H., kjer naj bi bil obtoženec zelo napadalen in agresiven ter ponovil grožnje z rezanjem prsta, betoniranjem, pretepanjem, ki naj bi jih izrekal B. B. Zaslišan v preiskavi 24. 6. 2016 (stran 18 prepisa posnetka) je omenil tudi grožnjo s takšnim pretepom, da ne bo več naravnost hodil. Omenja pa tudi nekaj vzgojnih (klofut oziroma udarcev) ter porivanja. Tudi na glavni obravnavi 1. 6. 2017 (stran 5 prepisa posnetka) navaja, da naj bi obtoženec dejal, da "bolje, da plačaš, kakor da se ti kaj naredi, da bolje, da plačaš, kakor pa da se tem ljudem iz Ljubljane zameriš...", v nadaljevanju naj bi obtoženec vstal, šel za C. C. in ga nekako po rami "užgal", da bo plačal, da to ni, da ne bo, da to ne pomeni, da zdaj, ko je šel, da ne bo plačal. Na vprašanje zagovornika (stran 53 prepisa posnetka) ali je bilo 64.000 EUR danih zaradi poslovne priložnosti ali zaradi pritiska je C. C. odgovoril, da takšnega zneska sigurno ne bi dajal za poslovne priložnosti nekih ljudi, ko sploh ne veš, če obstajajo. Denar je dal, ker je denar takrat imel in samo zaradi ljubega miru. Še enkrat pa je omenil grožnjo, da ne bo naravnost hodil. B. B. pa je na glavni obravnavi 14. 7. 2017 (stran 13 prepisa posnetka) povedal, da je še pred izročitvijo 64.000 EUR C. C. rekel, da "morebiti zdajle enemu uhelj reže, ali pa nekaj takega" ter (stran 37 prepisa posnetka), da ve, kako obtoženi naroči, kaj je treba človeku povedati. Sodišče prve stopnje bi pred svojo odločitvijo o izpustitvi očitka o 64.000 EUR torej moralo poleg spremenjene izpovedi o uporabljeni sili skrbno pretehtati tudi težo C. C. navedb o izrečenih grožnjah. Ob pomanjkljivi oceni C. C. izpovedi pa se nakazuje, da je dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno.

15.Tožilstvo se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta obtoženec in B. B. v letu 2012 pridobila premoženjsko korist 72.500 EUR in ne 200.000 EUR, kot je zatrjevalo tožilstvo. Trdi, da je višina zmotno ugotovljena.

16.Tožilstvo sicer ne pojasni podrobneje, v čem vidi zmotno ugotovljeno višino, če odmislimo, da se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ni upoštevalo 115.000 EUR, ker je zavzelo stališče, da je šlo pri tem znesku za dolg z (oderuškimi) obrestmi, ki pa je bil vrnjen ter bi bilo ob ustreznem konkretnem opisu lahko v tem delu podano kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe.

17.Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe glede zneska 72.500 EUR, ki naj bi ga C. C. izročil obtožencu in B. B. do konca leta 2012. Očitek po obtožbi je bil "do konca leta 2012 izročil še najmanj 100.000 EUR". V izpodbijani sodbi ga je nadomestil očitek "do konca leta 2012 izročil še 72.500 evrov". V obrazložitvi v točkah 96 - 97 sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj ni sledilo tožilstvu, ki je očitalo poleg navedenih najmanj 100.000 EUR še najmanj 100.000 EUR, ki naj bi jih C. C. izročil v januarju 2012, skupno torej najmanj 200.000 EUR. Kot že omenjeno sodišče prve stopnje ni sledilo tožilstvu glede zneska 115.000 EUR, ki se nanaša na vračilo dolga 100.000 EUR s pripadajočimi obrestmi. Ko navaja dvige posameznih zneskov v letu 2012, znaša njihov skupni seštevek 191.500 EUR (50.000 + 11.000 + 35.000 + 8.000 + 26.000 + 59.500 + 1.000 + 1.000 EUR). Če od navedenega zneska odštejemo 115.000 EUR, znaša razlika 76.500 EUR, kar je 4.000 EUR več, kot je očitek v izreku sodbe, ki kot navedeno ne vsebuje več besede "najmanj" iz obtožbe. Iz obrazložitve sodbe tako ni razvidno, čemu razlika 4.000 EUR med seštevkom 76.500 EUR v točki 96 in zneskom 72.500 EUR v izreku sodbe (in na koncu točke 97) oziroma, čemu sodišče prve stopnje v izreku očita prav znesek 72.500 RUR.

