Jedro

Obsojenec je s tem, ko je v času alternativnega načina prestajanja kazni zapora užival prepovedano drogo, kršil z zavodom dogovorjene obveznosti in zlorabil takšen zaupan mu milejši režim prestajanja zaporne kazni. S tem, ko je zaužil prepovedano drogo kokain v času izvajanja t. i. vikend zapora ter ob sklenjenem dogovoru o obravnavi odvisnosti (zaradi česar mu je bil nenazadnje tudi odobren milejši rešim prestajanja kazni), več ne izkazuje tolikšne osebnostne urejenosti, da mu je mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni zapora ne bo več zlorabil, kar pa je eden od osnovnih pogojev za tovrstno prestajanje kazni (prvi odstavek 12. člena ZIKS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrožni sodnik – svétnik Okrožnega sodišča v Celju, po predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) z dne 30. 1. 2019 in na podlagi osmega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) sklenil, da mora obsojeni M. H. preostanek kazni treh let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 26. 2. 2018, opr. št. III K 8404/2018, in je postala pravnomočna 13. 4. 2018, prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper sklep se je obsojenec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog direktorja ZPKZ Maribor z dne 30. 1. 2019 kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pritožbi je priložil fotokopije urinskih testov, dokazil o plačanih prekrških, dokazil o plačani protipravni premoženjski koristi, sklepa o obročnem plačevanju ter izjavi S. R. in J. P..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izvršitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna je le možnost, ki jih lahko sodišče uporabi. Gre za diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje, da izrečeno kazen zapora spremeni v enega izmed alternativnih ukrepov po 86. členu KZ-1, če meni, da je tak ukrep smotrn glede na vse predpisane zakonske predpostavke. Tako četrti odstavek 86. člena KZ-1 dopušča možnost, da se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem, kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Obsojenemu M. H. je bila ta možnost zaupana, ko mu je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, s sodbo z dne 26. 2. 2018, opr. št. III K 8404/2018, ki je postala pravnomočna 13. 4. 2018, ob uporabi omilitvenih določb izreklo kazen treh let zapora in stransko kazen 3.000,00 EUR, pri čemer je po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. V skladu z določbo prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 je pogoj za tovrsten alternativni način izvršitve zaporne kazni tudi, da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. 5. V skladu z določbo sedmega odstavka istega člena lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu na naslednjih primerih: a) če obsojenec ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega dostavka 12. člena ZIKS-1; b) če obsojenčev delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem; c) če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka in d) če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1. 6. Obsojenec je bil v ZPKZ Maribor vključen v program obravnave uživanja prepovedanih drog, kar niti sam ne zanika, saj v pritožbi poudarja, da se je v ta program vključil prostovoljno. Po določbi prvega odstavka 63. člena ZIKS-1 se za obsojenca, za katere se utemeljeno sumi, da so pod vplivom alkohola ali nedovoljene psihoaktivne snovi, in za osebe, ki so vključene v program obravnave ali zdravljenja odvisnosti, lahko opravi preizkus prisotnosti alkohola ali nedovoljenih psihoaktivnih snovi v njihovem organizmu. Postopek urinskega testiranja predpisuje 51. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. V skladu z njegovim drugim odstavkom je urinski test napovedan ali nenapovedan. Postopek oddaje urina in nadzor nad pravilno oddajo urina izvede pravosodni policist (tretji odstavek 51. člena), postopek in nadzor izvaja oseba enakega spola kot oseba, ki oddaja urin (četrti odstavek 51. člena), postopek oddaje urina sme trajati do ene ure od poziva na oddajo urina, v tem času lahko obsojenec pije vodo (peti odstavek 51. člena). Po devetem odstavku istega člena lahko obsojenec, če se ne strinja z rezultatom preizkusa, zahteva kontrolni preizkus oddanega urina, ki se opravi v toksikološkem laboratoriju. Iz zapisnika o oddaji urina obsojenega z dne 18. 1. 2019 izhaja, da je bil k oddaji urina obsojenec pozvan na podlagi dogovora o obravnavi z zavodskim/strokovnim delavcem (obravnava odvisnosti). Obsojenec je bil pripravljen oddati urin. Preizkus se je začel ob 18.05 uri in postopek oddaje je bil zaključen ob 18.06 uri. Oddajo je nadzoroval pravosodni policist. Vzorec je bil testiran 21. 1. 2019 ob 9.10 uri in je bil pozitiven na kokain, obsojenec pa je bil z rezultatom seznanjen 22. 1. 2019. Istega dne je bil obsojenec seznanjen s pravico, da lahko zahteva kontrolni preizkus urina, s ceno le-tega ter da mora, v primeru, da se bo odločil za kontrolni preizkus, v roku 72 ur položiti depozit. Kot izhaja iz podatkov o nadaljnjem postopku, obsojenec depozita za kontrolni preizkus ni položil. Pri tem je potrebno poudariti, da obsojenčevo sklicevanje na pomanjkanje finančnih sredstev ne more vplivati na dejstvo, da je test urina 21. 1. 2019 pokazal pozitivni rezultat na prepovedano drogo kokain. Na podlagi zgoraj povzetega gre torej pritrditi obrazložitvi prvostopenjskega sklepa iz točke 5, da ni razlogov za dvom v pravilnost opravljenega postopka iz 63. člena ZIKS-1 ter 51. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora ter na njegovi podlagi ugotovljenega pozitivnega rezultata na prepovedano drogo.