18.Enaka absolutna bistvena kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sledi v nadaljevanju izreka sodbe in obrazložitve, in sicer zvezi z očitkom pridobljene premoženjske koristi v letu 2013. Očitek obtožbe se je glasil: "v letu 2013 pa še najmanj 110.000 EUR". Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu na dovoljen način poseglo v konkreten opis dejanja in obtožencu v korist očitek zmanjšalo, in sicer: "v letu 2013 pa še najmanj 44.400 EUR". Iz točk 98 - 109 obrazložitve sodbe je razbrati, da naj bi znesek 44.400 EUR sestavljali zneski 3.000 EUR (maj) 2 x 2.000, 1.000, 1.500, 2.700 EUR (september), 3.000, 15.000, 2.000, 2.600, 3.000 in 1.100 EUR (oktober). Toda seštevek navedenih zneskov je manjši, in sicer 38.900 EUR, kar upravičeno izpostavlja obtoženec v svoji pritožbi. Kršitev je torej podana, ker v obrazložitvi sodbe ni navedenih razlogov vsaj za znesek 5.500 EUR, kolikor znaša razlika do spodnje meje 44.400 EUR, glede na očitek"najmanj".

K dejanju pod točko 2.

19.Absolutna bistvena kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi pri tem dejanju. Namesto očitka po obtožbi "v letu 2014 izročil najmanj 480.000 EUR" je sodišče prve stopnje v sodbi očitek bistveno zmanjšalo: "v letu 2014 izročil najmanj 196.800 evrov". Slednji znesek naj bi bil sestavljen iz zneskov, ki so obrazloženi v točkah 122-130 sodbe, in sicer 10.000, 50.000 EUR (julij), 47.000, 40.000 EUR (september), 49.900, 22.000 EUR (oktober), 7.900 EUR (december) in 29.000 EUR (manjši zneski od aprila do decembra). Seštevek navedenih zneskov znaša 255.800 EUR, kar sicer ustreza očitku "najmanj 196.800 EUR", nejasno pa je, čemu razlika 59.000 EUR oziroma kako je sodišče prve stopnje prišlo do številke 196.800, ki ne kaže, da bi predstavljala le na najnižji imenovalec zaokroženo vsoto manjših zneskov. Predvsem pa je sodišče prve stopnje v točki 130 prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zapisalo, da vsota zneskov 1.800, 6.500, 6.500, 4.000, 3.000, 2.000 in 3.000 znaša 29.000 EUR. Vsota znaša namreč le 26.800 EUR, kot utemeljeno opozarja obtoženec, kar lahko pomeni dvoje, ali je seštevek napačen, ali pa seštevek ni v celoti obrazložen. Poleg navedenega sodba pri teh zneskih nima vseh potrebnih razlogov. Dokazanost izročitve denarja obtožencu sodišče prve stopnje namreč opira na SMS komunikacijo, ki jo v zvezi s temi zneski tudi zatrjuje, vendar navede zgolj dva SMS z dne 11. 12. in 17. 10., čeprav so bili zneski dvignjeni v zelo različnem času (22. 4., 8. do 10. 9., 17. 10., 18. 11. in 12. 12.).

20.Sodišče prve stopnje je očitku za leto 2015 (druga alineja) poseglo v opis dejanja, saj je besedilo obtožbe "C. C. je A. A. izročal denar tudi v letu 2015, največ od marca dalje, ko je A. A. na kmetijskem sejmu v X. C. C. zagrozil" nadomestilo z besedilom: "C. C. od 23. do 25. marca 2015 na kmetijskem sejmu v X. zagrozil". Zavzelo je stališče, da je časovna opredelitev opisanega izvršitvenega nejasna in komaj na meji sklepčnosti ter da je iz nje le s težavo razbrati na katero časovno obdobje se nanaša. Takšno stališče upravičeno graja tožilstvo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da je časovni opis dovolj jasen. Upoštevati ga je namreč potrebno tudi v povezavi s predhodnimi očitki. Ob takšnem motrenju je namreč dovolj jasno, da se obtožencu očita kontinuiran pritisk na C. C., ki naj bi se v letu 2015 nadaljeval in eskaliral na kmetijskem sejmu v X. C. C. naj bi obtožencu posledično izročal denar, konkretizacija izročanja denarja pa je v tej alineji silno skopa, tako v obtožbi kot posledično v sodbi, kar do določene mere upravičeno izpostavljajo zagovorniki in obtoženec. Vendarle pa je potrebno upoštevati tudi, da velja ne le za to alinejo, temveč za celoto očitkov, da je zlasti iz C. C. ovadbe (in kasnejših pričanj) razvidno, kateri so bili konkretni dogodki, dasiravno jih C. C. časovno pogosto ne zmore natančno opredeliti, kar zlasti v povezavi s podatki, ki so jih posredovale banke še omogoča učinkovito obrambo. Ker je sodišče napačno štelo, da časovni opis dejanja ni jasen, se nakazuje tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede dvigov oziroma prenosov denarja v času od januarja do konca marca 2015 (npr. nakazili 20.000 in 5.000 EUR na obtoženčev račun ter izročitev 21.923,00 EUR C. C. s strani J. J.; točke 143 ter 150-153).

21.V zvezi z datumom kmetijskega sejma v X. je utemeljena pritožbena graja zagovornikov in obtoženca, da ga je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno (točka 142) in takega vneslo tudi v izrek sodbe. Iz spletnih podatkov je skladno s s stališčem zagovornikov razvidno, da je bil sejem v dneh od 27. do 29. 3. 2015. Vendarle ni spregledati, da sta bila dviga 4.000 in 7.000 EUR opravljena 27. in 31. 3. 2015, torej prav v času sejma oziroma neposredno po njem (točki 148-149).

22.Pri očitku po tretji alineji (april in maj 2015) je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob skopem konkretnem opisu kaznivega dejanja je toliko bolj pomembno, da je v obrazložitvi natančno in prepričljivo navedeno, čemu sodišče šteje, da je določen očitek ugotovljen na ravni gotovosti. Očitek se namreč zaključi, da je zaradi prestrašenosti C. C. do konca maja obtožencu izročil še najmanj 70.000 EUR, kar skupaj s predhodnih 50.000 EUR znaša najmanj 120.000 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki 168 korektno navedlo datume dvigov v maju 2015, katerih seštevek znaša 135.000 EUR, tedaj več kot "najmanj 120.000 EUR". Zagovorniki pa utemeljeno opozarjajo na odsotnost obrazložitve komunikacije preko SMS, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v navedeni točki, saj je obrazložitev sploh ne vsebuje, čeprav je bistvena za presojo, ali so bili dvigi gotovine v navedenih dneh povezani prav z obtožencem.

23.Tožilstvo upravičeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ko je izpustilo očitka iz druge polovice julija 2015 do začetka avgusta 2015 (zahteva po 60.000 EUR in vračanju obtoženčevih dolgov določenim osebam) ter iz začetka avgusta 2015 (izročitev 4.000 EUR). Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkretni opis navedenih dveh očitkov ne vsebuje opisa groženj in nasilja oziroma te niso konkretizirane ("zaradi dolgotrajnih in intenzivnih groženj in fizičnega nasilja" ter "zaradi ustrahovanosti"). Vendar je bilo že izpostavljeno, da je napačno izolirano ocenjevanje posameznih delov opisov. V konkretnem primeru so v predhodnih alinejah obtožbe opisani dogodki, ki so časovno umeščeni pred zgoraj navedena dogodka, izmed katerih izstopa dogodek v gozdu na K. Ta je časovno umeščen prav pred navedena dogodka, ki ju je potrebno presojati v povezavi z ostalimi, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo (posledično tudi ni napravilo skrbne presoje izvedenih dokazov v smeri (ne)dokazanosti teh očitkov obtožencu) in tako napravilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

K dejanju pod točko 3.