7. V aktualni pritožbi obsojenec prvič navaja, da naj bi šele v začetku meseca marca 2019 od prijatelja G. V. izvedel, da obstaja možnost, da je obsojenec na rojstnodnevni zabavi partnerice A. V. 16. 1. 2019 zaužil pijačo, v katero naj bi prepovedano drogo zamešala oseba z imenom J. P. Z njim se je sestal in slednji je to potrdil, kar je zapisal tudi v pritožbi priloženi izjavi. Sodišče druge stopnje tem pritožbenim navedbam ne verjame, saj so celo v nasprotju z drugimi pritožbenimi navedbami. Obsojenec namreč trdi, da je bil nad pozitivnim rezultatom urinskega testa ″šokiran″, ker je vedel, da ni užival nobene prepovedane droge. Povsem neverjetno je namreč, da obsojenec ne bi vedel, da je na zabavi 16. 1. 2019, torej dva dneva pred testiranjem, zaužil prepovedano drogo kokain, tudi če bi to storil ″pomotoma″ kot zatrjuje J. P. Obsojencu kot osebi, ki pozna učinke droge, saj je bil nenazadnje tudi vključen v program obravnave odvisnosti, gotovo ni moglo ostati neznano, da je zaužil pijačo z vsebnostjo kokaina. Torej ni bilo nobenega razloga, da bi bil ob predstavitvi pozitivnega rezultata ″šokiran″, pač pa bi lahko že tedaj pojasnil zakaj je do tega prišlo.

8. Okoliščine, da obsojenec nima odprtih drugih kazenskih in disciplinskih postopkov, da je poravnal znesek pridobljene protipravne premoženjske, da ima aprila namen poravnati stransko denarno kazen ter okoliščina, da je opravil še vrsto drugih urinskih testov, ki pa so bili negativni, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zanesljivo, upoštevaje tudi test sorazmernosti, zaključilo, da je obsojenec s tem, ko je v času alternativnega načina prestajanja kazni zapora užival prepovedano drogo, kršil z zavodom dogovorjene obveznosti in zlorabil takšen zaupan mu milejši režim prestajanja zaporne kazni. Pri tem velja spomniti, da je sodišče o prvem predlogu direktorja zavoda odločilo že s sklepom z dne 17. 12. 2018, opr. št. III K 8404/2018 in tedaj predlog zavrnilo ob tehtanju sorazmernosti ter na ta način obsojencu dalo še eno možnost, ki pa jo je že 18. 1. 2019 zlorabil. Tako gre zaključiti, da obsojenec s tem, ko je zaužil prepovedano drogo kokain v času izvajanja t. i. vikend zapora ter ob sklenjenem dogovoru o obravnavi odvisnosti (zaradi česar mu je bil nenazadnje tudi odobren milejši rešim prestajanja kazni), več ne izkazuje tolikšne osebnostne urejenosti, da mu je mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni zapora ne bo več zlorabil, kar pa je eden od osnovnih pogojev za tovrstno prestajanje kazni (prvi odstavek 12. člena ZIKS-1).

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.