24.Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitkov, ki segajo v leto 2015 ter je tako nastala časovna vrzel, ki je opravičevala ločen očitek poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Je pa takšno postopanje sodišča prve stopnje povzročilo zaplet pri opisu kaznivega dejanja oziroma dejanj, saj je bila obtožba koncipirana kot eno kaznivo dejanje, katerega posamezne dele je potrebno brati in razlagati v povezavi s celotnim opisom in ne izolirano vsak del posebej. Upoštevaje slednje se izkaže kot utemeljena pritožbena graja tožilstva v zvezi z izpuščenimi očitki z dne 24. 3., 31. 3. in 6.-7. 4. 2016, da ti očitki namreč vsebujejo grožnje, a slednje niso bile usmerjene le v ustrahovanje in vznemirjanje C. C., temveč izrečene z namenom izročitve 250.000 EUR. Kajti tudi te grožnje je potrebno ocenjevati v povezavi s celotnim opisom kaznivega dejanja, konkretno predhodnim opisom, ki se nanaša na obtoženčevo zahtevo po 250.000 EUR (očitki v obtožbi od januarja 2016 dalje). Ker je sodišče prve stopnje te očitke zmotno presojalo izolirano od prej opredeljene celote ter glede na konkreten opis štelo, da vsebujejo le opis kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanca, pri čemer slednji za tovrstno kaznivo dejanje predloga za pregon ni podal, se zaradi takšnega stališča, da ne obstoji procesna predpostavka za kazenski pregon, niti ni spuščalo v skrbno presojo izvedenih dokazov v smeri dokazanosti teh očitkov obtožencu kot dela (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja. V točkah 215 - 219 obrazložitve je namreč povzelo vsebino prisluhov in štelo, da so izrečene grožnje dokazane ter zatem v točkah 235 - 237 obrazložilo, da za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oškodovanec ni podal predloga za pregon. Ni pa sodišče prve stopnje podalo ocene, zakaj šteje za dokazano, da so grožnje prišle prav s strani obtoženca, na kar upravičeno opozarjajo zagovorniki. Spregledalo je tudi del opisa "bolje, da priskrbiš denar" pri očitku z dne 24. 3. 2016, ki kaže na obtoženčevo težnjo po zahtevanem denarju, nadalje pri očitku z dne 31. 3. 2016, da je neposredno pred izrečenimi grožnjami C. C. dejal obtožencu, da "mu ne more več izročati zahtevanega denarja". Opis dejanja 6. in 7. 4. 2016 res ne vsebuje zahteve po denarju, a je kot že obrazloženo tudi ta, časovno gledano zadnji, opis potrebno ocenjevati v povezavi s predhodnimi opisi. Stališče sodišča prve stopnje, da navedeni trije očitki vsebujejo le opis kaznivega dejanja grožnje so torej zmotni, podana je kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

25.Zaradi navedenih kršitev kazenskega postopka, kazenskega zakonika in, kot se posledično nakazuje, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo potrebno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišča prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb obeh strank postopka.

26.V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po ponovni izvedbi vseh potrebnih dokazov skrbno oceniti izvedene dokaze, in sicer vsakega posebej in tudi v medsebojni povezavi. Svojo odločitev bo nato moralo prepričljivo in jasno obrazložiti. Bolj poglobljeno se bo moralo opredeliti do zagovora, zlasti v delu, kjer se obtoženec opredeljuje do bančnih podatkov oziroma gibanja sredstev na bančnih računih, po potrebi tudi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ekonomske stroke. Pri obrazložitvi telefonske komunikacije naj ne izostane navedba virov komunikacije med osebami, številke prisluha ipd. Skrbneje se bo moralo opredeliti tudi do dokazov, ki določeni tezi nasprotujejo (npr. sproščena komunikacija C. C. s številnimi ženskami v času, ko naj bi bil pod velikim stresom, domneven izostanek sledi o telekomunikaciji med C. C. in njegovo partnerko med prometnimi podatki C. C. telefona neposredno pred dogodkom v gozdu na K., kjer naj bi bile grožnje z zažigom (C. C. omenja SMS partnerici, obtoženec pa izpostavlja, da o njem ni dokaza), uporaba imena A. A. v komunikaciji med C. C. in L. L., C. C. izpovedi (v preiskavi), da je denar od posojila M. C. pred šolo izročil obtožencu, izpovedi C. C. (v preiskavi), da je denar od N. N. prinesel obtoženčevi mami).

-------------------------------

1Glej točko 19 obrazložitve sklepa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 34/1, 135, 135/1, 213, 213/1, 213/3, 310, 310/4

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 155a, 155a/5, 155a/5-6, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.